Jelena Bolšedonova, ki je gluha od rojstva, je postala Woltova dostavljavka oktobra 2020, le dobro leto zatem, ko je Wolt prišel v Slovenijo. V tem času je opravila 2.099 dostav in prekolesarila okrog 9.000 kilometrov. Danes je pomočnica v pisarni pri Woltu, kjer skrbi za dobro počutje celotne ekipe in za to, da delo poteka nemoteno. Jelena, ki se je v Slovenijo pred desetletjem preselila iz Estonije, govori 7 različnih jezikov, med njimi tudi 3 znakovne jezike: estonskega, ruskega in slovenskega.
Jelena se je odločila, da bo jeseni 2023 dostave opravila v vseh 23 slovenskih mestih, kjer je Wolt prisoten, kar je v času od konca septembra do začetka novembra tudi storila in s tem postala prva Woltova dostavljalka, ki ji je to uspelo. Svoje popotovanje z naslovom Wolt povsod (#woltpovsod) je začela zadnji teden septembra na Primorskem – v Kopru, Izoli in v Novi Gorici. Teden kasneje se je odpravila na Gorenjsko (Kranj, Škofja Loka, Jesenice, Lesce in Radovljica), drugi teden v oktobru je bila v Medvodah, Domžalah in Kamniku. V sredini oktobra je dostavljala v Mariboru, Trbovljah, Murski Soboti in na Ptuju, sledil pa je obisk Celja, Velenja, Slovenj Gradca in Raven na Koroškem. Svojo turnejo je zaključila z dostavami v Novem mestu, Velenju, na Bledu, Vrhniki in v Ljubljani. Njeno pobudo so podprli tudi na Woltu z donacijo organizaciji po njeni želji. Število kilometrov ter dostav, ki jih je opravila, bodo podvojili ter znesek donirali Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Z Jeleno Bolšedonovo smo se pogovarjali o njenem življenju, kaj jo je prineslo v Slovenijo, o znakovnih jezikih in kako se je odločila, da bo kot dostavljalka ozaveščala ljudi o gluhoti.
Že več kot desetletje ste v Sloveniji, kaj vas je prineslo v Slovenijo?
V Sloveniji sem od leta 2010, ko sem spoznala svojega partnerja na Festivalu Salvija. To je mednarodni gledališki festival gluhih in prišla sem kot igralka z estonsko skupino, moj partner pa je bil na tem festivalu fotograf.
Pred nekaj leti ste začeli delati za Wolt: kako ste se soočali s tem in kako so se ljudje soočali z vami? Mnogi ljudje namreč še ne vedo, kako se odzvati na ljudi, ki komunicirajo v znakovnem jeziku.
Gluhota je nevidna invalidnost in na zunaj se je ne opazi. Za dostavo načeloma niti ni treba veliko komunikacije. Morda, da stranki zaželiš dober tek. No, nekatere stranke pa so bolj komunikativne in vprašajo za kakšno informacijo ali pa se želijo vljudnostno pogovarjati. Takrat jim rečem, da žal ne slišim in odzivi so zelo različni – nekateri kar otrpnejo, nekateri začnejo zelo glasno govoriti, kričati, nekateri začnejo govoriti v angleščini in podobno. Zelo redki so taki, ki se potrudijo ali pa si vzamejo čas in napišejo, morda s pomočjo telefona.
V Sloveniji in Estoniji je podobno. Sem pa doživela večkrat zelo pozitivne izkušnje v tujini. Ko sem bila v Londonu in želela v muzej, me je gospa na kartah, ko je videla, da sem gluha, vprašala v znakovnem jeziku. Prav tako me je v kavarni v Strasbourgu natakarica vprašala v znakovnem jeziku, kaj želim. To so seveda samo osnove znakovnega jezika, ampak nam gluhim zelo veliko pomeni. Premalo ljudi se zaveda, da smo tudi gluhi del družbe in da smo drugačni le v tem, da ne slišimo in da komuniciramo z rokami.
Kasneje ste pri Woltu sprejeli tudi nove izzive in ne delate več kot dostavljalka. Na kakšen način gledate na inkluzijo v slovenskih podjetjih in ali menite, da bi moralo več podjetij slediti Woltu pri praksi inkluzije ljudi z oviranostmi, v vašem primeru gluhote?
Seveda bi si zelo želela, da bi tudi druga podjetja, tako kot Wolt, imela pogum in večkrat dala priložnost tudi gluhi osebi, da se izkaže. Tudi mi smo sposobni, eden bolj, drugi manj, kar je normalno in enako kot pri polnočutnih ljudeh, toda tako redkokdaj dobimo priložnost, da se dokažemo.
Koliko ljudi z gluhoto trenutno dela pri Woltu? Kakšne so njihove izkušnje pri delu z ljudmi? Se stvari spreminjajo na bolje?
Sedaj mislim, da nas je že 8 gluhih dostavljavk in dostavljavcev. Ko sem začela z delom dostavljavke, je bilo morda občasno malo težko. Na primer, če je stranka hotela, da jo pokličem, ko bom pred hišo ali stanovanjem. V takih primerih mi je v veliko pomoč naša podporna služba, ki jo kontaktiram, kadarkoli imam težavo in mi priskočijo na pomoč. Tudi znotraj Wolta smo se dogovorili, da imam poleg svojega imena v sistemu zvezdico (*) - oznaka, ki jo vidi samo podpora, vendar jim pove, da ne slišim (tako je podpora takoj vedela in mi priskočila na pomoč in so namesto mene na primer poklicali stranko ipd.)
Potem sčasoma, ko sem več dostavljala, so me določene stranke že poznale in so vedele, kaj lahko pričakujejo. Tako je bil lažje tako meni kot tudi njim. Ampak vse to je z namenom odpravljanja predsodkov in opozarjanja družbe, da smo tudi gluhi del družbe. Bolj ko se mi pojavljamo v javnosti, bolj kot nas javnost spoznava, bolj nas sprejemajo.
Letos ste se lotili dostavljanja v vseh 23 slovenskih mestih, v katerih je prisoten Wolt, s čimer ste postavili rekord. Na kakšen način je potekalo ozaveščanje ljudi o gluhoti in kakšna je bila dobrodelna nota vašega podviga?
O tem dobrodelnem projektu lahko rečem le pozitivne stvari. Res se je ta ideja porodila meni, ker smo se širili po Sloveniji tudi v kraje, kjer sploh še nisem bila, in tako mi je prišlo na misel, da bi bilo super, če bi enkrat dostavljala v vseh krajih, kjer je prisoten Wolt. Sodelavka Daša je to zagrabila in nastal je čudovit projekt. Nikdar mi ni bilo težko iti na teren, Slovenija je res čudovita dežela. Vesela sem, ko spoznavam nove kraje in ljudi. Še toliko bolj pa, ker je bila v ozadju dobrodelna nota. Skoraj ne morem verjeti, da smo s projektom zaključili. Kot da bi se končalo eno poglavje v moji knjigi življenja. Lepo je bilo.
Če to knjigo življenja odpreva na samem začetku ... Odraščali ste v času Sovjetske zveze. Kakšne so bile tedaj razmere za gluhe v Estoniji? Se je po vašem mnenju svet za osebe z gluhoto v tem času spremenil, izboljšal?
Še zelo dobro se spomnim časov v svoji mladosti. Takrat je bilo zelo strogo in znakovni jezik je bil prepovedan. Če so nas videli kretati, so nas s palico udarili po rokah. V veljavi je bila oralna metoda, ki pa je za nas gluhe popolnoma neživljenjska. Naš materni jezik je znakovni jezik in vedno smo našli način, da se med seboj pogovarjamo na skrivaj s kretnjami. Tako se je znanje znakovnega jezika širilo od ust do ust oziroma od rok do rok. To so bili časi komunizma. Spomnim se tudi, da je bilo sramotno, če si uporabljal znakovni jezik v javnosti, tega nisi videl. Ljudi je bilo sram, deležen si bil posmehovanja, bilo je še mnogo več diskriminacije kot danes.
Danes je situacija mnogo boljša, še vedno pa ne idealna. Res so potrebna leta boja in bodo še potrebna, da bomo izenačeni v družbi – če sploh kdaj. Se je pa toliko spremenilo, da danes lahko uporabljam znakovni jezik kjerkoli v javnosti, da je pravica do uporabe znakovnega jezika zapisana celo v ustavi, da lahko tudi v javnosti komuniciram prek videoklica v kretnji in da me nihče ne udari po rokah. So še ljudje, ki gledajo čudno in postrani, ampak v primerjavi s preteklostjo je neprimerljivo boljše. Upam pa, da bo šlo še na bolje – na vseh področjih življenja.
Sedaj v Sloveniji živite že nekaj časa, kako se Slovenci odzivamo na osebe z gluhoto in znakovni jezik?
Slovenci se različno odzivajo ob prvem stiku z gluhimi. Nekateri nimajo težav, drugi pa se prestrašijo in čudno gledajo ter tudi zmrznejo. Zgodi se tudi, da Slovenci ob prvem stiku z gluhim začnejo govoriti v angleškem jeziku, ko se pojavi težava. Od leta 2021 je pravica do uporabe znakovnega jezika in jezika gluhosepih zapisana celo v ustavi, a bistvenih premikov od takrat še nisem zaznala. Mi res nujno potrebujemo predvsem enakopraven dostop do vseh informacij v nam dostopni tehniki. To pomeni bodisi s tolmačem, bodisi s podnapisi. Tega je še mnogo mnogo premalo. Jaz kot gluha oseba sem tudi upravičena do 30 ur vavčerjev na leto za osebne stvari. To se morda komu sliši dobro, ampak pomislite, kako hitro lahko porabim vavčerje, če bi se rada udeležila kakšnega tečaja – npr. jezikovnega tečaja ali kakšnega drugega izobraževanja, predavanja, delavnic itd., 30 ur je res premalo. Hvala bogu je uporaba tolmača v javnih institucijah neomejena in to je zelo dobro, za osebne reči pa bi morali spodbujati željo po izobraževanju in tisti osebi, ki si to želi, ki ima voljo, da se ji to omogoči v neomejenem obsegu.
Govorite tudi več znakovnih jezikov. Slovenski znakovni jezik je vaš 3. tuji znakovni jezik. Kako se vam kaže slovenski znakovni jezik? Ima kakšne specifike, ki so vam zanimive kot govorki estonskega in ruskega znakovnega jezika? So ti znakovni jeziki podobni?
Ja, vsaka država ima svoj znakovni jezik, tako kot ima vsaka država tudi svoj uradni jezik. Tako so si ruski, slovenski in npr. estonski znakovni jeziki popolnoma različni. Ko sem prišla v Slovenijo, sva se s partnerjem sprva pogovarjala v mednarodnem znakovnem jeziku, ki je neke vrste esperanto in počasi sem se začela učiti slovenskega znakovnega jezika. Lahko rečem, da sem ga nekje v pol leta usvojila. Malo težje je s slovenščino, tako da se še vedno učim.
14. novembra je dan slovenskega znakovnega jezika. Kaj bi si želeli za slovenski znakovni jezik v prihodnje in posledično za osebe z gluhoto v Sloveniji?
Ob 14. novembru, dnevu slovenskega jezika, ki je praznik vseh nas gluhih, ki uporabljamo znakovni jezik, si želim, da bi ljudje znali pozdraviti v kretnji, da bi si vsak vzel čas za učenje nekaj osnovnih kretenj, kot so dober dan, nasvidenje, prosim in hvala. Da bi se ljudje potrudili in poskušali razumeti, kaj pomeni gluhota in kako pristopiti do osebe, ki ne sliši. Še posebej pa to velja za osebe, ki so zaposlene v javnih službah in imajo veliko stika z različnimi ljudmi – kot npr. zaposleni na upravnih enotah, v zdravstvenih domovih, lekarnah itd. Za konec pa rada dodala še tole: v prihodnosti si želim še več razumevanja, strpnosti, več dostopnih informacij, prilagojenih gluhim ali s tolmačem ali s podnapisi. Da bi lahko tudi gluhi obiskali npr. gledališko predstavo, ker bi bila tolmačena v znakovni jezik, da bi lahko obiskali kak koncert, kot je to že praksa v tujini, da bi si lahko ogledali tudi kak slovenski film, ki si ga sedaj ne moremo, pa bi si ga zelo radi. Mi rabimo predvsem veliko informacij, ki so nam prilagojene, sicer gre vse mimo nas v prazno.