Zakon o izenačevanju možnosti invalidov določa, da morajo biti do 11. decembra 2025 vsi objekti v javni rabi dostopni vsem – tudi gibalno oviranim in senzornim invalidom. Objekt v javni rabi je po Gradbenem zakonu "objekt ali del objekta, katerega raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem". Med objekte v javni rabi tako spadajo nestanovanjske stavbe, ki so gostinske, poslovne in upravne stavbe, trgovske stavbe in stavbe za storitvene dejavnosti, za promet in za izvajanje komunikacij, stavbe splošnega družbenega pomena, obredne stavbe in druge nestanovanjske stavbe, če so namenjene javni rabi. V isto kategorijo se uvrščajo tudi javne površine, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica in rekreacijska površina.
Večletna opozorila na bližajoči se iztek zakonskega roka
Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) že dalj časa opozarja različne deležnike in odločevalce, da se skrajni rok, ki ga je Republika Slovenija določila v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (v nadaljevanju ZIMI), nezadržno bliža. Na nedostopnost grajenega okolja sta v minulih letih večkrat opozorila tudi Zagovornik načela enakosti in Varuh človekovih pravic, ki je nedavno znova izrazil zaskrbljenost po pregledu dostopnosti stavb vlade in ministrstev. "Med glavnimi težavami so neustrezna parkirna mesta za invalide, neustrezno označeni in težko dostopni vhodi, pomanjkljiva signalizacija za lažjo orientacijo oseb s senzornimi ovirami ter pomanjkanje prilagoditev v vertikalnih povezavah (dvigala, stopnice). Prav tako niso povsod izpolnjene zahteve za dostopnost sanitarij, kar predstavlja pomembno oviro za enakopravno sodelovanje v vsakdanjem življenju," je opozoril varuh človekovih pravic Peter Svetina. Pred dvema letoma je ugotovil, da slaba četrtina centrov za socialno delo ni dostopnih gibalno oviranim osebam. Istega leta je Zagovornik načela enakosti pregledal dostopnost srednjih šol za gibalno ovirane in ugotovil, da je dostopna le tretjina.
"Številni objekti v javni rabi tudi ob poteku zakonskega roka ne bodo dostopni"
Lani je Zagovornik s spletno anketo poizvedoval o dostopnosti 2460 stavb. Prejel je 1654 popolnih odgovorov, ki kažejo, da je le 71 odstotkov stavb gradbeno prilagojenih tako, da omogočajo prost dostop gibalno oviranim. Samo 15 odstotkov objektov ima pisne informacije, samo 9 odstotkov jih ima svetlobne indikatorje, samo 13 odstotkov zvočne indikatorje, samo polovica je tehnično prilagojenih. "Dejstvo je, da je tretjina javnega prostora nedostopnega za gibalno ovirane, še več pa je prostorov brez podpore za senzorno ovirane in žalosti me, da po enem letu težko govorimo o napredku na tem področju," je za Dostopno.si povedal zagovrnik načela enakosti Miha Lobnik. Po vsakem pregledu sta tako Zagovornik kot Varuh vlado in pristojna ministrstva pozvala k ukrepanju. "Narejen ali vsaj začet ni bil niti en projekt, ki bi sistematično pristopil k temu velikemu zaostanku, zato kot država drvimo v stanje, ko bo zakon veljal, približno četrtina javnega prostora pa te dostopnosti ne bo imela. To pomeni, da smo družba, ki sprejema zakone z dolgimi prilagoditvenimi obdobji, ne uspe pa nam zagotoviti, da bi jih ljudje spoštovali," je dejal Lobnik. "Kljub temu da se v zadnjem času stvari premikajo, da potekajo številni posveti, dogodki in seje na temo dostopnosti, smo v NSIOS prepričani, da Sloveniji ne bo uspelo zagotoviti dostopnosti, kot je zapisana v ZIMI. Že včeraj bi morali imeti pripravljene idejne zasnove, ki bodo opravljale nedostopnost. S projektnimi rešitvami ne bomo odpravili nedostopnosti," so kritični v NSIOS.
Celovitih podatkov o dostopnosti grajenega okolja (še) ni
Tudi na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije (UIRS) so pesimistični. "Glede na trenutno stanje je malo verjetno, da bo do konca leta 2025 dosežena popolna dostopnost vseh obstoječih stavb v javni rabi, saj trenutna hitrost prilagoditev in obseg potrebnih investicij ne zadostujeta." V zadnjih letih so natančno analizirali več kot 350 objektov v javni rabi. "Ta številka je le majhen delež vseh objektov v javni rabi, katerih število bistveno presega naše zmogljivosti za izvedbo strokovnih popisov," so pojasnili. Da bi razširili zajem podatkov in hkrati ohranili kar najvišjo stopnjo natančnosti ter strokovnosti, pripravljajo orodje za preprost in primerljiv pregled dostopnosti objektov. "Uporabniki bodo z njim lahko sami ocenili svoje objekte, podatke pa bo upravljal inštitut, kar bo omogočilo hitrejše in obsežnejše zbiranje informacij ter hkrati pripomoglo k ozaveščanju lastnikov objektov," so pojasnili na Urbanističnem inštitutu in dodali, da bo orodje predvidoma na voljo v začetku leta 2025. "Celovitih podatkov o stanju dostopnosti objektov v Sloveniji torej še nimamo, vendar upamo, da bo novo orodje omogočilo bistven napredek pri njihovem pridobivanju."
Kazni za kršitelje niso predvidene
Za nadzor nad gradnjo, rekonstrukcijo in vzdrževanjem objektov v javni rabi na način, ki zagotavlja dostopnost, skrbijo gradbeni inšpektorji. Kot so pojasnili na Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje in energijo, je cilj nadzora odprava obstoječih in preprečitev nastanka novih grajenih ovir. Zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe stavbe gradbena inšpekcija nadzira v vsakoletnih akcijah, kjer preverja gradnjo, uporabo in izpolnjevanje bistvenih zahtev univerzalne graditve in rabe objektov. "V letošnji akciji je sodelovalo 32 gradbenih inšpektorjev, ki so opravili 73 rednih inšpekcijskih pregledov. Uvedli so 57 upravnih inšpekcijskih postopkov. Do 23. oktobra je bila v zvezi z bistveno zahtevo univerzalne graditve in rabe objektov izdana ena odločba," so sporočili. Gradbeni inšpektorji preverjajo tudi informacije o nezagotavljanju dostopa, vstopa in uporabe stavb. V inšpekcijskih postopkih, v katerih ugotovijo kršitev, inšpekcijskemu zavezancu z odločbo odredijo vzpostavitev zakonitega stanja in določijo rok za izvedbo ukrepa. "Najpogosteje nas prijavitelji obveščajo o oviranem dostopu, manjkajočih oprijemalih na stopniščih in parkirnih mestih," so zapisali. Skladno z določili gradbenih predpisov gradbeni inšpektorji odredijo odpravo kršitve. In če je kršitelj ne odpravi? "Kazni za kršitelje niso predpisane," so še zapisali z Inšpektorata za okolje in energijo.
Marsikateri lastnik stavbe ne ve, da mora urediti dostopnost
K uvedbi sankcij za kršitelje sta vlado in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) pozvala Varuh človekovih pravic in Zagovornik načela enakosti, a se kljub temu ni nič spremenilo. "Za posamezna področja izvajanja nalog zakona se uporabljajo določbe resornih zakonov, v tem primeru so sankcije za nedostopne objekte v javni rabi opredeljene v Gradbenem zakonu, se pa z Ministrstvom za naravne vire in prostor dogovarjamo o podrobnostih opredelitve zagotavljanja dostopnosti obstoječih objektov v javni rabi in ureditve sankcijskega sistema v skladu z določili Zakona o izenačevanju možnosti invalidov," so nam na vprašanje, kdaj bodo ZIMI dopolnili s sankcijami na tem področju, odgovorili z MDDSZ. Ena od težav je po besedah mag. Romana Renerja z Geodetskega inštituta, da veliko upraviteljev in lastnikov stavb sploh ne ve, da morajo urediti dostopnost stavb, zato je ena ključnih nalog države ozaveščanje o zakonskih rokih. "Izvajajo se izobraževanja na pristojnih poklicnih zbornicah. V letu 2024 je Urbanistični inštitut Republike Slovenije pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vzpostavil nacionalno svetovalno in informacijsko točko, ki na enem mestu ponuja celovite informacije in gradiva o dostopnosti ter načrtovanju univerzalno dostopnega javnega prostora, pomoč in svetovanje glede vseh vidikov zagotavljanja dostopnosti objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi ter informacije in pojasnila o zakonskih obveznostih zagotavljanja dostopnosti objektov v javni rabi," so zagotovili na ministrstvu za delo.
Navidezna dostopnost
Še ena od težav so nepravilne prilagoditve objektov, ki se jih po izkušnjah Urbanističnega inštituta številni lastniki ali upravitelji stavb lotijo na lastno pest ali z zaupanjem v izvajalce, ki standardov in zakonodaje ne poznajo. "To žal vodi do rešitev, ki na videz zadostijo zahtevam, vendar v praksi niso uporabne," so opozorili na UIRS. Tudi začasne rešitve (premične klančine) oziroma nakup pripomočkov (gosenično dvigala) po mnenju strokovnjakov z UIRS niso najustreznejše in tudi ne zaželene, saj večinoma ne zagotovijo samostojne uporabe. "Na terenu se na primer pogosto srečujemo z oznakami na steklenih površinah, ki so primarno namenjene temu, da lahko slabovidne osebe jasno zaznajo steklo. Te oznake so pogosto urejene zelo estetsko, vendar nekontrastno in komaj zaznavno, kar povsem izniči njihov prvotni namen. Podobne priložnosti za kakovostne prilagoditve so zlasti zapravljene tudi pri prenovah sanitarnih prostorov, v katere je bila vložena precejšna investicija, pri popisu pa se izkaže, da niso bili načrtovani v ustreznih dimenzijah ali pa niso opremljeni v skladu z veljavnimi standardi," so ponazorili primere, s katerimi se srečujejo. Investitorjem svetujejo, naj se o primernosti načrtovanih izvedb prepričajo pri usposobljenih strokovnjakih, ki poznajo standarde s področja univerzalne gradnje, in tudi pri samih invalidskih organizacijah.
Zaznali 7500 fizičnih ovir v 100 občinah
Geodetski inštitut že od leta 2016 pregleduje poti do grajenega okolja, saj "če le en delček poti do neke šole ali institucije ni dostopen, potem oseba ne more priti tja," je povedal Rener. "V okviru projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi z občino sklenemo dogovor, zarišemo območja, ki jih moramo pregledati, in na koncu celo območje pregledajo tudi invalidi," je pojasnil Rener. V njihovi bazi je že sto občin in odkrili so okrog 7500 fizičnih ovir, ki jih bo treba odpraviti. "To je kar velika številka, največja težava pa je pomanjkanje stranišč za invalide, saj se tudi tam, kjer trdijo, da so prilagojena, izkaže, da niso dostopna,« je dejal Rener. V bazi je trenutno več kot 50.000 objektov, do katerih so preverili dostopnost poti. "Na našem pregledovalniku lahko oseba z oviranostjo preveri, ali bo po tej poti prišla do cilja. "Pri odpravljanju ovir se vedno pojavi vprašanje, kdo je dolžan ovire odpraviti. Odgovor je: lastnik." Če je lastnik pločnika občina, potem je to njena dolžnost, če je to državna železniška postaja, potem mora ovire odpraviti pristojno ministrstvo," je pojasnil Rener. Ob tem je opozoril, da je dostopnost treba gledati celostno, kar pomeni, da morajo osebe z oviranostjo dostopati tudi do informacij. "To pomeni, da ob vstopu v neko stavbo vsi lahko komunicirajo, tudi gluh in naglušni."
Dostopnost v učne načrte fakultet
Na geodetskem inštitutu se zato zavzemajo, da bi že na fakultetah za arhitekturo in gradbeništvo študente naučili, na kaj vse morajo biti pozorni. "Za to mora poskrbeti ministrstvo za šolstvo, da že od osnovne šole ozavešča o tem," je prepričan Rener, ki podobno kot drugi sogovorniki meni, da je iluzorno pričakovati, da bi do zakonskega roka zagotovili dostopnost vsega grajenega okolja. Na UIRS menijo, da se znanje na področju zakonodaje o univerzalni graditvi z leti sicer izboljšuje, predvsem zaradi pritiska bližajočega se zakonskega roka, večje ozaveščenosti in pozornosti javnosti ter številnih ustanov, organizacij in posameznikov, ki si prizadevajo za izboljšave na tem področju. "Vsako leto pripravimo predavanje za študente urbanizma, se udeležujemo ozaveščevalnih dogodkov in študente arhitekte in urbaniste ter tudi študente invalide dodatno izobražujemo za potrebe sodelovanja pri projektih s tega področja,« so sporočili z Urbanističnega inštituta, a ugotovili, da je kljub temu izobraževanje na tem področju še vedno pomanjkljivo in nesistematično, "zato si želimo, da bi se tematika vključila v učne načrte fakultet, ki se ukvarjajo z načrtovanjem prostora".
Kako naprej?
Kot primer dobre prakse je Rener izpostavil ministrstvo za pravosodje, "za katero smo skupaj z Urbanističnim inštitutom že popisali vse objekte in napravili akcijske načrte za 103 sodišča. To nam je vzelo tri leta, te stvari ne gredo čez noč." V NSIOS pa so predlagali: "Nujno potrebna je sistemska rešitev. Kohezijska sredstva, ki se ne porabijo na ravni države, bi bilo treba kanalizirati v odpravo nedostopnosti in tudi tako pomagati odpravljati nedostopnosti," in poudarili, da je le družba, ki poskrbi za svojo najranljivejšo populacijo, odgovorna družba. "Zadeva je razmeroma preprosta: iz popisa ovir je treba narediti katalog ovir in akcijski načrt ter ga dati v plan izvedbe. Ni treba kaj veliko razmišljati, posebej če to nalaga zakon," je prepričan Rener: "Okolje, ki je prilagojeno, je namenjeno vsem nam. Imamo 21 odstotkov starejših od petinšestdeset let, 15 odstotkov šolskih otrok in deset odstotkov invalidov, kar je skupaj pravzaprav več kot 45 odstotkov družbe, ki potrebuje dostopno okolje."