Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4477 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


05.02.2023

Srečanje Slovencev, ki živijo v Severnem Porenju-Vestfaliji

V Baasmu v Severnem Porenju-Vestfaliji, kakih 10 ur vožnje z avtomobilom iz Slovenije in čisto blizu meje z Belgijo, Nizozemsko in Luksemburgom, je od petka potekalo medgeneracijsko srečanje Slovencev, ki živijo v tem delu Nemčije. Srečanje, ki se je končalo danes, je organiziralo društvo Slovenski zvon iz Krefelda. Na njem so se zbrali Slovenci več generacij, med njimi učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka v Severnem Porenju Vestfaliji, prišla je tudi družina iz slovenskega kraja Vitomarci, ki je pobraten s Krefeldom. Tam je bila tudi ekipa Prvega. Nekaj sogovornic je pred mikrofon povabila Živa Trček.


04.02.2023

Svetovni dan boja proti raku

Svetovni dan boja proti raku, ki ga obeležujemo danes, opozarja na neenakosti pri obravnavi bolnikov z rakom. Ob tem sta Evropska komisija in OECD izdali poročilo o stanju neenakosti na področju raka, ki za Slovenijo ugotavlja, da je enakost oskrbe bolnikov z rakom sicer na visoki ravni, več naporov pa moramo namenjati preventivi in hitri diagnostiki.


03.02.2023

Mladi menedžer leta 2022 je Primož Zelenšek

Združenje Manager je naziv mladi menedžer leta 2022 podelilo Primožu Zelenšku, sicer soustanovitelju in direktorju trboveljskega podjetja Chipolo, ki je pred desetletjem izdelalo in dalo na trg sicer »majhno stvarco«, ki pa rešuje veliko težav. Predvsem težav vseh raztresenih in pozabljivih, tistih, ki stalno nekaj iščejo, če drugega ne, te ali one ključe. Dobitnika tokratnega priznanja je pred mikrofon povabila zasavska dopisnica Karmen Štrancar Rajevec.


02.02.2023

120 let škofjeloškega Loškega odra

Škofjeloški Loški oder praznuje 120 - letnico, ki jo bodo drevi obeležili s slavnostno prireditvijo, posvečeno tudi slovenskemu kulturnemu prazniku. V prvi uprizoritvi Mlini pod zemljo so igrali zgolj moški, v poznih osemdesetih letih je postalo polpoklicno gledališče, ki so se mu pridružili poklicni režiserji, lektor, scenografi in ostali gledališki delavci. Vsi igralci pa so gledališču predani ljubiteljsko. Med njimi je tudi večkrat nagrajeni igralec in predsednik Kulturnega društva Loški oder Matej Čujovič, sicer vrhovni sodnik, ki je v treh desetletjih odigral 630 predstav. Z njim se je pogovarjala Aljana Jocif.


02.02.2023

Meje mojega jezika niso meje mojega sveta

Končal se je enoletni projekt, ki ga je organizirala Založba Beletrina, »Meje mojega jezika niso meje mojega sveta«. Pridružilo se mu je več kot 40 gluhih in naglušnih udeležencev iz Društva gluhih in naglušnih Ljubljana, Mestnega društva gluhih Ljubljana, Društva oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine ter Društva gluhih in naglušnih Severne Primorske. Projekt je bil namenjen temu, da se kultura, s poudarkom na literaturi, približa ljudem z okvarami sluha. Udeležence so spodbudili, da se še sami preizkusijo v ustvarjanju poezije in proze v slovenskem znakovnem jeziku. Več pa v prispevku Petre Medved.


02.02.2023

Pinože iz Skandinavije na prezimovanje na Bočno

Zdaj pa nekaj besed o gostovanju oz. prezimovanju milijonske jate pinož v Sloveniji. Po štirih letih smo letos v Sloveniji ponovno priča temu veličastnemu dogodku. Nazadnje je 2-5 milijonska jata pri nas prezimovala v zimi 2018/19. Takrat so prenočevale v gozdu blizu kraja Polšnik, letos pa so za svoje prenočišče izbrale gozd v bližini vasi Bočna. Maks Sešlar, član Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije se je podal na pot iskanja jate – kako jim je sledil, kako je sploh vedel, da so prišle, od kod prihajajo in kaj jih pritegne na prezimovališču, je povedal Cirili Štuber.


01.02.2023

V Ljubljani zaradi onesnaženega zraka umre dvakrat več ljudi kot na Dunaju

Slabe in dobre novice. Zdravnik Miran Brvar (CKTF), kemičarka Tanja Koleša (ARSO), fizik Alberto Gonzalez Ortiz (EEA)


31.01.2023

Novosti pri financiranju raziskovalne dejavnosti

Kakšni so prvi učinki zakona o znanstveno raziskovalni in inovacijski dejavnosti in kako spreminjajo delo Agencije za raziskovalno dejavnost


31.01.2023

Doževo palačo v Benetkah bodo prenovili

V Benetkah so se decembra lani odločili za natančen preventivni pregled vseh njenih umetniških del. Gre po večini za freske in druge slike iz 16. in poznejših stoletij. Poseg je po svoje za precedens, zlasti v Italiji, kjer umetniških zakladov ne manjka, njihove prenove pa se po večini lotijo šele potem, ko so vidno dotrajani. S tem posegom skušajo restavratorji ugotoviti, kateri deli poslikav oziroma fresk so morda do te mere dotrajani, da potrebujejo takojšen poseg – predvsem pa hočejo preprečiti nepovratno škodo, ki bi se lahko zgodila v prihodnje. Restavratorji namreč dobro poznajo, recimo, dinamiko dotrajanja fresk: ne gre samo za bledenje barv, gre zlasti za odstopanje poslikanega ometa, ki se začne z nevidnimi »mehurčki« med poslikanim ometom in zidom. Z dopisnikom iz Rima Jankom Petrovcem se je pogovarjala Darja Groznik.


30.01.2023

»Ko pade ena kriminalna združba, na njihovo mesto stopijo drugi«

V zadnjih dneh več govorimo o kriminalnih združbah v naši regiji. In zaradi končne obsodbe primera Balkanski bojevnik kakor tudi zaradi domnevnega mafijskega strelskega obračuna v Ljubljani, kjer naj bi neuradno potekal strelski obračun kavaškega plana. Novinarka in penologinjo Damijana Žist že dlje časa spremlja delovanja kriminalnih združb v Sloveniji, kakor tudi sodne postopke zoper njih na sodiščih.


30.01.2023

Alenka Marinič: Priča smo politikom, ki so že sami po sebi malo groteskni

O satiri, oddaji Kaj dogaja, o Tilnu Artaču


30.01.2023

V Sloveniji zaradi alkohola vsako leto umre 900 ljudi

V Sloveniji zaradi alkohola vsako leto v povprečju umre 900 ljudi, samo zdravstvene posledice uživanja alkohola pa vsako leto obremenijo državni proračun za okrog 105 milijonov evrov. Raziskava iz leta 2020 je pokazala, da je problem razširjen tudi med mladimi – kar 40 % trinajstletnikov je že vsaj enkrat uživalo alkohol. Stroka pravi, da ima uživanje alkohola tudi gospodarske posledice, zato predlaga podaljšanje akcije suhi januar v prihodnji mesec.


27.01.2023

Slovenija na indeksu stopnje cenzure v medijih med problematičnimi članicami Unije

Javni medijski sistemi v Evropi so v vse večji krizi, čeprav bi morali biti s profesionalnimi standardi in etičnimi kodeksi prav javni mediji zgled vsem ostalim. Po lanskem velikem padcu na lestvici medijske svobode je Slovenija letos doživela še en udarec na medijskem področju. Na indeksu stopnje cenzure v medijih - Index on censorship - se je znašla v skupini skupaj z nekaterimi tako imenovanimi problematičnimi državami Evropske unije. Ob tem se je še enkrat več izkazala pomembnost neodvisnih in kvalitetnih javnih medijev.


26.01.2023

Napredovanje projekta drugi tir

Drugi tir med Divačo in Koprom gradijo dobro leto in pol. Do zdaj so izvajalci zagradili 15 kilometrov predorov, končana je škatlasta konstrukcija v dolini Glinščice, vidni so že stebri novega viadukta Gabrovica, tudi v vinjanski dolini gradijo viadukt. Uspešno napredovanje projekta v gradbenem smislu gre tudi na račun miru ljudi, ki živijo v bližini gradbišč v štirih občinah: koprski, divaški, hrpeljsko - kozinski in sežanski. Do zdaj je bil dvakrat spremenjen investicijski program za eno večjih naložb v Sloveniji. Dovolj razlogov, da smo v studio povabili generalnega direktorja podjetja 2TDK,ki je investitor, Pavla Hevko. Z njim se je pogovarjala Tjaša Škamperle.


25.01.2023

Cleangrad - podrobnosti so v čistoči

Ste se med obiskom laboratorija, kirurške ambulante ali sodobne lekarne kdaj vprašali, kakšna podjetja opremljajo te prostore? Gre za podjetja, ki izpolnjujejo najvišja merila glede čistoče, oprema in pohištvo pa morata naročniku zagotavljati funkcionalnost, varnost ter servis in dobavo rezervnih delov v čim krajšem času. Eno od takšnih podjetij je tudi ljutomerški Cleangrad, ki si je s svojimi inovacijami in tehnološkimi rešitvami pridobil velik ugled pri največjih svetovnih farmacevtskih podjetjih kot so Pfizer, GlaxoSmithKline, Janssen, Boehringer Ingelheim in Sandoz. Direktor Cleangrada Jernej Zupančič si je vzel čas in prišel v naš terenski studio, z njim se je pogovarjal Rok Valenčič.


25.01.2023

Grossmannov festival fantastičnega filma in vina

V Ljutomeru so nastali tudi prvi metri slovenskega filma. Leta 1905 jih je posnel Karol Grossmann, sto let pozneje pa so na pobudo Filmske prakse PLAN 9 in Prleške razvojne agencije s pomočjo evropskih strukturnih skladov pripravili 1.mednarodni filmski festival pri nas, ki je posvečen žanrski kinematografiji. Letos nas tako junija čaka 19. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki se je že po petih letih vpisal v eminentno mednarodno zvezo filmskih festivalov (Melies International Festivals Federation). Več o pionirju slovenskega filma in samem festivalu pa v pogovoru z organizacijskim vodjo Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina Petrom Beznecem.


25.01.2023

Zgodovinske zanimivosti Ljutomera

V Ljutomeru, kjer je danes naš mobilni studio Prvega programa, je prvič zaživela ideja o zedinjeni Sloveniji, na prvem slovenskem taboru so zahtevali slovenski jezik v šolah in uradih, tam pa je tudi najstarejši herbarij na Slovenskem. Več v pogovoru s Tomažem Markovičem iz ljutomerskega muzeja.


24.01.2023

Razmere v Ukrajini se ne izboljšujejo

11 mesecev od agresije Rusije nad Ukrajino se razmere ne izboljšujejo, prej nasprotno. Okoli 5 milijonov Ukrajincev je razseljenih, po nekaterih virih celo 1/3 celotnega naroda. 5 milijonov otrok je ostalo brez šole, spopadi pa se nikakor ne končajo. Dogajanje v Ukrajini komentira zunanjepolitični komentator Miha Lampreht.


24.01.2023

Kako skrbimo za naše domače živali?

Nova zakonodaja predvideva strožje kazni za vse tiste, ki zanemarjajo domače živali in hišne ljubljence ali jih celo izpostavljajo škodljivemu ravnanju. Kakšna pa je vsakdanja skrb živali v Sloveniji? Skrbimo Slovenke in Slovenci za živali lepo ali pa imamo ponekod do njih mačehovski odnos? Se skrb za živali v mestu zelo razlikuje od tiste na vasi? Odgovarjajo naše poslušalke in poslušalci.


23.01.2023

Svetovno prvenstvo v zimskem plavanju na Bledu že drugič v treh letih

Kot eno najlepših prizorišč v koledarju mednarodne zveze za zimsko plavanje je Bled, potem ko so organizacijo 13. svetovnega prvenstva odvzeli ruskemu Petrozavodsku, v teh dneh ponovno središče najboljših zimskih plavalcev sveta. Za Bled je to že drugo svetovno prvenstvo v treh letih. Sem se zimski plavalci sicer vračajo tudi na pokalne tekme, kjer so zato, ker so to izjemno dobri gostje, vselej sprejeti z odprtimi rokami.


Stran 41 od 224
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov