Zygmunt Bauman se je rodil 19. novembra leta 1925 v Poznanju. Še kot najstnik je po nemškem napadu na Poljsko z družino ujel zadnji vlak proti Rusiji. Na Poljsko se je, ko je dopolnil 19 let, vrnil kot vojak poljske vojske, pridružil pa se je tudi komunistični stranki.

Po vojni je študiral filozofijo in sociologijo na Univerzi v Varšavi, kjer je leta 1954 postal tudi predavatelj. Na varšavski univerzi je ostal do leta 1968, nato je zaradi naraščajočih političnih pritiskov, ki so se stopnjevali potem izstopu iz vladajoče stranke združenih delavcev, zapustil Poljsko. Sprva je sociologijo poučeval v Izraelu, zatem postal predavatelj na Univerzi v Leedsu, kjer je poučeval do leta 1990, ko se je upokojil kot predavatelj, a ostal plodovit avtor sociološke literature.

Oče Tekoče moderne
Njegovo najbolj znano delo z naslovom Tekoča moderna sodi med najvplivnejša dela teoretikov postmodernizma. V knjigi, ki je leta 2008 izšla tudi v slovenskem prevodu, je Bauman vzpostavil distinkcijo med obdobjem "trdne" moderne, za katero so značilne trajnost, stalnost in varnost, ter obdobjem "tekoče" moderne, kjer je trdnost moderne nadomestila fluidnost, deregulacija, liberalizacija in fleksibilizacija. Slednje je skozi svetovni kapitalizem in fleksibilnost trga delovne sile po njegovem mnenju prekinilo soodvisno povezavo med delom in kapitalom, značilno za (trdno) obdobje moderne.

Delu Tekoča moderna so sledila še Tekoči časi: Živeti v obdobju negotovosti, Tekoče življenje: O krhkosti človeških vezi, Kultura v tekočem modernem svetu, Tekoče zlo v soavtorstvu z Leonidasom Donskisom in Tekoči nadzor v soavtorstvu z Davidom Lyonom. Dela s področja sprememb rigidnosti sistemov moderne so navdahnila številne sodobne sociologe in pustila pomemben pečat v teoriji postmodernizma. Med njegova najbolj znana dela pa sodi tudi Modernost in holokavst.

Bauman se je v drugih delih ukvarjal tudi s potrošništvom, globalizacijo in njenimi posledicami, izključenostjo, individualizacijo, skupnostmi v "tekoči" moderni, revščino, razmerjem med etiko in potrošništvom in družbenimi neenakostmi. Skozi svoja dela je analiziral, kako se nenehno spreminjajoči se svet odraža v izgubljenosti posameznikov v takem okolju.

Trpko slovo od rodne Poljske
Leta 2013 je zavrnil častni doktorat Univerze v Vroclavu, potem ko je bil deležen antisemitskih napadov gibanj skrajne desnice, ki so tudi grozili s prekinitvijo slavnosti. Kot je dejal, ni želel povzročati nepotrebnih napetosti na tamkajšnji univerzi. Bauman je bil deležen številnih kritik pripadnikov poljskih desničarskih gibanj, potem ko je leta 2007 prišlo do odkritja, da je bil v letih po vojni na plačilni listi poljske tajne službe.

Po razkritju je Bauman v pogovoru za Guardian potrdil, da je sodeloval z obveščevalno službo, kar je pomenilo "protišpijonažno delovanje". Dejal je, da so sicer od njega pričakovali, da bo ovajal ljudi, ki bi predstavljali grožnjo komunistični stranki, a se sam ne spomni, da bi kaj takega naredil. Dejal je, da je večinoma opravljal pisarniška dela. Tajno službo in komunistično stranko je kasneje zapustil, zaradi razlik med, kot je dejal, uradnimi stališči in prakso. Na vprašanje, ali je s sodelovanjem s tajno službo naredil napako, pa je odgovoril, da se takrat to ni zdela kot napačna odločitev, a je pri 19 letih vedel precej manj kot pri svojih 82 letih.

Še lani obiskal tudi Slovenijo
Kljub visoki starosti je ostal pronicljiv avtor in analitik sodobnega sveta. Ob brexitu je poudarjal, da se zgodovina ponavlja in da se družba vrača k majhnim plemenskim državam. Države se z ločitvijo moči od politike čedalje bolj približujejo v nič več kot večje soseske, je takrat dejal v pogovoru za brazilski tednik Valor. To pa neizogibno vključuje tudi zaščito "našega" pred tujim. V tem kontekstu je tudi razlagal odnos moralne panike do prebežnikov v svoji zadnji knjigi Tujci pred našimi vrati, ki je izšla julija lani.

Bauman je večkrat obiskal tudi Slovenijo. Leta 2011 je Ljubljano obiskal ob 50. obletnici oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Nazadnje pa je Slovenijo obiskal maja lani ob izidu prevoda svoje knjige Postmoderna etika.