Včasih so komunisti v teh krajih vedeli, da režim potrebuje medije. Novinarje so imeli za družbenopolitične delavce, uredniki so hodili na posvete k politkomisarjem na CK, male subverzije so se tolerirale, resnično nevarne elemente se je porezalo hitro, vse skupaj pa ni bilo prav demokratično in se tudi nihče ni delal, da je.

Današnje smeri razvoja nas peljejo v tiste čase. Slovenija je na lestvicah svobode tiska zdrsnila, s položajem slovenskih medijev se ukvarja Evropski parlament, o tej temi pišejo resni mednarodni mediji. Ker je Slovenija vpeta v mednarodne demokratične institucije, novinarjev sicer še ne morejo ravno zapirati. Lahko pa jih v nedogled sodno preganjajo, lahko jih sramotijo na spletu, lahko ne odgovarjajo na njihova vprašanja, lahko jim grozijo, lahko ukinejo oglaševanje državnih podjetij, medije lahko finančno izčrpavajo. Vse demokratično in v skladu z delovanjem tržnega gospodarstva, kajne. Če verjamete.

Da se razumemo: mediji imajo v Sloveniji cel kup težav, vladno lomastenje morda celo ni največja med njimi. A trg tudi pri medijih opravlja svojo funkcijo in najslabše med njimi bodo kupci zapustili najprej. Drobna težava oblasti je v tem, da javnost še vedno bistveno bolj zaupa resnim nerežimskim kot pa strankarsko-režimskim medijem. In če koga, bodo odjemalci zapuščali režimske.

Zgodovina pozna številne primere politikov, ki so medije prezirali in so naredili vse, da jim zagrenijo življenje, zadnji takšen primer je Donald Trump. Danes je "nekdanji predsednik", mediji pa še vedno opravljajo svoje delo. V Sloveniji, verjemite, ne bo nič drugače. Ko bo sedanja oblast že zdavnaj bivša, bodo mediji še vedno tu. In novinarji tudi.

Ob današnjem dnevu svobode tiska si je to dobro priklicati v spomin.