Podpisali so jo pobudnik vključevanja Andrej Sever, nekdanji predsednik mednarodne organizacije Apimondia Philip McCabe, predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč, predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic in predsednik Čebelarskega društva Semič Bojan Pavlin. Tisti dan štejemo za začetek organiziranega mednarodnega sodelovanja in vključevanja različnih, predvsem težje gibalno oviranih invalidov na vozičkih v čebelarske vrste.
Dan pozneje, 12. marca 2017, je bilo pod pokroviteljstvom Zveze paraplegikov Slovenije in Čebelarskega društva Semič v semiškem Kulturnem centru prvo srečanje sedanjih in bodočih čebelarjev invalidov. Poimenovali so ga: Tudi jaz sem lahko čebelar. Za prvega predsednika Čebelarske sekcije invalidov na vozičkih in drugih invalidov je bil izvoljen paraplegik Ljubo Janežič iz Društva paraplegikov Prekmurja in Prlekije. Za častnega predsednika so imenovali pobudnika vključevanja, čebelarja Andreja Severja. Zdaj delo predsednika Sekcije opravlja čebelar paraplegik Dušan Slana.
Pobudnik Andrej Sever in njegova zamisel o čebelarski sekciji
Idejni vodja vključevanja invalidov na vozičkih in drugih invalidov v delo s čebelami je Andrej Sever iz Metlike, dolgoletni vodja slovenskih čebelarskih praporščakov, ki je za svoje delo na področju čebelarstva prejel plaketo Državnega sveta Republike Slovenije za najzaslužnejšega prostovoljca leta 2018. Od jutra do večera ga vodi lastna misel: »V zemlji, v delu čebel, v šumenju brez, v sanjah, ob šelestenju praproti iščem sebe, da bi našel tebe – smisel življenja.« S čebelarstvom se je začel ukvarjati leta 1980, da bi se ob službi elektroenergetskega inšpektorja nekoliko razbremenil. Ob delu je bil in je še vedno aktiven na različnih področjih, predvsem kot prostovoljec in darovalec. »Slovenijo je treba poznati po ljudeh. Ko spoznaš pokrajine, ljudi, si lahko ponosen. Jaz sem ponosen, da sem slovenski čebelar. In čutim s čebelarji od Prekmurja do Goriških Brd. Vse to sem dal skozi, tako službeno kot po čebelarski plati. Pomena dobrote se zavedajo le tisti, ki nesebično dajejo in ničesar ne pričakujejo v zameno.«
Čeprav sam ni invalid, je ljudem vedno skušal pomagati; pravi, da imajo to v družini. Tako je med drugim prišlo tudi do ideje o čebelarjenju z varovanci varstveno-delovnega centra, ki so končali šolanje v Osnovni šoli Milke Šobar Nataše v Črnomlju; o čebelarjenju otrok s posebnimi potrebami je pozneje predaval v tujini. Spoznal je tudi paraplegike. »V Semiču je Dom paraplegikov. Prvi v Sloveniji. Zvezi paraplegikov Slovenije ga je podarila družina Derganc. Za domom so vinograd, sadovnjak in mali čebelnjak. Tu so se zvrstile tudi številne likovne kolonije. Kolonijo v Semiču, pa tudi nekaj drugih, je ustanovil zdaj že pokojni Aco Lebarič, med slikarji paraplegiki in tetraplegiki v Sloveniji je bil edini z akademsko izobrazbo. Invalidi so v času kolonije prišli v Semič in slikali. To so bile potem razstave, da rečeš samo: Stoj in glej! Tudi tam sem se družil z njimi. V šoli za učence s posebnimi potrebami prav tako. Tako se srečuješ z očeti, materami, otroki. Na primer na proslavi ob dnevu invalidov, ko so nastopali učenci iz OŠ Metlika. Med njimi je bil fant, ki od komolcev naprej ni imel rok. Izvedel sem, da igra nogomet, da riše in piše z nogo. Pa sem si rekel: lahko pa bi bili aktivni tudi na drugih področjih. Na primer v čebelarstvu. Semiški čebelarji iz društva so mi pri zamisli stali ob strani, pa tudi podjetniki so me podprli. In poklical sem Jožeta Globokarja.«
Jože Globokar, eden od ustanovnih članov Zveze paraplegikov Slovenije
Na kratko opiše dogodek, zaradi katerega se je Zvezi paraplegikov (ZPS) pridružil: »Z ženo in prijatelji smo bili leta 1968 na dopustu na Rabu. V mladostni razposajenosti sem si pri ponesrečenem skoku v preplitko vodo poškodoval hrbtenjačo v vratnem delu in postal težko gibalno oviran invalid tetraplegik. Po šestih mesecih se nama je rodil sin, ki mi je v povsem na glavo obrnjenem življenju dal nov smisel. Star sem bil 24 let. V tistem času smo ustanavljali našo organizacijo. Lahko rečem, da sem s tem imel veliko srečo. Čeprav težko gibalno oviran tetraplegik sem bil ves čas aktiven in sem še danes. Kar 30 let sem urejal naše informativno glasilo, od leta 2004 pa urejam spletno stran Zveze in spletno stran mojega matičnega Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine. Organizacija mi je ogromno dala. Po 'službeni' dolžnosti sem spremljal naše športnike in videl veliko sveta. S fotoaparatom sem bil skoraj na vseh dogodkih in skrbel za dobro in ažurno informiranje članov in širše javnosti.«
Kljub težki izkušnji je pogled usmeril naprej. »Gnala me je misel, da z ženo zaživiva novo, čeprav nekoliko drugačno življenje, in da sina vzgojiva v poštenega človeka. To nama je vsekakor uspelo. Ja, in toliko zanimivega se je dogajalo na Zvezi. Končno pa: življenje je samo eno in vredno ga je živeti. Če pogledam nazaj, lahko zatrdim, da sem živel zelo bogato življenje.« Povprašam ga tudi po spominih na leto 1989, ko se mu je odprl razgled z najvišjega vrha Slovenije. »Triglav je zgodba zase. Včasih še zdaj ne verjamem, da sem na invalidskem vozičku sedel na vrhu našega očaka. Za vsem stoji moj prijatelj Tone Fornezzi Tof, ki sem mu nekoč omenil, da nisem pravi Slovenec, zaslužni za ta podvig pa so seveda gorski reševalci iz Mojstrane, ki so me s Kredarice odnesli na vrh in nazaj. Do Kredarice me je pripeljal helikopter. Ja, včasih se tudi sanje uresničijo. Doživetje, ki ga nikoli ne bom pozabil.«
Čebelarstvo je bilo v družini Globokar tradicija, z njim sta se ukvarjala njegov oče in stari oče. »S čebelami sem se srečal že v rani mladosti. Ob čebelnjaku sem sedel pri dedku v naročju in opazoval, kako so se čebele vračale v panje, in postrvi, ki so se nekaj deset metrov niže poganjale iz vode v prelepi Krki. Verjamete, da imam še zdaj v spominu tisti omamni vonj v bližini panjev? Mislim, da lepšega ni. Kasneje smo otroci očetu pomagali pri rojih in seveda pri točenju medu. Čebele smo tudi z navadnim lojtrnim vozom vozili na pašo. Ljudje bi se od čebel lahko ogromno naučili. Otroci se jih nikoli nismo bali. Čebelariti pa zdaj zaradi težke gibalne oviranosti žal ne morem.« Toda kljub temu je Jože Globokar spet začel razmišljati o čebelah, ko ga je nekega dne poiskal Andrej Sever.
Ustanovitev Čebelarske sekcije invalidov na vozičkih in drugih invalidov
»Z Andrejem Severjem se že dolgo poznava. Srečala sva se sredi osemdesetih let v Semiču, ko smo obnavljali Dom paraplegikov. Spomnil se me je in me poklical po telefonu. Vprašal, kaj mislim o tem, da bi ustanovili Čebelarsko sekcijo invalidov na vozičkih in drugih invalidov. V mislih je imel, da bi bili lahko poleg paraplegikov in tetraplegikov v sekcijo vključeni tudi drugi invalidi. Idejo sem posredoval predsedniku Zveze Danetu Kastelicu, ki je bil takoj za. Zamisel je bila izključno Severjeva, jaz sem sodeloval le kot koordinator med čebelarji paraplegiki in tetraplegiki.«
Na ustanovitev Čebelarske sekcije invalidov na vozičkih in drugih invalidov so poleg domačih prišli tudi gostje iz tujine, Andrej Sever med drugimi omeni Jadranko Luketa s Hrvaške, ki je predstavila, kako čebelari na invalidskem vozičku. Prisoten na slavnostnem dogodku pa je bil tudi tedanji, danes že pokojni, predsednik mednarodne čebelarske zveze Philip McCabe. Severja je s tem, ko je članom novoustanovljene sekcije pripel značke Apimondie, najbolj navdušil: »Nima je vsak v Sloveniji, pravzaprav jo ima le malokateri čebelar pri nas.« Andreja Severja so na dogodku kot pobudnika za njen nastanek imenovali za častnega predsednika sekcije, Ljuba Janežiča pa za prvega predsednika.
Iskanje najprimernejše lokacije za prvi učni čebelnjak za invalide
Kmalu po ustanovitvi se je pojavila ideja o učnem čebelnjaku. In tako se je začelo, pravi Dane Kastelic, predsednik Zveze paraplegikov Slovenije: »Staknili smo glave, kje bi bila lokacija, v mislih smo imeli tri in ena je bila na Društvu paraplegikov Prekmurja in Prlekije (DPPP), kjer imajo svoje delovno-bivalne prostore in zraven prostor, kjer bi se ga dalo postaviti. Predvsem zaradi konfiguracije terena. Potem sva se pogovarjala s predsednikom tega društva Stankom Novakom, ki je dejal, da imajo kar nekaj čebelarjev, Jože Globokar pa je pregledal podatke na Zvezi, koliko čebelarjev je med paraplegiki po vsej državi, ugotovili smo, da jih je skupno 16, največ v enem društvu pa prav v DPPP. Poudaril sem, da moramo povedati, da bo to prva takšna postavitev na svetu.«
Sestankovanja so se nadaljevala. Pobudnik Andrej Sever, predsednik ZPS Dane Kastelic in predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) Boštjan Noč so se skupaj z lokalnimi čebelarji hitro dogovorili, da bi učni čebelnjak res lahko stal v Murski Soboti, projekt pa je podprl in pri njegovi uresničitvi v veliki meri pomagal župan Murske Sobote dr. Aleksander Jevšek, ki je omogočil komunalno ureditev, celotno infrastrukturo: »Zelo smo ponosni, da je prav v naši občini prvi učni čebelnjak na svetu, prilagojen za invalide na vozičkih. Občina je gradnjo in opremo sofinancirala, pripravila pa tudi vse prostorske akte, potrebne za izvedbo. V Murski Soboti smo se že pred leti vključili v iniciativo ČZS, da posadimo medovito grmičevje in drevje, ker s tem ohranjamo izjemno pomemben element našega sobivanja, torej čebele. Ni naključje, da je učni proces v posameznih vrtcih in šolah v naši mestni občini s tem povezan, povezan je s pomenom čebele v našem ekosistemu, in tudi z našo pomočjo je veliko ljudi že zasadilo in še sadijo medovite rastline. Učni čebelnjak poleg članov DPPP obiskujejo tisti, ki ga predstavljajo in v njem izvajajo učne dejavnosti, hkrati so tudi odlični proizvajalci izdelkov, ki nastajajo s čebelarjenjem, k čebelnjaku prihajajo učenci in drugi obiskovalci. Posebej bi se rad zahvalil regijski čebelarski zvezi, ki pomaga paraplegikom.« Nedavno so v bližini čebelnjaka, prav tako v sodelovanju z občino, zasadili lipe.
In kako je nazadnje nastal prvi učni čebelnjak za invalide na vozičkih na svetu?
Njegovo izdelavo je financirala ČZS, naredil pa ga je je tesar Drago Črešnjovec: »Nekoč so jih delali iz takšnega lesa, kot so ga imeli doma. Zdaj je večinoma vse iz smreke. Tudi ta čebelnjak. Izdelal sem ga v 10 delovnih dneh. Sem naredil že veliko čebelnjakov po Pomurju in to je bila ena od prednosti, da so me izbrali. Naj dobro služi invalidom, naj uživajo!« pravi.
Dane Kastelic dodaja: »Zveza paraplegikov združuje gibalno ovirane invalide s poškodbo hrbtenjače, praktično vsi smo vezani na invalidski voziček, seveda so bili povabljeni v to sekcijo tudi ostali, in zato je bil ta čebelnjak prilagojen.«
Prilagoditev čebelnjaka za invalide
Aleš Bozovičar, diplomirani inženir zootehnike, opazovalec in napovedovalec čebeljih paš, strokovni sodelavec ČZS, pojasnjuje: »Učni čebelnjak, ki sedaj stoji na območju DPPP, je podoben čebelnjaku, s kakršnim čebelarimo čebelarji brez invalidskih vozičkov. V osnovi smo iskali tipični slovenski čebelnjak, vendar se nam je tekom postavitve oziroma izdelave načrt podrl. Ob samem čebelnjaku uporabniki potrebujejo več prostora za manevriranje z invalidskim vozičkom. Zato smo podrli mere tipskega slovenskega čebelnjaka, naknadno pa se odločili za nadstrešek; ko se čebelar z vozičkom pripelje do čebelnjaka, se lahko pod nadstreškom obleče, pripravi, potem pa vstopi v čebelnjak. Seveda ima čebelnjak klančino, okolica čebelnjaka je tlakovana, kar omogoča dostop. Poleg tega je okoli in okoli čebelnjaka narejen majhen kanal, v katerem je voda, da onemogočimo mravljam vstop v čebelnjak, mravlje si namreč ne upajo čez vodo. Po vseh ostalih karakteristikah pa je to enak čebelnjak, kot ga imamo ostali čebelarji. Večje posebnosti, ki pridejo do izraza, so panji, ki so v njem nameščeni. Nameščeni so v eni vrsti in so od tal dvignjeni na takšno višino, da človek v sedečem položaju s koleni seže pod panje. Pride bliže kot do samega panja in potem laže dela s čebelami.«
Po učnem čebelnjaku je nastal tudi priročnik, ki ga prevajajo v tuje jezike
Bozovičar, urednik priročnika, pove, da so slovensko različico natisnili v 300, angleško pa v 200 izvodih. Po priročniku so že povpraševali iz Kanade in Združenih držav Amerike, poslali pa so jih tudi na druge zveze paraplegikov v tujino. Tako slovenska kot angleška različica sta dostopni tudi na spletnih straneh Čebelarske zveze Slovenije.
»Ko smo začeli s priročnikom, se je vse zdelo dosti enostavno, ko smo res zagrizli vanj, pa zelo zahtevno. Kajti gradiva na to temo v Sloveniji, pa tudi izven Slovenije, ni oziroma ga je zelo malo. Velika sreča je bila, da smo že prej poznali in stopili v stik z gospo Jadranko Luketa s Hrvaške, ki je čebelarila že prej v življenju, potem pa zaradi zdravstvenih težav pristala na vozičku, a na njem nadaljevala svoje čebelarstvo, sicer v manjšem obsegu, in pridobila veliko tovrstnih izkušenj. Tudi z njeno pomočjo smo napisali del priročnika, ostale dele pa sem pridobil z obiskom čebelarjev v Sloveniji, ki čebelarijo na tak način, sicer jih ni veliko, predstavili smo njihove zgodbe. Kar se tiče stanja in oskrbe čebeljih družin, ni nobenih razlik, nega in oskrba morata ostati enaki. Vse prilagoditve, ki se razlikujejo od klasičnega načina čebelarjenja, smo opisali.«
Zakaj je slovenski sistem odličen za čebelarjenje na vozičku?
Bozovičar razlaga: »Če pogledamo svetovno znan panj, t. j. nakladni panj: po pregledu čebeljih družin moraš dvigniti celotno naklado, ki je lahko težka tudi več kot 20 kg. Naš, slovenski AŽ panj pa je narejen na drugačnem principu: odpreš ga zadaj in jemlješ iz panja posamezen sat, ki je lahko težak največ 3 kg. To je prednost, ki jo imamo. In ko so to videli v ZDA oziroma spoznali našo prednost, mi je pisala neka gospa in sem ji dal načrt oziroma jo povezal s tem priročnikom.«
Sogovorniki o tem niso prepričani, toda morda jih je prav ta gospa tudi dejansko obiskala, seveda že pred pandemijo koronavirusa. »Imeli smo že obiske z Madžarske, iz Bosne, pa tudi iz ZDA. Od tam je pripotovala ena gospa s svojo družbo, gospa sicer sodeluje z ameriško vojsko in njihovimi vojnimi invalidi. Seveda v ZDA čebelarijo z nakladnimi panji. Ampak nakladni panj za razliko od AŽ panjev za invalide ni tako primeren. To je spoznala tudi ta gospa, slišala je, da v Sloveniji čebelarijo tudi invalidi in nas je prišla en dan pogledat, zanimala se je za AŽ panje.«
Dušan Slana, sedanji predsednik čebelarske sekcije in oskrbnik čebelnjaka
»Da sem postal član društva, je posledica prometne nesreče, v kateri sem postal paraplegik, od takrat je minilo 23 let. S čebelarstvom se pred postavitvijo tega učnega čebelnjaka nisem ukvarjal, nisem imel stika s čebelami, dostop do vseh čebelnjakov je bil namreč z vozičkom nemogoč. Po postavitvi tega čebelnjaka se je to spremenilo. Delo s čebelami mi pomeni svojevrstno sprostitev, potrditev, da zmorem, povezalo me je z naravo. Ko grem zdaj v naravo, vse veliko bolje vidim. Prej nisem videl naravnih ciklov, zdaj pa opazim, kdaj bo kaj zacvetelo, bolj sem pozoren na vremenske razmere. Čebelarstvo me je bolj povezalo z življenjem samim. Ko delamo z njimi, je čebelam vseeno, če stojimo ali sedimo. Ne opazijo razlike,« sklene. V Društvu paraplegikov Prekmurja in Prlekije imajo tudi t. i. žensko sekcijo, ki iz voska izdeluje sveče, kipce, pa tudi medeno žganje in druge izdelke kot veliki čebelarji. Ko dobijo obiske in ob slavnostnih priložnostih, jih lahko podarijo. Članice društva so čebelnjak tudi poslikale.
Predsednik DPPP Stanko Novak spregovori o programih, ki so na voljo njihovim članom: »V naše vrste prihaja največ paraplegikov, ki so se poškodovali v prometni nesreči, na delovnih mestih, zaradi poškodb pri adrenalinskih športih. Že majhna nepozornost ali splet nesrečnih okoliščin lahko človeka prisili, da preostanek življenja spremlja iz invalidskega vozička. Po končani rehabilitaciji v URI Soča se člani vrnejo v domače okolje. In takrat je prav društvo tisto, ki s socialnimi programi pomaga, da se lažje vključijo. Paraplegiki in tetraplegiki imajo možnost, da se vključijo v enega od 6 posebnih socialnih programov, ki jih izvaja DPPP za člane, njihove svojce in širšo javnost. To so: prevoz invalidov, kompenziranje invalidnosti, šport in rekreacija, ohranjevanje zdravja, interesne dejavnosti, osebna asistenca in pomoč na domu. Med interesnimi dejavnostmi lahko zdaj izberejo tudi čebelarstvo.« Petim čebelarjem invalidom so se po postavitvi učnega čebelnjaka v Murski Soboti v DPPP pridružili še štirje novi, sicer že člani društva.
Čebelarstvo v Sloveniji ima večstoletno, bogato tradicijo; v Pomurju ni nič drugače. Vsi starejši čebelarji so povezani v čebelarska društva, ta društva pa v Čebelarsko zvezo društev Pomurja, mednje zdaj spada tudi nova sekcija invalidov in dobro sodelujejo, tudi s posamezniki, nekateri imajo tudi po 700 čebeljih družin.
Murskosoboški učni čebelnjak kot središče vseevropskega povezovanja
Pobudnik čebelarske sekcije Andrej Sever je Slovenijo že povezal s čebelarji invalidi iz Bosne in Hercegovine, s Poljske – navezal je stik z največjim poljskim izdelovalcem čebelarske opreme, ki je nato v Slovenijo pripeljal posebno električno točilo za med. Ustvaril je nekaj vezi s Hrvaško, bil tudi na obisku v Srbiji - na tamkajšnjem srečanju, kjer so si z lokalnimi čebelarji izmenjevali izkušnje, ga je presunil slepi čebelar: »Sem ga vprašal, kako to zmore. Pa mi je pokazal: tu, med palcem in kazalcem, vse čutim.«
20. maj – svetovni dan čebel
Mednarodnih povezovanj je vse več, odkar je Generalna skupščina OZN 20. maj razglasila za svetovni dan čebel in to se je zgodilo prav na pobudo Slovenije. Ta dan letos praznujemo že četrtič. In glas o čebelah bo segal daleč tudi v prihodnje, pove predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč: »Imamo že kar nekaj čebelarjev, ki čebelarijo na invalidskih vozičkih. Tudi iz tujine je bilo že kar nekaj obiskov tega čebelnjaka. Konec avgusta načrtujemo obisk Brna, prek slovenske veleposlanice mag. Tanje Strniša smo vzpostavili stike z zvezo paraplegikov na Češkem, kamor nameravamo na srečanje Prenos dobre prakse iz Slovenije. Podarili jim bomo prototip nakladnega panja, prilagojenega za invalide.« Zasnoval ga je Aleš Bozovičar, prvega je ČZS ob dnevu paraplegikov aprila letos podarila DPPP Prekmurje. Boštjan Noč nadaljuje: » V letošnjem letu smo želeli imeti, pa nam je situacija okoli koronavirusa to preprečila, tudi srečanje vseh evropskih zvez paraplegikov, da bi jim predstavili naš sistem izobraževanja čebelarjev invalidov. Naslednje leto, upam, bo priložnost za takšno srečanje v Sloveniji. Program usposabljanja bi lahko predstavili v našem čebelnjaku v Murski Soboti. To je res krasen čebelnjak, zraven pa tudi objekt, ki bi lahko postal izobraževalni center za usposabljanje invalidov na vozičkih za ta del Evrope. To je naš dolgoročni cilj. Da bi prenesli znanje v celo Evropo. Da vsi skupaj delamo na razvoju orodja in pripomočkov, ki bodo tem ljudem čim bolj olajšali možnost samostojnega čebelarstva.«