Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4477 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


21.05.2022

Od kalov do Pivških presihajočih jezer

S svetovnim dnevom čebel se je začel tudi teden slovenskih naravnih parkov. Gre za teden, v katerem se narodni parki po Sloveniji še bolj odprejo in povabijo javnost na posebej za to pripravljene dogodke. Ta teden bo torej poln priložnosti za izlete po Sloveniiji, dogodki ob tem tednu so nekateri plačljivi, drugi brezplačni. Več v pogovoru z Evo Šabec Korbar, strokovno sodelavko Krajinskega parka Pivška presihajoča jezera.


19.05.2022

Filmska vzgoja učencev - tudi v kinu

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


19.05.2022

Filmska vzgoja učencev - tudi v kinu

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


18.05.2022

Vsak milimeter šteje

V Depojih državnih muzejev v Pivki odpirajo razstavo o pomenu geodezije v vsakdanjem življenju in njenem razvoju skozi čas


18.05.2022

Italijanski kuharski chef Massimo Bottura v pogovoru za Prvi: "Do preteklosti moraš biti kritičen, ne nostalgičen."

Na nedavnem gastronomskem festivalu Weekend Food Festival v Rovinju je veliko pozornosti pritegnil verjetno najbolj prepoznavni chef med Italijani Massimo Bottura, saj vodi s tremi Michelinovimi zvezdicami nagrajeno restavracijo Osterio Francescana v Modeni v Italiji, ki se je kar dvakrat znašla na vrhu 50 najboljših restavracij sveta. Oznaka, da je zvezdnik, nikakor ni pretirana, to je na svoje oči videla tudi Tina Lamovšek. Namreč, ko je Massimo Bottura končal pogovor na odru Weekend Food Festivala, se je chef komajda prerinil naprej, saj so se vsi želeli fotografirati z njim. A čeprav Massimo ni bil na voljo novinarjem za daljši pogovor, je Tini Lamovšek vseeno uspelo ujeti ga za nekaj kratkih minut.


18.05.2022

Akademski kolegij študentom!

Študenti, nastanjeni v študentskem domu Akademski kolegij, so znova prejeli obvestilo, da se bodo morali do začetka novega študijskega leta najverjetneje izseliti iz doma. Mestna občina Ljubljana, ki je lastnica objekta, ima namreč z zgradbo drugačne načrte. Z izselitvijo 190 študentov bi se tako dodatno poslabšala situacija študentskih nastanitev. Na območju Ljubljane bi za normalno bivanje vseh upravičenih do študentskega doma namreč že zdaj potrebovali 10 odstotkov postelj več. Medtem pa od Študentskih domov Ljubljana in ljubljanske mestne občina ni jasnih odgovorov na vprašanje, kako bo za študente poskrbljeno.


18.05.2022

Akademski kolegij študentom!

Študenti, nastanjeni v študentskem domu Akademski kolegij, so znova prejeli obvestilo, da se bodo morali do začetka novega študijskega leta najverjetneje izseliti iz doma. Mestna občina Ljubljana, ki je lastnica objekta, ima namreč z zgradbo drugačne načrte. Z izselitvijo 190 študentov bi se tako dodatno poslabšala situacija študentskih nastanitev. Na območju Ljubljane bi za normalno bivanje vseh upravičenih do študentskega doma namreč že zdaj potrebovali 10 odstotkov postelj več. Medtem pa od Študentskih domov Ljubljana in ljubljanske mestne občina ni jasnih odgovorov na vprašanje, kako bo za študente poskrbljeno.


17.05.2022

Urgentna in gorska medicina rešujeta življenja

Urgentna in gorska medicina sta tesno povezani, znanje in odzivni čas pa sta odločilna pri reševanju življenj. Helikopterska nujna medicinska pomoč še vedno nima namenskega helikopterja, ki bi reševal življenja. Zdaj to delo izmenjaje opravljata posadki policijskega in vojaškega helikopterja. Pomembno pa je tudi utečeno delo urgentnih ekip in HNMP. ki svoja znanja nenehno izpolnjujejo in nadgrajujejo.


17.05.2022

Svetovni dan telekomunikacij in informacijske družbe

Današnji Svetovni dan telekomunikacij in informacijske družbe praznujemo zato, da bi pripomogli k ozaveščanju pri uporabi interneta ter drugih informacijskih in komunikacijskih tehnologij za premostitev digitalnega razkoraka. V Sloveniji je bilo julija lani več kot petina vseh prebivalcev starih 65 let ali več. In prav ta del prebivalstva lahko postane žrtev t. i. digitalnega razkoraka, saj so številni nevešči uporabe interneta, veliko pa je tudi takšnih, ki se z njim še nikoli niso srečali.


16.05.2022

Mednarodni dan družin

Ob včerajšnjem mednarodnem dnevu družin vam v poslušanje ponujamo reprizo pogovora z redno profesorico dr. Darjo Zaviršek s Fakultete za socialno delo, vodjo mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu in avtorice številnih znanstvenih besedil, ki je pred kratkim izdala tudi knjigo z naslovom Družinski priročnik, v kateri predstavlja tako zgodovino kot raznolikost družin danes ter razkrije marsikateri mit o družinah, ki še vedno kroji zmotna prepričanja ter predsodke v naši družbi. Profesorico dr. Darjo Zaviršek je pred mikrofon povabila Tita Mayer.


15.05.2022

Vodnik po Tranzverzali

Dragocen stik z deželo in ljudmi, raznoliko biotsko raznovrstnost ob označenih poteh predstavlja Vodnik po Transverzali, ki je nedavno izšel v avtorstvu Jakoba in Aljaža Kenda. Vodnik, kot je zapisal Jakob J. Kenda, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar, spodbuja oblike transverzalstva od krajših sprehodov in nekajdnevnih sprehodov do najbolj dragocenega: obhoda celotnega kroga na en mah.


13.05.2022

Strokovnjakinja o nesreči v Melaminu

Pri nas še vedno odmeva včerajšnja delovna nesreča v kočevskem podjetju Melamin, ki izdeluje smole za papirno in gradbeno industrijo ter impregnirane dekorativne papirje za pohištveno industrijo. Tragična bilanca najhujše delovne nesreče v samostojni Sloveniji je 5 smrtnih žrtev, dva huje opečena se zdravita v ljubljanskem Kliničnem centru. Kot je povedal direktor Melamina Srečko Štefanič se je nesreča zgodila zaradi človeške napake pri pretakanju epiklor-hidrina, česar pa kriminalisti še niso potrdili. Za nekaj pojasnil glede te nesreče smo zaprosili Barbaro Novosel z ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.


12.05.2022

Prostor za vse, ne samo za nekatere

Center IRIS in njegove partnerske ustanove so pred petimi leti združili moči in pripravili projekt spodbujanja socialne vključenosti otrok in mladih s posebnimi potrebami v lokalno okolje, ki poteka do letošnjega septembra. Projekt otrokom in mladim pomaga pri njihovem opolnomočenju. Z različnimi dejavnostmi, delavnicami in dogodki jim nudi možnost pridobitve kompetenc in izkušenj. S tem jih pripravi na samostojnost predvsem na prelomnicah njihovega odraščanja. Za mlade organizatorji pripravljajo različna praktična usposabljanja za pridobitev delovnih izkušenj. Kmalu jim bo na voljo prilagojen turistični vodič po Ljubljani, ki jim bo omogočil več samostojnosti. Eden pomembnejših dosežkov projekta je tudi spletno orodje Odprtogled, namenjeno povezovanju na državni ravni. Delovne izkušnje so mladi pridobivali tudi na dogodku Prostor za vse. Na sejmu so onujali različne ročno izdelane izdelke, obiskovalci pa so na stojnicah lahko preizkusili tudi interaktivna orodja.


12.05.2022

Prvi rezultati monitoringa po požaru v Kočevju bodo znani v nekaj urah

Z novinarske konference o požaru v kočevskem Melaminu o do zdaj znanih informacijah poroča dopisnik Radia Slovenija Jože Žura.


12.05.2022

Radijska oddaja Samoumiritev zdaj tudi kot knjižna izdaja

Obdobje epidemije in samoizolacije je marsikoga postavljalo pred vrsto izzivov, predvsem psiholoških. Na Prvem programu ste tako lahko poslušali oddajo Samoumiritev, ki je v več kot 100 delih ponujala praktične vaje za dobro počutje in duševno zdravje. Te so sedaj zbrane v istoimenski knjigi, ki je izšla pri ZKP RTV Slovenija. Priročnik opisuje številne pristope in metode za samoumiritev, kot na primer avtogeni trening, vizualizacijo narave, ponavljanje gesla, mantre ali molitve ter poslušanje glasbe in zapomnitev inspirativne poezije. Knjiga je bila predstavljena tudi javnosti v ljubljanski Cukrarni.


11.05.2022

Dolžnost države je varovanje prostora

Strokovnjaki s področja prostorskega načrtovanja in varstva okolja so včeraj na Roberta Goloba, najverjetnejšega mandatarja, naslovili odprto pismo, v katerem ga seznanjajo s pomenom prostorskega načrtovanja za uveljavljanje razvojne paradigme, ki spoštuje ljudi, zagotavlja visoko kakovost bivanja, krepi kulturo prostora in prostorsko identiteto ter gospodarstvu omogoča trajnostni razvoj. Kot so zapisali, je nujno spremeniti dosedanjo prakso na področju urejanja prostora, da bomo kot napredna družba dosegli cilje zelenega preboja. Prostor in njegovo načrtovanje (v to sta zajeta tako varovanje okolja kot razvoj) sta v zadnjih desetletjih doživela eno največjih degradacij, zato so potrebne korenite spremembe. Dolžnost države je, da artikulira in brani javni interes na področju razvoja in varstva prostora ter vodi aktivno in celovito politiko prostorskega načrtovanja. Z docentko Darjo Matjašec se je o tem pogovarjal Miha Žorž.


10.05.2022

Kje smo na področju uresničevanja demokratičnosti evropske družbe?

Če želi demokracija preživeti, potem mora prepoznati legitimna pričakovanja državljanov glede njihove prihodnosti na področju osnovnih pravic (varnosti, socialno-ekonomskega položaja, šolstva in zdravstva). Prišli smo do točke, ko smo se začeli resno zavedati v kako velikih težavah je evropski civilizacijski model. Zelo dolgo časa smo preživeli v iluziji, ali namernem zanemarjanju realnosti, ki nas je obkrožala, nismo se odzivali na signale, ki so kazali, da je smer napačna. Šele sedaj – v teh kritičnih razmerah – je Evropa ugotovila kako resna je situacija. Tako ugotavlja direktor za demokratično participacijo v Svetu Evrope Matjaž Gruden. Z njim se je o aktualnih temah v Strasbourgu pogovarjala Urška Valjavec.


10.05.2022

Kje smo na področju uresničevanja demokratičnosti evropske družbe?

Če želi demokracija preživeti, potem mora prepoznati legitimna pričakovanja državljanov glede njihove prihodnosti na področju osnovnih pravic (varnosti, socialno-ekonomskega položaja, šolstva in zdravstva). Prišli smo do točke, ko smo se začeli resno zavedati v kako velikih težavah je evropski civilizacijski model. Zelo dolgo časa smo preživeli v iluziji, ali namernem zanemarjanju realnosti, ki nas je obkrožala, nismo se odzivali na signale, ki so kazali, da je smer napačna. Šele sedaj – v teh kritičnih razmerah – je Evropa ugotovila kako resna je situacija. Tako ugotavlja direktor za demokratično participacijo v Svetu Evrope Matjaž Gruden. Z njim se je o aktualnih temah v Strasbourgu pogovarjala Urška Valjavec.


10.05.2022

Gospa pri stotih letih že leto in pol išče osebnega zdravnika

Na Prvem opozarjamo na pereč problem: v Sloveniji številni ostanejo brez svojega osebnega zdravnika, novega pa ne dobijo oziroma zelo težko. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da človek plačuje obvezno zdravstveno zavarovanje, pa ne dobi osebnega zdravnika? Gospa Danica Medven ob pomoči nečakinje že skoraj leto in pol išče osebnega zdravnika. "Nihče ne jemlje novih pacientov, nekateri se še celo norčujejo," pravi gospa. V tem času si je morala sama plačati pregled sluha, nova očala in zobozdravnika. Marsikomu dobro poznan problem! Vendar resnično, a zelo žalostno je, da gospa Danica Medven zdravnika išče pri svojih stotih letih. Foto: Prvi, Radio Slovenija


09.05.2022

Dan zmage je dan narodne osvoboditve

Zavezniške države praznujejo 8. in 9. maj kot dan zmage nad nacizmom in fašizmom, čeprav so krvavi spopadi trajali še do 15. maja. Kljub temu se je tega dne leta 1945 v Evropi uradno končala druga svetovna vojna, ki je zahtevala več kot 50 milijonov smrtnih žrtev. Stane Kocutar je ob tej priložnosti pred mikrofon povabil zgodovinarja, dr. Toneta Kregarja, direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju in Jelko Šporin, eno izmed ukradenih otrok, ki je bila takrat stara 10 let.


Stran 58 od 224
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov