Vsako leto na današnji dan ob obletnici sprejetja Splošne deklaracije očlovekovihpravicah zaznamujemo svetovni dančlovekovihpravic. Letos od sprejema deklaracije mineva že sedem desetletij, v Združenih narodih pa ob tem poudarjajo, da sočlovekovepravice univerzalne in večne, a so ogrožene po vsem svetu. Ob tej priložnosti objavljamo pogovorz Goranom Kusturo, glavnim tajnikom Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, ki je pred kratkimopozoril, dase Konvencija ZN o pravicah invalidov ne uresničuje v zadostni meri in je raven uresničevanja pravic invalidov glede na možnosti veliko prenizka. Svoje ugotovitve in zahteve je NSIOS zapisal v Manifestu slovenskega invalidskega gibanja, ob mednarodnem dnevu invalidov pa ga je poslal vsem odločevalcem v državi.
Državi sporočate, da so človekove pravice slovenskih invalidov, ki jih med prebivalci Slovenije približno 12 do 13 odstotkov, ogrožene predvsem zaradi visoke stopnje revščine in socialne izključenosti. Kako ste prišli do teh ugotovitev?
Naj najprej povem, da so razlog za naše trditveugotovitve odbora ZN o pravicah invalidov, ki je aprila objavil dokument, v katerem je bil zelo kritičen do izvajanja konvencije o pravicah invalidov v Sloveniji. Slovenija je namreč letos podala poročilo o tem z večletno zamudo, in na podlagi tega in poročil civilne družbe ter drugih informacij, ki jih je prejel, je odbor objavil zaključne ugotovitve in priporočila. V teh ugotovitvah je odbor zelo kritičen do uresničevanja konvencije. V Sloveniji je namreč precejšnja težava v tem, da ne zbiramo statističnih podatkov. Zaradi tega žal nimamo konkretnih podatkov o stopnji revščine med invalidi. Vendar glede na višino invalidnin in glede na življenjske stroške invalidov, ki so jasno višji zaradi vrste razlogov, utemeljeno sklepam, da je revščina precejšnja. Podobno je sicer tudi v drugih državah vzhodne Evrope. S tem, da se invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo, pa tudi drugi prejemki ne usklajujejo niti z rastjo življenjskih stroškov. Podpora za nezaposlenost pa se je zvišala za 60 odstotkov, celo 75 odstotkov, če upoštevamo še začasni dvig. Resda je zdaj prišlo do dviga invalidnin za tiste, ki imajo status na podlagi zakona o družbenem varstvu, gre za duševno in telesno prizadete, vendar je to manjši del invalidov. Za večji del pa bo to ostalo nespremenjeno.
Opozarjate tudi, da se je zmanjšal obseg financiranja posebnih socialnih programov invalidskih organizacij, s katerimi se uresničujejo človekove pravice invalidov. Kako konkretno?
Obseg financiranja posebnih socialnih programov invalidskih organizacij je odvisen od Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO, op. p.). Gre za javna sredstva, iz loterije namreč pride delež koncesijskih dajatev na fundacijo, del teh sredstev potem dobijo invalidske, del pa humanitarne organizacije. Vir financiranja te fundacije so predvsem loterija, športna loterija in igralnice. Vse tri postavke že več let zaradi vrste razlogov kažejo dramatične padce prometa. Eden o večjih razlogov je uvedba davka na srečke, do katere je prišlo pred leti. Leta 2015, če se prav spomnim, je vlada Alenke Bratušek uvedla 10 odstotni davek na srečke, ki je bistveno spremenil strukturo, praktično je uničil športno loterijo, ker je pri teh športnih dogodkih z nizko kvoto športna loterija popolnoma nekonkurenčna. Tako da so se mnogi preselili na splet, k nezakonitim prireditvam, na črni trg. Sicer tudi vemo, v kakšnem stanju je slovensko igralništvo, tako da so vsi trije ključni viri financiranja za fundacijo na letni ravni utrpeli vsaj deset odstotni padec. V letu 2019bo 40 odstotkov manj razporejenih sredstev, kot je bilo denimo leta 2012.
Ali to pomeni, da sistem financiranja posebnih socialnih programov invalidskih organizacij ni primeren?
Ne, sistem je dober. Vendar tak poseg, kot je bil davek na srečke, pusti hude posledice.
V manifestu opozarjate tudi na nezadostno posvetovanje z invalidskimi organizacijami v postopkih priprave in izvajanja zakonodaje in politik.
Načelo "Nič o invalidih brez invalidov" ne pomeni, da bi morali biti invalidi čisto pri vsaki malenkosti prisotni. Pomeni pa, da morajo biti pri vseh postopkih odločanja, ki se tičejo invalidov, vključeni njihovi reprezentativni predstavniki. To terja konvencija. V praksi to pomeni, da so vključeni v delovne skupine pri pripravah predlogov zakonodaje tudi reprezentativni predstavniki invalidov. To sicer ne pomeni, da mora država upoštevati nek predlog, vendar pa mora argumentirano pojasniti, zakaj ga zavrne. Zdaj je tako, da predstavniki invalidov v glavnem niso vabljeni v delovne skupine, resda je torazlično od ministrstva do ministrstva. Zato je odbor od države zahteval, da z njegovimi ugotovitvami seznani ministrstva, poslance, predstavnike izvršne oblasti, da ponotranjijo vrednote konvencije in razumejo, za kaj sploh gre. Verjamem, da na ministrstvih niti ne vedo, kaj so konvencijske obveznosti. Ne gre za to, da ne bi želeli, temveč za to, da niso informirani.
Državi ste postavili tri zelo konkretne zahteve: nemudoma naj dvigne invalidnine, dodatek za pomoč in postrežbo in druge prejemke, ki se ne usklajujejo niti z rastjo življenjskih stroškov, naj zagotovi stabilno in trajnostno financiranje posebnih socialnih programov invalidskih organizacij in naj dosledno spoštuje obvezo o temeljitem posvetovanju s predstavniki invalidov in načelo Nič o invalidih brez invalidov. Komu ste te zahteve naslovili?
Poslali smo jih vladi, poslancem in ministrstvom. Moram sicer reči, da smo z njimi v stalni komunikaciji, resda pa se ni nihče konkretno odzval na te zahteve iz manifesta. Veste, največ kar lahko pričakujemo, je dialog, da se vsaj začnemo pogovarjati. Potem pa naj država pove,ali ne želi, ne more, noče.
Z januarjem 2019 se bosta sicer začela uporabljati zakona o osebni asistenci in o socialnem vključevanjuinvalidov. Na ministrstvu za delo pravijo, da bo invalidskovarstvo u uveljavitvijo teh dveh zakonov urejeno na bolj sodoben način. Se strinjate s tem?
Zagotovo. Zakon o osebni asistenci je korak naprej. Vendar je še veliko vprašanj odprtih. Zdaj se izvajalci šele prijavljajo, in ni nujno, da bomo sploh dobili toliko osebnih asistentov, kot jih potrebujemo. To delo bo sorazmerno slabo plačano, smo pač v času konjunkture. Če so včasih organizacije dobile sto vlog za mesto delovnega asistenta, danes za minimalno plačo tega dela ni več pripravljen opravljati skoraj nihče. Država jim zagotavlja en plačilni razred nad minimalno plačo. Ne me narobe razumeti, vsekakor je ta zakon korak naprej, vendar ostaja še veliko vprašanj odprtih. Bomo videli, kako se bo vse skupaj obneslo v praksi, potem pa se bo lažje opredeliti. Nekaj bi pa vseeno še povedal. Pred seboj imam podatke statističnega urada. Izdatki za socialno zaščito v BDP-ju so leta 2000 znašali 2,1 odstotka, potem pa so iz leta v leto padali. Zadnji podatek je za leto 2016, ko so znašali 1,2 odstotka. Padli smo na 50 odstotkov od tistega, kar smo prejemali leta 2000. In če bo, kar verjetno bo, zakon o osebni asistenciodstotekverjetno dvignil, je trend še vedno zaskrbljujoč. Podobno je tudi pri deležu drugih izdatkov za invalide. In vse to je zaskrbljujoče.
Vesna Pfeiffer