Dr. Dunja Dobaja je znanstvena sodelavka na Inštitutu za novejšo zgodovino (INZ), kjer je zaposlena od leta 2002. Leta 2014 je doktorirala z disertacijo na temo Zdravstvena in socialna zaščita mater in otrok v obdobju 1919–1945 na območju nekdanje Dravske banovine. Njeno raziskovalno delo se osredotoča na področja zdravstvene in socialne zaščite mater in otrok v medvojnem obdobju ter na preučevanje obdobja druge svetovne vojne in povojnega časa. Aktivno sodeluje pri projektu Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji in drugih sorodnih raziskovalnih projektih.
Je avtorica številnih prispevkov, med drugim tudi monografije Gluhi in svet: Med odrinjenostjo in vključenostjo (Zbirka Razpoznavanja, št. 53), ki je izšla aprila 2024. V knjigi obravnava delovanje Gluhonemnice v Ljubljani v obdobju med obema vojnama in v času druge svetovne vojne. Delo osvetljuje družbeni odnos do oseb z okvarami sluha ter prikazuje razvoj izobraževanja in prizadevanja za vključevanje gluhih otrok v družbo.
Zaradi zgodovinskega konteksta in tedanje rabe v intervjuju ohranjamo poimenovanje "gluhonemnica", saj so takrat gluhe in naglušne ljudi imenovali gluhonemi. Danes je izraz "gluhonem" žaljiv in ga ne uporabljamo. Uporabljamo izraz gluha oziroma naglušna oseba.
Kaj je bil glavni navdih, da ste se v svojem raziskovanju posvetili prav zgodovini skrbi za gluhe otroke in njihovo izobraževanje v Sloveniji?
Sistem skrbi za senzorno ovirane otroke in njihovega izobraževanja v Sloveniji ni bil del zgodovinskega raziskovanja. To me je spodbudilo k raziskovanju omenjene tematike. Osredotočila sem se predvsem na sistem skrbi za gluhe otroke in njihovega izobraževanja v Sloveniji v obdobju med obema vojnama (1918-1941), saj je bila Gluhonemnica v Ljubljani v tem obdobju edina ustanova za izobraževanje gluhih otrok v Sloveniji.
Kako je na izobraževanje in vsakdanje življenje gluhih otrok vplivala ustanovitev prve Gluhonemnice v Ljubljani, in zakaj je bila ta prelomnica tako pomembna?
Na Slovenskem do začetka 20. stoletja ni bilo ustreznih izobraževalnih ustanov za otroke s posebnimi potrebami, zato so se (redki) slovenski otroci, ki so jim bili dodeljeni denarni prispevki dobrodelnih organizacij in posameznikov, šolali v zavodih (predvsem) avstrijskega dela monarhije (Dunaj, Linz, Gradec, Celovec, Innsbruck). Tako javnost kot stroka sta imeli v zvezi s tem dolga leta številne razprave, saj so v teh zavodih vzgajali v nemškem učnem jeziku in otroke tako oddaljevali od slovenskega jezika.
Ustanovitev osrednjega slovenskega zavoda za gluhe otroke leta 1900 je pomenila prelomnico. Kranjski ustanovni zavod za gluhoneme v Ljubljani, kot je bil uradni naziv, je bil ustanovljen z dobrodelnimi donacijami, učiteljstvo je plačeval deželni odbor, doklade učiteljstvu za zahtevnost dela pa deželna vlada. Uradni poslovni jezik je bila nemščina, pouk pa je potekal v slovenščini. Učitelji so se izobraževali in opravljali strokovni izpit v avstrijskih zavodih za gluhe.
V svojem delu opisujete tudi vlogo duhovnikov pri nastajanju in razvoju zavodov za gluhe. Kako ključno je bilo njihovo poslanstvo v tistem obdobju?
V slovenskem prostoru je bil prvi učitelj gluhih kanonik Valentin Stanič, ki je leta 1840 ustanovil Gluhonemnico v Gorici. Zavod je nastal z donacijami dobrotnikov. Leta 1886 je bil prav tako z donacijami odprt zavod za gluha dekleta v Šmihelu pri Novem mestu. Iz duhovniških vrst so bili tudi prvi predavatelji surdopedagogike (metodike izobraževanja gluhih), na primer profesor filozofije na ljubljanskem liceju dr. Anton Jarc med leti 1844–1849.
Katera odkritja o življenju gluhih otrok v šoli za gluhe so vas med raziskovanjem najbolj presenetila ali pretresla?
Večina učencev ljubljanske Gluhonemnice je prihajala predvsem iz socialno šibkih okolij, daleč od doma, kjer zanje večkrat ni bilo primerno poskrbljeno zaradi revščine in neznanja. Med poklici staršev so prevladovali kmečko prebivalstvo in delavci. Zdravniki so ugotavljali, da je pri večini otrok gluhota pridobljena naknadno zaradi bolezni ušes ali drugih otroških bolezni, ki niso bile strokovno pozdravljene. Strokovni učitelji Gluhonemnice so v svojih prispevkih opisovali žalostne socialne razmere gluhih otrok pred prihodom v zavod. Otroci so zato vstopali v Gluhonemnico pogosto plašni, a so se v njej postopoma odprli in se počutili varne ter sprejete.
Dobro počutje gojencev je bilo namreč pomemben pogoj za učni uspeh in poučevanje po glasovnogovorni metodi, ki je bila prevladujoča v Evropi v obdobju med obema vojnama. Poučevanje po glasovnogovorni metodi je bilo zahtevno in je od strokovnih učiteljev in učencev zahtevalo veliko vztrajnosti in potrpljenja. Sporazumevanje v znakovnem jeziku je bilo sprejemljivo na začetku šolanja, nato ne. Razmišljanje o ustreznosti glasovnogovorne metode sicer ni predmet te monografije, saj gre za strokovno vprašanje, ki je med strokovnjaki poučevanja gluhih še vedno predmet razprav, je pa cilj prispevati k spoznanju, da je omenjena metoda, kljub zahtevnosti učenja, gojencem (tudi) ljubljanske Gluhonemnice omogočila samostojnost in pogosto pot iz revščine.
V knjigi omenjate, da so bili gluhi otroci pogosto izpostavljeni predsodkom širše javnosti. Ali se je skozi čas kaj spremenilo pri odnosu družbe do gluhih otrok in odraslih?
Strokovni učitelji Gluhonemnice so ob vsaki priložnosti poudarjali pomen razumevanja in odnosa do gluhih. Apelirali so tudi na otroke, naj pomagajo svojim gluhim sovrstnikom tako, da postanejo njihovi prijatelji in opozorijo vsakega, ki gluhe zaničuje in zasmehuje. Strokovni učitelji so svet gluhih otrok približevali tudi z radijskimi oddajami. V njih so povedali, kako se gluhi otroci učijo in kako živijo. Spregovorili pa so tudi gluhi učenci, ki so govor po glasovnogovorni metodi osvojili do te mere, da so lahko spregovorili o življenju v Gluhonemnici. Šolski list Sonček je poročal, da so slišeči otroci takšne radijske oddaje z zanimanjem poslušali. Tudi sicer so bili radio, kino in časopisje tisti mediji, ki so omogočili brezplačno objavljanje vsebin, povezanih z gluhimi, in tako prispevali k zmanjšanju predsodkov družbe.
Takšna dejavnost je vsekakor približevala gluhe slišeči okolici, a je bilo približevanje pod vprašajem, ko so absolventi Gluhonemnice iskali prvo zaposlitev in si prizadevali ustvariti socialno varnost. Soočali so se s predsodki in odklonilnim odnosom.
V obdobju med obema vojnama sta segregirana vzgoja in izobraževanje omogočila strokovno vzgojno-izobraževalno delo (pogosto v skromnih razmerah) z gluhimi otroki, prilagojeno njihovim potrebam, ter jim omogočila integracijo v družbo v smislu izučiti se poklica, dobiti zaposlitev in biti finančno neodvisen. To je bil v obdobju med obema vojnama končni cilj vzgojno-izobraževalnih ustanov za otroke s posebnimi potrebami. Tako pojmovanje gluhih in na splošno otrok s posebnimi potrebami je bilo prisotno tudi po drugi svetovni vojni, torej integracija v smislu prilagajanja družbi, pri čemer pa je vedno bolj stopalo v ospredje razvijanje pozitivnega odnosa družbe do omenjenih otrok. Povojna oblast je med ključne naloge postavila skrb za ogrožene osebe, med katere so sodili tudi otroci s posebnimi potrebami.
Družba v veliki meri še danes narekuje izobraževalno pot otrok s posebnimi potrebami in jih ukaluplja v svoje miselne predstave. Leta 2021 je zagovornik načela enakosti Državnemu zboru Republike Slovenije poročal o položaju gluhih pri vključevanju v izobraževanje do najvišje ravni izobrazbe (Posebno poročilo 2021). V poročilu je izpostavil vprašanje njihove enake obravnave in enakih možnosti pri celostnem uresničevanju njihovih potencialov na področju vzgoje in izobraževanja ter vključevanja v družbo. Nedvomno so bili v obravnavi otrok s posebnimi potrebami storjeni veliki premiki v integracijskih procesih, a Posebno poročilo, ki ga verjetno lahko apliciramo na vse otroke s posebnimi potrebami, nas spodbuja k razmišljanju, da še vedno ne dovolj.
Na kakšne načine so se starši gluhih otrok takrat spopadali z okvaro sluha in kako so jim (po vaših ugotovitvah) pomagale javne ustanove?
Ljubljanska Gluhonemnica je bila edina ustanova za šolanje gluhih otrok v Sloveniji v obdobju med obema vojnama. Bila je internatsko urejena. Večina otrok je prihajala iz oddaljenih krajev Slovenije, zato so imeli otroci stike s starši povečini med počitnicami, ko so se vrnili domov. Ob počitnicah in večjih praznikih, ko so se otroci vrnili na svoje domove (seveda tisti, ki so imeli starše oziroma pogoje za preživljanje počitnic doma), so učitelji dali otrokom navodila, kako naj doma živijo. Svetovali so jim, naj bodo dostojni, vljudni, zmerni pri hrani, pridni pri delu, poučili so jih tudi o zdravju, nalezljivih boleznih, strupenih rastlinah in živalih. Ravnatelj je učiteljem svetoval, naj otrokom navodila napišejo na listke, da so jim jih lahko brali tudi starši.
Podatkov o tem, v kakšnem obsegu je vodstvo Gluhonemnice pričakovalo angažiranost staršev glede vadbe govora z otroki, ko so bili ti doma, v razpoložljivih virih nisem našla. Sklepam, da je pri tem igrala veliko vlogo individualna ozaveščenost staršev in njihov interes. Iz virov je razvidno, da je Gluhonemnica pričakovala od staršev (tistih, ki so to zmogli), da poskrbijo za otrokove osebne stvari, to je obleko in obutev. Očitno je Gluhonemnica zaradi naraščajočega števila gojencev vedno težje oskrbovala otroke z omenjenimi stvarmi.
Strošek so predstavljali tudi šolski izleti. Ravnatelj je pozval učitelje, naj apelirajo na starše, da po svojih zmožnostih prispevajo za šolske izlete. Seveda je Gluhonemnica pričakovala od staršev, da takrat, ko je otrok pri njih, primerno poskrbijo zanj, mu nudijo varnost in ga ob koncu bivanja doma varno in na točno določen dan pripeljejo nazaj v Gluhonemnico.
Za mnoge starše je bilo dejstvo, da je otrok v strokovni oskrbi v Gluhonemnici, olajšanje, hkrati pa skrb, saj so, kot rečeno, otroci večinoma prihajali iz oddaljenih krajev in so bili stiki med otroki in starši pogosto omejeni le na počitnice. Kljub oddaljenosti pa so starši svoje otroke obiskovali tudi med letom, kolikor so za to seveda imeli možnosti. Poleg materialnih so obstajali tudi prometni zadržki, torej prevelika oddaljenost do vlaka, ki je bil v obravnavanem času glavno prevozno sredstvo. Otroci in starši so imeli tudi pismene stike. Otroci so staršem pisali večkrat na mesec in ob različnih praznikih.
Po končanju šolanja sta Gluhonemnica in Podporno društvo za gluhonemo mladino v Ljubljani nudila gluhim mladostnikom in njihovim staršem pomoč pri poklicni usmeritvi in iskanju delodajalcev.
Gluhonemnice v preteklosti niso nudile zgolj šolanja, ampak tudi versko in moralno vzgojo. Kako se je ta vidik odražal v vsakdanjem življenju otrok in kako je vplival na njihovo nadaljnje vključevanje v družbo?
Verska vzgoja je bila v obdobju med obema vojnama sestavni del javnega življenja in šolskega kurikuluma, tako tudi v Gluhonemnici. V Gluhonemnici je bil zaposlen katehet, ki je izvajal verski pouk tudi v smislu priprave gluhih otrok in mladine na integracijo v družbo in njihove vzgoje v 'dobre in vzorne državljane'. V šoli so imeli lastne veroučne knjige, s pomočjo katerih jim je katehet na prilagojen način pojasnjeval verske resnice. Z njegovo pomočjo so gluhi opravili vse zakramente in bili tudi v tem smislu pripravljeni na vstop v družbo polnočutnih. Vera je bila gluhim v pomoč v samostojnem življenju, da niso obupali, se izogibali slabi družbi in vztrajali na poti, ki pogosto ni bila lahka, zlasti za tiste, ki niso imeli materialnega in duhovnega zaledja staršev.
V knjigi zapišete: "Strokovnjaki danes vidijo oralno metodo kot metodo poučevanja, ki ni prilagojena individualnim potrebam gluhega otroka in ki jim ni omogočila samoizražanja, ampak frustracijo," vendar dodajate "da je omenjena metoda, kljub zahtevnosti učenja, gojencem (tudi) ljubljanske Gluhonemnice omogočila samostojnost in pogosto pot iz revščine." Kako je prišlo do tega?
Kot že rečeno razmišljanje o ustreznosti glasovnogovorne metode ni predmet te monografije, saj gre za strokovno vprašanje. V skladu s časom, ki ga obravnavam, je bilo poučevanje gluhih ne samo v Sloveniji, ampak v celotni Evropi usmerjeno v sledeči cilj: Edino sredstvo za integracijo in materialno kakovostnejše življenje je bil govor. Navedeno nazorno pojasnijo besede ravnatelja ljubljanske Gluhonemnice, surdopedagoga in praktičnega fonetika Franca Grma (1877–1967): "Govor gluhega otroka, ki ga ne razume polnočutna okolica, ni nič vreden (Ali: Govor gluhega otroka je toliko vreden, kolikor ga razume njegova polnočutna okolica)." Glede na duh časa in prevladujoč medicinski model obravnave otrok s posebnimi potrebami, so bili tudi gluhi otroci obravnavani v smislu prilagajanja polnočutni okolici. V obdobju med obema vojnama je bil torej gluhi otrok pojmovan kot oseba, katere pomanjkljivost je bilo treba odpraviti in prilagoditi polnočutni okolici. Pot za dosego tega cilja je bila glasovnogovorna metoda poučevanja.
Ena izmed pomembnih tem v knjigi je prehod med obema vojnama ter med vojno samo. Kako so te politične in družbene razmere zaznamovale šolanje in življenje gluhih?
Pedagoško in vzgojno delo v ljubljanski Gluhonemnici po okupaciji ni zamrlo, pač pa je potekalo po enakih načelih, le v novih okoliščinah, to je v razmerah sprva italijanske in nato nemške okupacije. Italijanska okupacijska oblast ni spreminjala oziroma ni posegala v strokovno delo Gluhonemnice, ga je pa imela pod nadzorom. Upoštevala je pravila o strokovni izobrazbi učiteljev v šolah za otroke s posebnimi potrebami, veljavna od 8. februarja 1935, in odredila, da se na IV. oddelku (prosvetnem) visokega komisariata vzpostavi izpitna komisija za strokovne izpite za poučevanje v šolah za otroke s posebnimi potrebami v Ljubljanski pokrajini. Predsednika in člane izpitne komisije je imenoval visoki komisar. Izpitne roke, v katerem so se opravljali ustni, pisni in praktični deli izpita, je določal visoki komisar, prav tako tudi pogoje za pripustitev kandidatov.
Zavod je bil pod italijansko okupacijo deležen večkratnih obiskov odposlanke visokega komisarja Ljubljanske pokrajine, referentke prosvetnega oddelka Anice Lebar, ki je spremljala delo v zavodu in vsakič podala poročilo. Gluhonemnica je bila deležna tudi obiska visokega komisarja Ljubljanske pokrajine Emilija Graziolija, ki je vsaj na videz kazal skrb tudi za otroke s posebnimi potrebami. Gesta, kot je bil omenjeni obisk, je bila potrebna iz propagandnih razlogov.
Tudi v obdobju nemške okupacije je Gluhonemnica nadaljevala svoje pedagoško delo in skrb za učence, a v vedno težjih okoliščinah. Število otrok se je zaradi vojnih razmer postopoma zmanjševalo. Pouk je bil moten zaradi pogostih letalskih napadov. Zaradi varnosti pred bombnimi napadi je bilo poleg zavoda zgrajeno zaklonišče, kamor so se gojenci in uslužbenci zatekli kar 136-krat.
Kaj želite, da bi bralci – še posebej tisti iz skupnosti gluhih ali drugih oseb z invalidnostjo – odnesli iz vašega dela? Kateri del sporočila se vam zdi najbolj univerzalen?
Znanstvena monografija je poklon izobraževanju gluhih v Sloveniji v obdobju med obema vojnama, ko so bili postavljeni temelji za izobraževanje gluhih po koncu druge svetovne vojne. Ta moment je pogosto spregledan, kot tudi zavedanje, da je pomenila ustanovitev Gluhonemnice v Ljubljani leta 1900 poučevanje gluhih v slovenskem jeziku in možnost integracije gluhih v družbo. Stavba nekdanje ljubljanske Gluhonemnice ob Zaloški cesti še vedno stoji. Ljudje hodijo mimo nje, povečini brez vedenja o njenem pomenu. Želim, da postojijo pred njo in se v mislih zavedajo njenega doprinosa k izobraževanju gluhih otrok in mladine.