S prilagojenimi vozički, pri katerih so kolesa zamenjali s smučmi, so tri gibalno ovirane osebe ob sodelovanju prostovoljcev v snegu opravile pot od Planice do Tamarja in nazaj.
Zadovoljstvo udeležencev in prostovoljcev
»Invalidski vozički so bili opremljeni s terenskimi gumami. Na dveh so spredaj pritrdili manjše usmerjevalno kolo, nanj pa še majhno smučko za lažje drsenje. Tretji voziček je imel na poti navzgor spredaj pritrjeno smučko, navzdol pa so tudi kolesa zamenjale smuči. Pot je bila vseskozi prekrita s snegom, zato so imeli naši spremljevalci kar zahtevno delo, ko so vlekli in potiskali vozičke. Kljub temu smo uspeli priti do planinskega doma v manj kot eni uri. Ob poti smo občudovali okoliške vršace, katerih vrhove so žal še zakrivali oblaki. Videla sem celo cvetoč teloh,« je pot opisala Nina.
»Za mano je edinstveno doživetje, ki mi bo ostalo v spominu predvsem zaradi spoznanja, da je cilje mogoče doseči na več načinov. Včasih poti na prvi pogled delujejo nedostopne, vendar so dostopne tudi za nas. Le na nekoliko drugačen način, na primer s smučmi namesto koles. In ob podpori ljudi, ki namesto ovir vidijo izzive," je povedala Mojca.
Med slednje gotovo sodi Marjan, reden udeleženec inkluzijskih pohodov Skupaj v hribe, tokrat pa se je preizkusil v vlogi spremljevalca na smučeh. »Ko smo se z Jurčkom pogovarjali o zimskem pohodu v Tamar in spremljanju gibalno oviranih oseb z vozički na smučeh, sem bil zelo navdušen. Namreč, v naši družini zelo uživamo v zimi in vsi smo tudi dobri smučarji. Hčerka Katja je lani opravila strokovno usposabljanje za učiteljico smučanja, jaz pa sem to šolanje opravil že pred več kot 35 leti, ampak še nisem vsega pozabil. Zato nas je toliko bolj razveselilo, da smo v inkluzijske pohode vključili tudi to športno panogo. Vseeno pa so nas, ko smo se zjutraj z ženo Polono in hčerko Katjo odpravljali na pot, začeli najedati dvomi. Vreme je bilo pretoplo, vso pot so nas spremljale deževne kapljice, tudi v Planici še. Kako bo šlo po snegu z vozički in kako so prirejeni za takšno vožnjo? Kakšen bo teren, da ne bo mogoče prestrm in bo vozičke, privezane z vajetmi, težko obvladati na smučeh? Pa so se vse skrbi razblinile, ko smo, sicer po dokaj naporni vleki vozičkov, prišli do koče v Tamarju in nas je obsijalo sonce. Naša smučarska oprema nas je že čakala tam, Mojčin voziček pa smo v hipu spremenili v smučarsko mobilnega. Tri smučke so nadomestile kolesa in s tem ni bilo več vdiranja v mehak in moker sneg, pa tudi stabilnost se je zelo povečala. Po obveznem skupinskem slikanju smo se postavili v ekipo za spust, Mojca naprej, jaz kot krmar takoj za njo, Polona in Katja pa kot zaviralki na vajetih za nama. Čeprav smo na začetku mislili, da bomo lahko opravili vožnjo samo po prvem klančku, nas je smuka tako prevzela, da smo se spustili čisto do izhodišča v Planici. Na koncu smo bili že tako uigrani, da smo si zaželeli še kakšnega bolj strmega klanca in večje hitrosti,« je bil nad doživetjem navdušen Marjan.
Tokratnega pohoda se je udeležil tudi prostovoljec Nejc, ki je pomagal vleči vozičke. »Sneg je naše delo še malce popestril oziroma otežil, saj se je zaradi nočnega dežja ter sonca in kasneje višjih temperatur na nekaterih mestih zelo ugrezalo. Po malici smo zapeli himno Odločen korak, kjer sem že malo napredoval, saj znam vsaj refren. Ker je bil dan namenjen tudi snemanju videa o premierni vleki in spustu invalidskega vozička na smučeh, sem pomagal tudi snemalcu in fotografinji/novinarki. Bilo je kot vedno: super, zabavno, glasbeno, poučno, malo naporno, a ne preveč, predvsem pa sem vedno znova vesel, da sem lahko opravil dobro delo, to je pomoč pri pohodih inPlanincev. Že zdaj se veselim naslednjih skupnih podvigov,« je strnil svoje vtise.
Pohoda so se udeležili tudi slepi planinci
»Pohod v Tamar je bil načrtovan že v preteklem letu, vendar nam takrat vreme ni bilo naklonjeno. Tudi tokrat se nam je ta prelepa dolina skoraj izmuznila. Vremenska napoved ni bila obetavna, vendar sem dobro držala pesti in pohod ni bil odpovedan. A še zjutraj, ko smo se peljali proti Gorenjski, je bilo vreme turobno, večino poti je celo deževalo. Dež sicer ni ovira za hojo slepih in slabovidnih, več težav bi lahko povzročil inPlanincem na vozičkih. A mi smo poleg dobre volje v Planico prinesli tudi lepše vreme. Nam, ki smo hodili, se vzpon ni zdel strm, tistim, ki pa so vlekli in potiskali vozičke, pa je ta hrib kar pošteno pokazal zobe. Po dobri uri smo prispeli do koče, kjer je zaigrala naša himna Odločen korak. Danes je zvenela večkrat, saj smo imeli snemalni dan, kaj je nastalo, pa boste videli poleti. Pred kočo nas je prijetno razvajalo sonce, za kočo pa nas je izpod meglic pozdravljal veličasten Jalovec. Mi se ga ne ustrašimo, pride še na vrsto! Nazaj smo se odpravili na različne načine - večina peš, trije na invalidskih vozičkih, eden v spremstvu smučarjev, nekaj v spremstvu hodečih, ki so vlekli in potiskali vozičke. Tudi sama sem del poti opravljala to nalogo, ki sem si jo tako želela. Kako lepo se človek počuti, ko lahko tudi sam ponudi pomoč drugemu, ne le da jo prejema!« pa je povedala Jana.