Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
4477 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
Namesto, da begunce selijo iz mesta na podeželje, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je v hotelu City Plaza v središču Aten
Solidarnostna iniciativa za ekonomske in politične begunce v Atenah deluje že nekaj mesecev. V iniciativo so združeni avtonomni aktivisti, ki so neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.
V središču Aten blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in še vedno so vsakodnevno prisotni begunci, stoji zapuščen sedem nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, katerim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni pa so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.
“Potem ko so se za begunce zapečatile meje z Makedonijo in se je prekinila balkanska migracijska pot, smo opazili, da so se tako imenovane vroče točke čez noč spremenile v namestitvene centre, v katerih so razmere katastrofalne. Tudi v Atenah je že dolgo več tisoč beguncev in mnogi od njih spijo po parkih na prostem. Med njimi veliko družin in otrok.” – Yorgas Maniatis, aktivist
V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo že usposobili, kot tudi kuhinjo, s katero upravljajo kar begunci sami.
Kot pravi Yorgas Maniatis, je njihovo vodilo: sodelovanje in samoorganizacija. Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživel tudi šola, nekaj dni na teden pa je prisoten tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.
Trenutno je v hotelu nastanjeno 220 ljudi, polovica od njih je otrok.
Na recepciji hotela dela Olga Lafazani, ki prvih sedem dni zaradi obilice dela ni zapustila hotela: “Nekako poskušamo slediti, kdo se giba po hotelu, kdo je nastanjen v kateri sobi, vendar je to, če nimaš izkušanj, precej težko.”
Olga še pravi, da je trenutno najtežje delo izbiranje ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu. Aktivisti sicer nasprotujejo vsakršnemu zaprtemu prostoru, ampak tukaj so se enostavno znašli pred tem, da morajo, za sicer odprt prostor, dejansko postavljati kriterije.
Projekt pa ima tudi sporočilno vrednost, saj namesto tega, da oblasti begunce selijo iz mesta na podeželje, daleč od oči, kjer nimajo nikakršne možnosti za integracijo, bi jih lahko vključili v takšne projekte, kot je ta v hotelu City Plaza v središču Aten.
Mreža donatorjev, ki jim pomagajo, je precej razširjena, tako da projekt zaenkrat deluje brez težav. Na samem začetku so jih sicer nekaj imeli s policijo, saj navsezadnje le gre za nelegalno zavzetje zasebne lastnine.
“V tem trenutku sicer nismo v nikakršnih pogajanjih. Vztrajamo na tem, da ima človek pravico do varnega in dostojnega prostora za bivanje. In posledično s tem tudi pravico do nepremičnine, ki tako dolgo ni bila v uporabi, ampak je vseeno primerna za bivanje. Trenutno vztrajamo na tem, da so potrebe družbe nad privatnim interesom.” – Yorgas Maniatis
Zato verjamejo, da je to kar delajo tudi povsem legitimno. Hotel s kapaciteto do 400 ljudi počasi polnijo, saj hočejo postopoma vpeljati sistem samoorganiziranja. Lahko bodo ostali, kakor dolgo bodo hoteli, trenutno pa jim predvsem koristi, da se pomirijo in znova poskušajo najti človeško dostojanstvo, ki so ga na ulici izgubili.
Na ulicah se pojavljajo težave, ki lahko imajo dolgotrajne posledice.
“Ne more se zgoditi, da kar celotna generacija otrok ne obiskuje šole po več let. Ne more se zgoditi, da so ljudje na ulicah brez vsakršnih možnosti. Zato moramo pritiskati tudi na evropske institucije, da pomagajo Grčiji, ker z zategovanjem pasu in 25-odstotno brezposelnostjo nimajo nikakršnih možnosti, da zagotovijo materialne pogoje za življenje beguncev.”
Takšni projekti kažejo na to, da če je solidarnost aktivna in če so zagotovljeni primerni pogoji ter se družba sama pomika v integracijo, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo tudi probleme.
A vseeno Yorgas Maniatis opozarja, da težav nikakor še nismo odpravili in zato potrebujemo delujoč sistem upora in determinacije. Zato pa tak projekt predstavlja vsaj eno svetlo luč v Evropi, nad katero se zgrinjajo temne sile.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Danes obeležujemo 140-letnico rojstva Minke Skaberne. Poleg izuma brajice je za slepe in slabovidne na Slovenskem njeno delo izredno pomembno. Z organiziranjem prepisovanja knjig v brajico – v enem letu je sto prostovoljk, ki so delale doma pod nadzorom Minke Skaberne, prepisalo 60 del slovenskih pisateljev – je omogočila ustanovitev prve in edine knjižnice za slepe in slabovidne pri nas, ki deluje še danes. Prispevek Petre Medved.
Dr. Andrej Vizjak je strokovnjak za telekomunikacije in poslovno svetovanje. Vodi konzorcij treh svetovalnih podjetij s sedežem v Dubaju. Med drugim je pripravil strateški program digitalizacije Iraka, po katerem naj bi ta država povečala svoj BDP za 44 miljard dolarjev. Sam sicer vidi v Sloveniji prihodnost v družinskem podjetništvu. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kako naj si razlagamo grožnje in fizične napade na strokovnjake, ki v javnosti nastopajo v povezavi z epidemijo? Kako naj se odzovemo na nestrpnost? O izkušnjah zadravstvenih delavcev, ki vse pogosteje doživljajo predvsem verbalne napade, pripoveduje predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Monika Ažman. O vzrokih za te pojave in možnih rešitvah pa razmišlja klinični psiholog dr. Aleksander Zadel. Sogovornika se strinjata, da je strpnost najboljši odziv na nestrpnost.
V torek je v Ulcinju v 89-em letu starosti umrla Filje Kastrati, zadnja temnopolta ulcinjčanka. Novica nas je spomnila na to, da je v črnogorskem Ulcinju živela avtohtona temnopolta skupnost. Filje Kastrati je bila zadnja oseba v Ulcinji, ki je imela ob starša temnopolta Afričana, ki sta bila v Ulcinju del afriške skupnosti. Vsaj v 16 stoletji je bil Ulcinj, ki je bil takrat pod turško oblastjo, ena največjih tržnic s sužnji v Evropi. Takrat so na italijanskem polotoku trgovino s sužnji že nekoliko umilil, v Ulcinju pa so ljudi še vedno prodajali kot živino. In to ne samo temnopolte, tudi belce. Med sužnji, ki so jih tam prodali je bil tudi španski pisatelj Miguel Servantes, avtor Don Quijota. Mnogi sužnji, ki so jih pripeljali predvsem gusarji, so dobili gospodarje v Ulcinju, večino albanske in turške plemiče trgovce, pa tudi mornarje in druge gusarje.
V Avstriji je z novim letom začel veljati nov zakon, ki odraslim osebam z neozdravljivo boleznijo ali trajnim hudim zdravstvenim stanjem omogoča, da se odločijo za predčasno končanje svojega življenja. Njihovo prošnjo morata sicer odobriti dva zdravnika. Tudi v Sloveniji je v javni razpravi predlog zakona o dostojni smrti, ki predvideva pomoč pri samomoru. 21-letna Ana Rogel z neozdravljivo kronično boleznijo bulozno epidermolizo, ki jo potiska na invalidski voziček, predlog podpira.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ena od težav, ki pesti slovenski zdravstveni sistem – poleg epidemije, seveda – je pomanjkanje zdravnikov. Posledično so druga težava vse daljše čakalne dobe za zdravstvene storitve. Ker javna mreža zdravstvenih zavodov marsikdaj ne more pokriti vseh potreb pacientov, številni pomoč iščejo pri zasebnih zdravnikih in zobozdravnikih, tako tistih s koncesijo kot v samoplačniških ambulantah. Matej Žnidarič, študent 6. letnika medicine, je zato lani začel spletni projekt Najzdravnik, s katerim želi ljudem pomagati pri iskanju in odločitvi za zdravnika.
Na današnji dan leta 1809 se je rodil Louis Braille, za slepe izredno pomemben izumitelj brajeve pisave – brajice, zato je prav ta dan Generalna skupščina Združenih narodov s sprejetjem resolucije Svetovne zveze slepih razglasila kot svetovni dan brajeve pisave. Brajica je sistem brajevih znakov v reliefni obliki, namenjen pisanju in branju slepih. Slepim odpira okno v svet izobraževanja, leposlovja, kulture, glasbe in drugih področij življenja. Petra Medved je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila slepega profesorja slovenščine in zgodovine ter lektorja Roka Janežiča in se z njim med drugim pogovarjala tudi o pomenu brajice v današnjem času.
Leninov park pisatelja tadeja Goloba, nadaljevanje uspešnega kriminalnega romana Jezero, predstavljamo kot zvočno knjigo.
Tako v zadnjem letu in pol kot tudi v prihodnjih letih gostinstvo čakajo težki časi. Tega se zaveda tudi družina Golob, ki vodi Bistro in vinski bar Marjo Šeše v Solkanu. Poudarjajo, da je gostinstvo težek poklic, da je v raznih resničnostnih šovih prikazan precej olepšano. A zadovoljstvo, ki ga občutiš, ko gost zadovoljen zapusti lokal ali pa ko je osebje med seboj povezano, je neprecenljiv. O tem, kaj gostinci pričakujejo od gosta, o psihični preobremenjenosti v gostinstvu in kje so se izgubile t. i. beznice, lokali z dušo, se je z družino pogovarjala Tina Lamovšek.
Že odštevate ure in minute do vstopa v novo leto? Se kdaj vprašate, kaj je čas? Delček odgovora na to zapleteno vprašanje vam ponuja astrofizičarka, doktorica Andreja Gomboc.
Za številne gostinske delavce bo kljub omejitvam danes delovni dan, saj že hitijo s pripravo silvestrskih jedilnikov za najdaljšo noč. Tudi Jožef Oseli, priznani in uveljavljeni kuhar, je številne silvestrske večere preživljal delovno. Z ženo sta kot butlerja delala pri maršalu Titu, pozneje pa je kot kuhar z mednarodnimi izkušnjami in član francoske akademije spoznaval kulinariko sveta. Pred desetletjem je bil vodja slovenske odprave na svetovnem dogodku Kuharji brez meja za lačne otroke v Južni Afriki. Jožef Oseli je svoje bogate izkušnje strnil v avtobiografiji Uresničil sem sanje. Obsežna avtobiografija v sebi nosi tudi sporočilo, da bi za delo v gostinstvu navdušil mlade generacije. »To se mi zdi v času pomanjkanja kuharjev in natakarjev res pomembno«, je povedal Jožef Oseli. V pogovoru z Aljano Jocif pa je najprej razkril, da je sprva načrtoval zgolj eno knjigo.
Z današnjim dnem Slovenija končuje svoje drugo polletno predsedovanje Evropski uniji. Jutri bo predsedovanje Svetu EU prevzela francoska vlada. Med uspehe predsedovanja štejemo denimo uspešen zaključek več kot 20 zakonodajnih pogajanj z Evropskim parlamentom, prav tako vnovično krepitev razprave o širitveni politiki Unije, kjer pa pričakovano resnejšega vsebinskega napredka ni bilo.
Naklonjenost do lastne ali tuje države lahko izražamo na različne načine. Sara Terpin in Carlo Ghio to počneta skozi blog. Že skoraj 10 let namreč obiskujeta in to objavljata različne kotičke, vasi, mesta, znamenitosti, doživetja v naši državi na spletnem blogu Slovely.eu in to delita s svojimi bralci. Vendar pišeta v italijanskem jeziku. Našo državo želita namreč približati italijansko govorečemu prebivalstvu. A ustvarjalnost ne počiva. Lani sta s partnerjem posnela kratek dokumentarec GO-VID o tem, kako je bila med Italijo in Slovenijo zaradi korone ponovno vzpostavljena fizična meja. S Saro in Carlom se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Dr. Damjan Osredkar je nevrolog za otroke. Ko smo ga obiskali na Pediatrični kliniki, ni mogel skriti navdušenja nad napredno terapijo, ki je zdaj na voljo tudi v Sloveniji. Sprejel nas je z besedami: »Vidim, da se tudi v težkih časih med epidemijo na marsikaterem medicinskem področju odvijajo zelo dobre zgodbe!« Doktorju Osredkarju prikimavamo tudi na Prvem. Za današnji prednovoletni čas je kolega Iztok Konc je izbral tri dosežke slovenske medicinske stroke, ki nam v času, ko nas skrbi za slovenski zdravstveni sistem, upravičeno vlivajo upanje in optimizem. Foto: Radio Slovenija, Prvi
9. julija 2017 ste bralke in bralci MMC-ja lahko prebrali prvi popotniški zapis, imenovan 'Šef, jaz grem'. Skupno oseminpetdeset ponedeljkov ste lahko spremljali enoletno potovanje Jana Konečnika, takrat novinarja TV Slovenija, ki je za svojo izhodiščno destinacijo izbral Mehiko. Že takrat – kot pravi Jan – so bili odzivi izredno pozitivni. Zdaj je te zbral v knjižni obliki, imenovani tako kot popotniški blog 'Kje je Jan?', ter dodal še kakšen nov spomin, ki ni našel svojega mesta v spletnem blogu. Z njim se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Napisala je več kot tisoč besedil za popevke in šansone. Podpisala se je tudi pod zimzelene skladbe kot so Pegasto dekle, Brez besed, Nasmeh poletnih dni, Ti si moja ljubezen, Samo nasmeh je bolj grenak in Poletna noč. Študirala je arhitekturo, poizkusila se je tudi v vlogi novinarke. Na našem radiu je pripravljala oddaje Večerni utrinek, Kulinarični utrinki in Elzine hrustljave misli.
Poročali smo že, da se je včeraj v državnem zboru zapletlo pri imenovanju petih programskih svetnikov in petih članov nadzornega sveta, ki so jih predlagale politične stranke. Mandatno-volilna komisija je namreč izbrala le kandidate strank SDS, NSi, SMC, DeSUS in SNS. Poslanci opozicijskih strank KUL-a so podpredsedniku državnega zbora Branku Simonoviču pred imenovanjem predlagali, naj sejo prekine. Ker tega ni storil, so obstruirali sejo. Koalicija pa je imela za imenovanje novih članov programskega in nadzornega sveta dovolj glasov.
Neveljaven email naslov