Dragica Mirnik je predsednica Medobčinskega društva delovnih invalidov Celjev, bralci Celjskega tednika so jo aprila letos zelo jasno prepoznali kot Dobrotnico leta 2022 Savinjske regije. Kot pravi, je bila prva misel ob poplavah pomoč: "Meni je takoj prišla misel, če invalidi našega Medobčinskega društva delovnih invalidov Celje, ki obsega Celje, Štore, Vojnik, Dobrna, potrebujejo kakršnokoli pomoč. Takoj sem stopila v kontakt s tistimi, za katere sem menila, da bi lahko utrpeli kakršnokoli škodo ali nesrečo, vendar ujma v naših krajih ni bila tako huda. Glede na to, da rada sodelujem z institucijami, ki pomagajo in sodelujejo z nemočnimi ljudmi, sva stopili v kontakt z Natašo Privošnik iz Medobčinskega društva invalidov Žalec." Nataša Privošnik je predsednica Medobčinskega društva invalidov Žalec, ki pokriva občine Vransko, Tabor, Braslovče, Prebold, Polzela in Žalec. Privošnik pravi: "Prizadeti so bili tudi naši člani, predvsem v Vrbju, Braslovčah in Letušu. Prvi kontakt je bil s poverjeniki civilne zaščite, ki so pojasnili, kakšno je stanje na terenu. Glede na to, da sem sama invalidka po 19 operacijah, sem k pomoči pristopila z empatijo in vedenjem, kako se človek počuti, ko sam ne more narediti niti pol metra. V soboto sem bila že v Mozirju, kjer sem pomagala prijateljici, vendar je bilo delo zame pretežko, saj je bilo treba delati z blatom in muljem. Ko sem odšla domov, sem videla objavo VTV, da na kmetiji Ročnik Potočnik zbirajo hrano. S prijateljico sem odpeljala hrano k drugi vožnji helikopterja, gospod iz civilne zaščite je rekel, da so se ljudje po 1. vožnji helikopterja skoraj stepli za vodo in hrano."
Dragica Mirnik dodaja: "Nataša me je že v nedeljo popoldne kontaktirala, da potrebujejo dietno hrano za otroka, ki ima celiakijo. Takoj sem začela poizvedovati, kdo bi takšno hrano imel. Prijateljica mi je priskočila na pomoč, to smo dostavili do helikopterja, tam pa so povedali tudi, kaj na Koroškem najbolj potrebujejo. Pozvala sem člane društva, invalide, prijatelje in moram reči, da lahko dam samo kapo dol. Nepopisni občutki. Ne moreš verjeti, da je toliko solidarnosti v ljudeh. Objavila sem, katere stvari potrebujemo. Ljudje so se takoj odzvali, in ker so to večinoma starejši in gibalno ovirani, fizično pomagati ne morejo. V ponedeljek je bila naša pisarna že polna stvari. Odšli sva tudi v Mozirje in Ljubno ob Savinji. Da greva v Mozirje in Ljubno, sva se odločila, ker so tudi tam delovni invalidi, imajo društvo in smo ga obiskali. Ljudje so najbolj rabili higienske pripomočke. En avtomobil pripomočkov je za nas ogromno, v poplavi potreb je pa le kapljica v morje."
Nataša Privošnik je nekoč kot defektologinja delala z osebami z motnjo v duševnem razvoju, ki živijo tudi v CUDV Črna na Koroškem: "Poskrbeli smo za hrano za bolnike s celiakijo in dietitično hrano, saj jim je te zmanjkalo. Aktivirala sem predsednico MDDI Celje Dragico Mirnik in ji rekla, da so ti ljudje naša populacija, kljub temu da niso naši člani našega društva. Tako se je začelo, saj sva si rekli, zakaj ne bi midve, ki sva mobilni, zdaj tarčno oskrbovali ljudi, na katere v tistem trenutku nihče ne more pomisliti, saj rešujejo gola življanja, so pa ljudje, ki potrebujejo specifično oskrbo: plenice za odrasle, vložke, zdravila, dietetično hrano, brezglutensko hrano, obliže, termometre." Dodaja še: "Potem sva v nedeljo odšli še v Ljubno pri Savinji. Tam sva od civilne zaščite in ljudi dobila informacije, kaj potrebujejo ne le invalidi, temveč kdorkoli je potreboval pomoč, vendar je bilo pomembno, da so te stvari vendarle prišle tudi do invalidov. Potrebovali so metle, škornje, konzervirano hrano, nato je gospa Romana, tudi invalidka, ki je takrat pomagala v štabu civilne zaščite, dodala, da potrebujemo tudi plenice za odrasle, tako da smo zbirali tudi to. Ljudje se na začetku te hude ujme takšnih stvari sami niso spomnili, potem pa smo včeraj v CUDV peljali tisto, kar se mi je zdelo glede na moje izkušnje, potrebovali: spet plenice, sanitetni material, deloma že pripravljene hrane. V CUDV kuharice in pomočniki iz civilne zaščite kuhajo praktično za 1000 ljudi in je dobro, da je pripravljeno vnaprej. Tudi na delavce, ki pomagajo pri sanaciji, ne smemo pozabiti."
Zalika Perhar je prebivalka Letuša, ki že 14 let vsakodnevno skrbi za 90-letnega invalida z gibalno oviranostjo, čeprav nista niti soseda niti sorodnika: "Gospod je bil dober človek." Na začetku poplavljanja Savinje sta ga morala z možem hitro rešiti. Perhar pravi: "Ob 6. uri so naju poklicali gasilci. Z možem sva gospoda uredila, naložila v avto in odpeljala domov. Sedaj je pri nas v kuhinji, ima kavč, pa tudi stranišče je blizu." Dodaja: "Komaj smo se še rešili, kmalu je njegovo hišo že zalila voda. Hišo smo morali sedaj sprazniti, razen nekaj lesnih izdelkov, ki jih je sam izdelal, nismo želeli dati iz hiše, vse ostalo je bilo pa uničeno. Kredenco in posteljo smo pustili. Sedaj smo že celo hišo očistili, ko se bo posušilo, jo bomo pa še pobelili." Gospod ima "fizično oviranost, ima roko do komolca, druga je daljša, ampak nima dlani. Ima tudi težave z nogami. Do pred 14 leti je sam skrbel zase, potem pa je bil po bolezni operiran in ni mogel več skrbeti zase." Perhar opisuje tudi, kako hudo mu je, ko vidi, kaj je poplava naredila iz njegovega doma: "Ko pridem domov, mu pokažem slike, kaj smo naredili. Pri tem mu je hudo in joče. To je njegov dom. Vrnil se bi lahko že kmalu."
Dragica Mirnik za konec izpostavi še pomen moralne pomoči: "Ljudje potrebujejo materialno, vendar tudi moralno pomoč. Izgubiti dom je verjetno nekaj najhujšega. Spomnim se, kako mi je nekdo, ki smo mu peljali hrano, vendar je ni več potreboval, rekel le 'Hvala, da ste se spomnili name'. Največje bogastvo je, da imamo drug drugega in da smo živi in zdravi, vse ostalo je nepomembno!"