Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4477 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


13.09.2022

Zakaj je šolanje doma lahko problematično

Šolanje otrok na domu je minuli dve leti v porastu. Strokovnjaki opozarjajo, da kakovost izobrazbe teh otrok in tistih, ki obiskujejo pouk v šoli, ni primerljiva – starši namreč največkrat niso pedagoški strokovnjaki, prav tako otroci ne opravljajo razrednih izpitov pri vseh predmetih, ki jih imajo v šoli.


12.09.2022

Safari na ljudi, o katerem so vsi molčali

Premiera dokumentarnega filma, Mirana Zupaniča, režiserja, ki se ga spomnimo kot avtorja dokumentarca Otroci s Petrička in ki je režiral tudi film z naslovom Oči Bosne, na Sarajevskem filmskem festivalu je prah dvigovala že pred sobotno projekcijo, glede na videno, pa ga bo dvigovala še dolgo. Film Safari Sarajevo je namreč dokumentarna zgodba o ljudeh, ki so plačali, da bi lahko bili iz varnega mesta udeleženi pri pobijanju civilistov v obleganem Sarajevu.


09.09.2022

Evelina Ferrar: »Upamo, da bo Charles uspel slediti stopinjam svoje mame«

Ob smrti kraljice Elizabete II., je o njeni vlogi in zapuščini razmišljala gospa Evelina Ferrar, članica predsedstva Britansko-slovenskega društva. "Moram reči, da je kar završalo. Vsi smo vedeli, da je kraljica stara, da je že bolehala, da je imela težave z mobilnostjo. A vseeno, ko se zgodi, se pa zgodi. Prijatelji so takoj začeli pošiljati sporočila, da je to res žalostna novica za vse nas." V pogovoru z Matejo Železnikar na Prvem je med drugim govorila tudi o tem, zakaj je bila kraljica mnogim zgled, orisala je, kako je bilo, ko jo je na vrtni zabavi Buckinghamske palače srečala tudi sama. "Nihče ni imel kakšnega posebnega ponižnega občutka ali tega, da je blazno nad njimi. Zelo normalno so se lahko pogovarjali, seveda so bili počaščeni. Ljudje so se znali odzivati in so vedeli, da je to res pristno".


09.09.2022

Chef o Michelinovem vodniku za Slovenijo 2022: »Ko smo enkrat izvedeli datum, kdaj bo podelitev, me je vsakič, ko sem se spomnil na to, zvilo kot pred kontrolno nalogo.«

Slovenska gastronomija ponovno slavi. Včeraj so razkrili novo, že 3. izdajo Michelinovega vodnika, te rdeče gastronomske biblije, in izkupiček je bogat: 10 restavracij je v Slovenijo pripeljalo 11 zvezdic. Hiša Franko chefinje Ane Roš je že tretje leto obdržala 2 zvezdici, ostalih 9 restavracij ima 1: Gostilna pri Lojzetu, Dam, Hiša Denk, Atelje, Grič in 4 novinci: COB, Milka, restavracija Strelec in Hiša Linhart. Lani je 7 restavracij nosilo skupno 8 zvezdic.


08.09.2022

Šolska pravila o oblačenju se spet lomijo na telesih deklet

V javnosti odmevajo polemike o pravilnikih glede oblačenja in videza učenk in učencev, ki jih prakticirajo nekatere šole v Sloveniji. O tem kakšne posledice imajo tovrstna pravila in pričakovanja za razvoj deklet in fantov ter o tem kako namesto, da bi spodbujali enakost, utrjujejo škodljive spolne stereotipe ter prispevajo k spolnemu nadlegovanju deklet, je strokovnjakinje povprašala novinarka Tita Mayer.


06.09.2022

Anton Levstek: Knafljeva ustanova tudi danes izpolnjuje svoje poslanstvo

Luka Knafelj, slovenski duhovnik, je ob svoji smrti leta 1671 premoženje zapustil štipendijski ustanovi. Od začetnih štirih je ob dobrem gospodarjenju njegovih naslednikov število štipendij pred prvo svetovno vojno naraslo na 39 na leto. Prav zahvaljujoč tej ustanovi so se na Dunaju šolali številni slovenski intelektualci, znanstveniki in kulturniki, ki so kasneje tvorili slovensko meščansko in intelektualno elito. Med štipendisti so bili tudi France Prešeren, Ivan Tavčar, Oton Župančič, Janez Trdina in številni drugi. Knafljeva ustanova deluje še danes in izpolnjuje svoje poslanstvo.


05.09.2022

Mednarodni dan ozaveščanja o poškodbah hrbtenjače

Marsikatero poškodbo hrbtenjače je mogoče preprečiti, sporočajo ob današnjem mednarodnem dnevu ozaveščanja o poškodbah hrbtenjače v Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Republike Slovenije Soča, skupaj s Slovenskim združenjem za fizikalno medicino in Zvezo paraplegikov Slovenije. Na URI Soča ugotavljajo, da se je letos število oseb s poškodbami hrbtenjače povečalo, saj so sprejeli že 33 pacientov s težjo ali zelo težko poškodbo. Do poškodbe hrbtenjače pa največkrat pride pri različnih padcih, sledijo poškodbe v prometnih nesrečah, pogoste so tudi športne poškodbe. Več pa v prispevku Petre Medved.


02.09.2022

Ultrakolesarka Bernarda Jurič je v drugem poskusu uspela premagati svilno dirko v Kirgiziji

Bernarda Jurič je ponosna, da ji je 27. avgusta letos kot prvi Slovenki in prvi iz Slovenije uspelo prekolesariti najtežjo gorsko kolesarsko dirko na svetu The Silk Road Mountain Race, na kateri je premagala 1900 kilometrov in več kot 34.000 višinskih metrov prek številnih prelazov.


02.09.2022

Vemo Slovenci dovolj o tatujih?

Kaj je tatu? Neizbrisana podoba, znak na koži, ki nekaterim pomeni zgolj okrasje, drugim izražanje sebe, tretjim pa obrt. V zadnjih letih so tetovaže doživele velik porast, zdi se, da ima že skoraj vsak vsaj eno, pa kljub temu, vemo Slovenci čisto vse o tatujih? Več v prispevku Lane Furlan, ki ga je prebrala Lucija Fatur.


01.09.2022

Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci - v živo z video prenosom ob 19.45

Pet septembrskih četrtkov bo v oddaji Lahko noč, otroci na sporedu pet novih slovenskih pravljic za boljši jutri. Nov cikel pravljic otroke uči odgovornega odnosa do okolja in jih spodbuja k ponovni uporabi starih predmetov, oblačil in hrane. Pravljice slovenskih avotrjev bodo premierno zaživele v interpretaciji priznanih dramskih igralcev vsak četrtek v septembru ob 19.45 na Prvem programu Radia Slovenija v sodelovanju z A1 Slovenija. Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci! bodo vsakokrat na sporedu na radijskem programu v živo in v video prenosu na spletni strani in FB strani Prvega programa Radia Slovenija. Več v pogovoru z režiserko avdio in video prenosa Špelo Kravogel.


01.09.2022

Slovenska šola še zdaleč ni brezplačna!

Ob prvem šolskem dnevu smo na pogovor o 'brezplačni' šoli, težavah v slovenskem šolstvu in sodelovanju staršev s šolo povabili Laro Romih, predsednico Zveze aktivov svetov staršev Slovenije in mamo treh šolajočih se otrok.


31.08.2022

Previdno na cesti, začenja se šola!

Začenja se novo šolsko leto za osnovnošolce in dijake, v šolske klopi bo prvič sedlo tudi nekaj manj kot 21 tisoč prvošolk in prvošolcev. Ti so še posebej ranljivi udeleženci v prometu in policija je tudi letos okrepila nadzor prometa v okolici šol in vrtcev. Govorili smo z Ivanom Kapunom, vodjo sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi, in upokojenim inštruktorjem varne vožnje Brankom Leganom.


31.08.2022

Gorbačov je delal premike v Sovjetski zvezi in svetu

Pogovor z radijskim novinarjem in odličnim poznavalcem Tomažem Gerdenom ob smrti zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova in obletnici smrti princese Diane.


31.08.2022

Vse je v naših rokah

Na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju v Ljubljani si lahko do 17. oktobra ogledate razstavo Vse je v naših rokah. Razstava, ki jo je pripravila Hiša znakovnega jezika Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, predstavlja izzive izgube sluha ter izpostavlja največje dosežke v 90-letni zgodovini gluhe skupnosti pri nas. Več o razstavi v prispevku Petre Medved.


30.08.2022

Po novem bo digitalno vodenje evidence delovnega časa obvezno

Ena vročih tem tega poletja je bila napoved o obveznem digitalnem vodenju evidence delovnega časa – poenostavljeno rečeno »štempljanje«. Ministrstvo za delo je dopolnilo zakonodajo s tega področja – glavni povod pa številne kršitve s tega področja. Delovna inšpekcija ugotavlja, da je največ kršitev v gradbeništvu, v trgovini ter v gostinstvu in hotelirstvu.


29.08.2022

Noč tarante spet obnorela na stotisoče ljubiteljev

Italijanska pokrajina Salento, ki leži na 'peti' italijanskega škornja, slovi po peščenih plažah in taranti. Gre za glasbo in ples, ki naj bi nekoč zdravila ponorele zaradi pika strupene tarantele. Obnorelih tudi danes ne manjka – a le zaradi festivala Noč tarante, ki je minuli konec tedna tja že petindvajsetič privabil na sto tisoče ljubiteljev, pa tudi italijanske in svetovne zvezdnike. Na najbolj množičnem etno dogodku v Evropi je bil Janko Petrovec.


29.08.2022

Kje bodo spali študenti?

Pomanjkanje nastanitev ni prisotno zgolj na zasebnem trgu, z njim se soočajo tudi študentskih domovi. V Ljubljani se je za bivanje v študentskem domu v prihodnjem študijskem letu tako vpisalo 2000 več študentov od razpoložljivih postelj. O velikem presežku prijav poročajo tudi z obale. Najmanj problematične pa so razmere v Mariboru, a tudi tu poročajo o trendu večanja števila prijav.


26.08.2022

Kako je covid-19 vplival na slovenske festivale?

Slovenija velja za državo s pestrim naborom festivalov vseh žanrov, saj ima skoraj vsak večji kraj vsaj enega. Letos so se prvič po dveh letih ponovno zvrstili različni festivali brez omejitev, kjer lahko spremljamo vrhunske glasbene ustvarjalce, umetniške kreativce, okusimo kulinariko in odkrivamo slovensko tradicijo. Kako je obdobje karantene vplivalo na organizatorje, nastopajoče in na udeležence festivalov v prispevku Lane Furlan, ki ga prebrala Lucija Fatur.


26.08.2022

Samo v zadnjem tednu je izginilo 20 cm Triglavskega ledenika

Letošnje ekstremno sušno leto tudi Triglavskemu ledeniku ni bilo naklonjeno. Najbolj sveža novice izpod Triglava nam je zaupal dr. Jure Tičar, ki se je tam mudil v tem tednu skupaj s kolegi z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Raziskovali so podledeniške karbonatne sedimente, ki jih je umikajoči se ledenik razkril. Njihova prisotnost pa nakazuje, da se vse od konca zadnje ledene dobe pred 10 000 leti Triglavski ledenik še nikoli ni stalil. Redne letne meritve njegovega obsega bodo sicer – tako kot vsako leto - opravili konec septembra.


26.08.2022

Poveljnik Gasilske zveze Slovenije Franci Petek: Oprema je zelo draga, zbrali smo za dober gasilski avto

RTV Slovenija je v četrtek v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije pripravila posebno dobrodelno oddajo Stopimo skupaj za slovenske gasilce, v kateri so zbirali sredstva za nakup nove gasilske opreme. Med oddajo so po podatkih MMC RTVSLO zbrali 790.915 evrov. Jure K. Čokl je poklical poveljnika GZS Francija Petka in ga vprašal, ali je pričakoval tak odziv in kako se GZS pripravlja na morebitne podobne požare v prihodnosti.


Stran 51 od 224
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov