Ljubljančan Jakob Škantelj je že od ranega otroštva tetraplegik, star je bil komaj leto in pol, ko je doživel hudo promerno nesrečo. Vendar pa ga invalidnost, kot pravi, v življenju ni nikoli pretirano ovirala pri socialnem življenju ali študiju. S pravilno komunikacijo in pozitivnim odnosom do reševanja problemov človek ne bi smel imeti ovir za študij ali gradnjo kariere, je prepričan. Jakob je od marca predsednik Društva študentov invalidov Slovenije, od aprila pa tudi podpredsednik Zveze za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijski komite. To pa še zdaleč ni vse, kar v življenju počne ta simpatični in zgovorni 25-letnik.

Vzrok za to, da si na invalidskem vozičku je prometna nesreča. Star si bil komaj Kaj se je zgodilo, kakšne poškodbe si dobil in kako je to, da si postal tetraplegik, vplivalo na tvoje odraščanje?

Prometno nesrečo sem imel, ko sem bil star približno leto in pol. V avtomobilu je bila sicer še mami, ki je bila takoj po nesreči v precej večji življenjski nevarnosti in je imela tudi več vidnih poškodb. Pri meni so se težave z dihanjem pojavile šele tri dni po tem, vse skupaj pa se je nato stopnjevalo. Ker sem bil premajhen, nisem znal povedati, kaj me boli, tako da je bilo tudi zdravljenje glede na mojo poškodbo v tistem trenutku neustrezno. Poškodba C2-C3 in TH4 vretenc je bila pač tako visoka, da sem kmalu lahko premikal le še levo roko. Na srečo mi je to in nepoškodovana glava ostalo, tako da sem se lahko življenja lotil s polno vnemo. V prvih letih sicer s številnimi terapijami, rehabilitacijami in pogostejšimi obiski zdravnikov specialistov, a ko je bilo to obdobje za menoj, sem začel uživati v, zdaj spet tako pogrešanem, brezskrbnem otroškem življenju (smeh).

Kje si obiskoval osnovno in srednjo šolo in kako je potekalo šolanje?

S pomočjo spremljevalke sem že v vrtec hodil v povsem običajen, redni, kar je bilo v tistem času precej redko. Integracija v vzgojnem in izobraževalnem sistemu ni bila niti približno tako razširjena, kot sedaj, a sem vesel, da so se starši odločili za to in pri tem vztrajali. S tem sem tako na Osnovni šoli Oskar Kovačič, kot tudi Osnovni šoli Poljane, in pozneje na Gimnaziji Moste pridobil mnoga prijateljstva, ki jih še zdaj ohranjamo. Zgodbe in anekdote s prijatelji mi predstavljajo najlepši del šolskega obdobja in mi bodo za vedno ostale v lepem spominu. Na vseh treh šolah sem imel sicer prilagojen program, ki mi je dovoljeval pomoč spremljevalca v času pouka, podaljšan čas pisanja izpita in podobno. Kljub temu sem moral velikokrat iz sebe iztisniti več, kot bi sicer. Tudi zaradi tega lahko zdaj sam pišem, jem in dokaj hitro tipkam. Nekatera področja pa so z integracijo v rednih šolah morda res malo zapostavljena. A tukaj je potem veliko odvisno od učitelja in tvoje volje po lastnem napredku.

Zakaj si se po končani srednji šoli odločil za študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede?

To je morda zame najlažje vprašanje. Zaradi zanimanja za šport sem se želel vpisati na Fakulteto za šport, a sem kmalu uvidel, da zaradi predmetnika na dodiplomski ravni in arhitekturnih ovir, to takrat ne bi bilo mogoče. Druga povezava s športom pa je bilo takoj športno novinarstvo. Zaradi nogometnega svetovnega prvenstva v Južni Afriki s slovensko reprezentanco na njem je precej trpela tudi matura, a na srečo se je vse tako izteklo, da sem imel dovolj točk za vpis na novinarstvo.

Novinarske izkušnje in praktično znanje si pridobival med obvezno študijsko prakso in tudi potem. S katerimi mediji si sodeloval in s katerimi temami si se največ ukvarjal?

V okviru študijske prakse in potem tudi še malo dlje preko študentskega dela sem pisal za športni dnevnik Ekipa, zdaj EkipaSN, kjer mi je bilo v kolektivu res lepo delati, in na športni redakciji Multimedijskega portala RTV Slovenija. Pisal sem o najrazličnejših športih in športnih dogodkih, prav tako so bili tudi uporabljeni novinarski žanri med seboj precej raznovrstni. V tem času je moj študij kar malo trpel, tako da sem potem zaradi diplome in nekih zdravstvenih težav prenehal s tem delom. Zdaj sem urednik revije Ekstravaganca, pišem pa še za nekaj drugih invalidskih revij, kot sta Športnik in Paraplegik. To mi dopušča več prilagajanja ob ostalih obveznostih.

Lani si se odločil tudi za podiplomski študij na Fakulteti za družbene vede, smer Upravljanje javnih in neprofitnih organizacij. Zakaj ta smer?

Predvsem zaradi tega, ker sem se začel tekom študija vse bolj vključevati v aktivnosti Društva študentov invalidov Slovenije, pa tudi mojega primarnega Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine. Stvari povezane z delovanjem v tovrstnih organizacijah, in delo s človeškim kadrom, na katerem je poudarek na naši smeri, me je vedno bolj zanimalo.

Na čelu Društva študentov invalidov Slovenije, ki združuje približno 200 članov, si od marca. Kako društvo pomaga študentom invalidom?

Društvo lahko študentom invalidom res precej pomaga pri tem, da jim olajša študentsko življenje na različnih področjih. Eden izmed pomembnejših programov je osebna asistenca, katero imajo recimo
naši člani na lokacijah v Rožni dolini in na Kardeljevi ploščadi zagotovljeno 24 ur na dan med tednom, po dogovoru pa tudi za vikend. To njim in tudi staršem precej olajša in zmanjšuje skrbi, prav tako pa študentom omogoča svobodno in bolj samostojno življenje. Poleg tega našim članom omogočamo tudi vsakodnevne prevoze na fakulteto, v knjižnico, na delo, interesne in športne dejavnosti, in sicer tako v Ljubljani, kot tudi v Mariboru. V obeh omenjenih mestih ima društvo tudi svoji pisarni, kjer si lahko vsi člani kopirajo, natisnejo študijsko gradivo ali pa dobijo nekatere študijske pripomočke, ki jih glede na njihovo invalidnost potrebujejo. Strokovna služba pa članom z nasveti in pomočjo poskuša rešiti tudi marsikateri problem povezan s študijem, bivanjem, socialnim življenjem ali statusom.

Kaj boš kot predsednik spremenil? Kakšne cilje si si zastavil?

Moja prva želja je, da bi uspel doseči čim večjo aktivnost članov. Da bi se tako na društvu kot tudi na drugih področjih bolj aktivno udejstvovali in povezovali. Predvsem si želim, da bi poleg prej omenjenih pomoči, društvo članom omogočil tudi pridobivanje življenjskih izkušenj in priložnosti za nabiranje dodatnih znanj. Člani pa bi se na to pozitivno odzvali in dobili tudi nekatera praktična znanja. Stremel bom tudi k temu, da med svoje člane pridobimo študente s čim bolj različnimi posebnimi potrebami, saj so naši člani v večini samo tisti, ki so primarno gibalno ovirani. Če pa se obrnem na bolj konkretne in kratkoročne cilje, pa je prioritetna stvar zagotovo temeljita prenova spletne strani in vrnitev fizioterapije za člane, ki smo jo v preteklih letih že imeli. Tudi pri tem bom želel, da člani sodelujejo s svojim prispevkom, kolikor bodo le zmogli.

Kakšen je pravzaprav položaj študentov invalidov in kaj bi bilo potrebno spremeniti v slovenskem izobraževalnem sistemu, da bo bolj prijazen do invalidov?

Glede na različne izobraževalne programe za učence s posebnimi potrebami, se mi zdi, da je sam sistem na splošno še kar prijazen do invalidov. Tako otroke uvrstijo v zanje primeren izobraževalen sistem glede na njihovo odločbo o usmeritvi, tako da se lahko v okviru svojih sposobnosti in potenciala maksimalno razvijejo in dosežejo čim višjo izobrazbeno stopnjo. Še največ težav predstavlja bolj konkretno izobraževanje v rednih šolah, kjer se vse dogaja v prej omenjenem duhu integracije. Področja kot so šport, umetnost, glasba, so mogoče pogosto malo zapostavljena, kar pripelje do tega, da otroci na teh področjih ne razvijejo sposobnosti, kot bi jih lahko. Problem pri tem vidim predvsem v preobremenjenosti učiteljev s prevelikim razredom in individualizaciji učnih ciljev, ki jih ne more izpeljati. Ali pa je včasih težava tudi v (ne)znanju učitelja, kako v določenih primerih in pri določenih predmetih postopati z učencem s posebnimi potrebami. Fakultetno in višješolsko izobraževanje pa ima na drugi strani v tem pogledu precej manjše razlike. Na tej stopnji se študenti že strokovno usmerjamo in potrebno je osvojiti vse znanje, ki ga program zahteva. Tako na študente invalide gledajo in jih obravnavajo tudi profesorji, kar pomeni, da so v povsem enakem položaju kot njihovi študenti kolegi. Res da za določene stvari potrebujejo več časa ali kakšne druge prilagoditve, a jim je to ponavadi s strani fakultete omogočeno, tako da lahko pridobijo vse kompetence in znanja, da dokončajo izobraževanje. Čeprav se je v zadnjih letih tudi to precej izboljšalo, pa se mi zdi, da še vedno največjo težavo predstavlja (ne)dostopnost fakultet in višjih šol, s čimer pa je položaj študentov invalidov vseeno nekoliko slabši, saj se zaradi tega ne morejo vpisati povsod, kamor bi hoteli.

Kaj pa štipendiranje? So štipendije dovolj dostopne študentom invalidom?

Morate vedeti, da kljub prizadevanju, da bi bili v vseh pogledih enakovredni ostalim študentom, je v popolnosti to težko dosegljivo. Ne glede na to, ali gre za življenjske ali študijske aktivnosti, večina potrebuje dodaten čas za vse te aktivnosti. Tudi zaradi tega nas ima večina manj časa ali možnosti za študentsko delo, ki je dodaten vir zaslužka. Da ne omenim, da zelo veliko delodajalcev, ki iščejo študente, ponujajo ravno delo, ki ga študenti invalidi ne moremo opravljati. Iz tega stališča se mi zdi sistem dodeljevanja štipendij in vrednosti le-teh malo zgrešen. Študenti invalidi, ki zaprosijo za državno štipendijo, dobijo namreč zaradi invalidnosti dodatek na osnovno vrednost štipendije šele, ko jim odobrijo štipendijo. Nimajo pa nobene prednosti točkovanja v procesu dodeljevanja štipendij. To je recimo veliko bolje urejeno pri razpisih za neprofitna stanovanja.

Izobrazba je pomembna, vendar se je v preteklosti odločalo za študij manj invalidov. Zakaj po tvojem mnenju? In za katere vrste invalidov je študij najmanj dostopen?

Veliko oviro so v preteklosti so predstavljale prav arhitekturne prepreke, saj je bilo veliko fakultet v popolnosti ali deloma nedostopnih. Ker niso mogli obiskovati predavanja, se za študij raje niso odločali. Drugi razlog za to pa je bila po mojem mnenju lastno prepričanje, da tega ne bi zmogli dokončati. Ob tem pa so si postavljali vprašanja glede smiselnosti zaradi nizke zaposlitve. Potrebnih je bilo le nekaj posameznikov, da so dokazali, da so lahko tudi oni karierno uspešni. Težko pa bi rekel, za katere vrste invalidnosti je študij najmanj dostopen. Svoje študijske smeri uspešno dokončujejo tako tisti s senzornimi motnjami, gibalno ovirani, kot tudi tisti z govorno-jezikovnimi motnjami ali dolgotrajno bolni otroci. Vse je odvisno od fakultete, sošolcev in volje študenta invalida.

So študenti invalidi po tvojem mnenju dovolj vključeni v družbo, med sošolce ali v akademske vode?

Mislim, da so. Oziroma se z vsakim študijskim letom to izboljšuje. Glede vključevanja v družbo in med sošolce praktično ne vem za posameznika, ki bi imel večje težave. Slednje je izredno pozitivno, saj ne samo, da na ta način sklenejo številna prijateljstva, ampak tudi ostala družba sprejema invalide s precej manj zadržki. Poleg tega so na ta način študenti invalidi veliko bolj aktivno vključeni v akademski proces, ter dobijo pomembne življenjske izkušnje v času pestrega študentskega življenja.

Kakšne pa so njihove možnosti za zaposlitev po končanem študiju? Je invalidnost lahko ovira? Dajejo delodajalci prepogosto prednost neinvalidni osebi?

Upam in želim verjeti, da če se vse karakteristike teh dveh potencialnih zaposlenih izenačijo ne izberejo vedno neinvalidne osebe. Seveda so kakšni delodajalci povsem zaprti za zaposlitev invalidne osebe in invalidnost v njihovih očeh zagotovo predstavlja nepremostljivo oviro, a vse več je takšnih delodajalcev, ki dajo invalidom povsem enako možnost za dokazovanje. Potem pa je vse odvisno od želje in znanja invalidne osebe, ki ga bo pokazala. Prevečkrat tudi slednji sami sebi postavijo namišljene ovire in manjše možnosti, ki jih potem zavirajo pri tem, da bi pokazali vse svoje sposobnosti.

Pri soočanju s težavami v času študija je tebi osebno bil v veliko pomoč tvoj osemletni pes pomočnik Moses. Na kakšen način?

Ko še nisem imel asistenta, se je res velikokrat izkazalo, da bi bilo brez njega težko. Ob meni je ves čas doma, spremljal pa me je tudi med predavanji na fakulteti in ostalimi oibveznostmi.

Moses je prišel iz Amerike. Kdo ti ga je pripeljal in kako so ga usposobili za to, da ti je v pomoč? Kaj vse lahko naredi namesto tebe?

V Slovenijo ga je pripeljala Maja Golob, ki uči pse pomočnike za ljudi z najrazličnejšimi posebnimi potrebami. Tudi Mosesa je učila v obdobju pol leta po prihodu iz ZDA. Je pa ta trening zelo zanimiv, saj mora biti zelo dosleden, tako da ga je morala trenirati tudi s pomočjo invalidskega vozička. Ko se je vse navadil, smo se spoznali in sledilo je približno enomesečno uvajanje. Nato je Moses ostal pri meni in mi je lahko začel pomagati. Predvsem mi pomaga pri fizičnih delih, ki jih ne zmorem. Recimo, odpre mi in zapre vrata ali predale, doma, na faksu ali, ko sem nekje drugje, mi pobere stvari iz tal in podobno. Na koncu pa je tudi super družba in pravi prijatelj.

V tvojem življenju igra pomembno vlogo šport. S katerimi športi si se ukvarjal v preteklosti in s katerimi se danes?

Za šport sem se najprej navdušil kot strasten navijač, ki je komajda poznal vsa pravila košarke, a vseeno vsak drugi teden hodil na tekme Evrolige v malo dvorano v Hali Tivoli. V osnovni šoli sem se nato znašel v šahu, ki sem ga igral skoraj celo srednjo šolo. Na fakulteti pa sem prvo izvedel za boccio, kasneje pa še za hokej na električnih vozičkih. A me je boccia povsem prevzela, tako da zdaj že leto in pol čas posvečam temu čudovitemu športu.

Si tudi član slovenske reprezentance v boccii ali dvoranskem balinanju, ki je že od leta 1984 tudi paraolimpijski šport. Kako zgleda ta šport?

Šport v določenih segmentih res zelo spominja na balinanje, kot ga sicer ljudje poznajo. Cilj je, da čim več svojih barvnih bocc približaš belemu, ki mu rečemo jack. Na začetku tako met kovanca odloči, ali boš imel rdeče ali modre, v vsakem primeru pa jih imaš vsak set po 6. Le-te so iz usnja in imajo predpisan minimalen in maksimalen obseg ter težo. Kot rečeno šport poteka v dvorani na parketu ali umetni masi, in sicer na igrišču 12,5 krat 6 metra. Lahko se igra posamično, v parih ali ekipno. Šport je bil prvotno namenjen tistim s cerebralno paralizo, a sedaj lahko tekmujejo tudi oboleli za mišično distrofijo ali tetraplegiki. Tako imamo štiri kategorije, med katerimi je ena tudi za tiste, ki nobene od okončin ne morejo premikati. In tudi to je eden izmed čarov tega športa. V njem lahko tekmujejo in so odlični v tem tudi tisti, ki so res težko gibalno ovirani ali pa imajo hude spasme. Z boccio lahko tako precej iboljšajo svojo kontrolo nad telesom, prav tako pa moraš biti ves skoncentriran in psihološko čim močnejši.

Nekje sem prebrala, da je žoga simbol tvoje ljubezni do športa. Zakaj?

Težko bi rekel, da je prav simbol, zagotovo pa me spremlja skoraj odkar pomnim. In zato je predmet, ki je mogoče največja povezava med menoj in športom. Od nekdaj me je namreč fascinirala energija navijačev in tudi ekip v igrah z žogo. Včasih se res začuti neka kemija, ki pripelje do nepojasnjenih športnih čudežev.

Konec aprila si postal tudi podpredsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite. Pred tabo so pomembni izzivi. Kateri?

V tej vlogi bom prevzel predvsem razvoj mladih športnikov invalidov, ki je bil v zadnjem obdobju nekoliko ustavljen. A na zadovoljstvo vseh se stvari z majhnimi koraki le obračajo na bolje, tako da bo potrebno delati v tej smeri. V smeri nagovarjanja ne samo mladih invalidov, ampak tudi nekoliko starejših, da jim bo šport lahko veliko prinesel. Le zmigati se morejo. Ozaveščenost o športu invalidov bomo poskušali še naprej izboljšati tudi z uspešnimi projekti, kot sta Paraolimpijski šolski dan in Parafest, ki ju izvajamo za osnovnošolce in širšo javnost.

Kako pomemben je šport za invalide? Imajo invalidi dovolj možnosti, da se vključijo v kakšen šport? Končno je to povezano tudi s finančnimi sredstvi ...

Zelo. Šport je bil od nekdaj za invalide zelo pomemben, saj to ne pomeni le tekmovanja. Preko športa se lahko invalidi povezujejo, izboljšuje svoje psihofizično stanje, ter zdravje. Šport lahko resnično veliko da vsakemu posameznemu invalidu, zato se mi zdi pomembno, da se z njim ukvarjajo, pa tudi če le na rekreativni ravni in v enem športu. Samo da je čim bolj redno in da to počnejo z velikim veseljem. Če je želja prava za to, se vedno najde možnost. Nekateri športi resda predstavljajo nekoliko večji finančni zalogaj, a pri prvih korakih ti pride nasproti tvoje matično društvo. Drugače pa se poišče skupino, ki se s tem določenim športom v Sloveniji bolj aktivno ukvarja. Tako da upam in verjamem, da tisti, ki pokaže interes za določen ali katerikoli šport, ima možnost, da se z njim ukvarja.

Kaj pa zasebno življenje? Sem preveč osebna, če te vprašam o ljubezni?

Sploh ne, saj nisem slavna oseba, da bi poskušal povsem skriti zasebno življenje (smeh). Trenutno sem samski, tako da mi lahko kakšna punca brez problema piše. Upam, da mi ji ob vseh stvareh uspe odpisati nazaj (smeh).

Če skleneva, študiraš na dveh fakultetah, trenutno si tudi študent pedagoške fakultete, opravljaš novinarsko delo, hkrati pa skoraj vsak dan treniraš boccio. Od kod vsa ta energija? In invalidnost očitno ni ovira …

Ja, trenutno je res težko usklajevati vse skupaj, saj bi dan moral imeti 30 ali celo več ur. Največ težav predstavlja ravno to, da mi zmanjkuje časa, ter pomoč osebnega asistenta. Pri večini aktivnostih rabim namreč vsaj nekoga, da mi pomaga, pri nekaterih pa bi za nemoteno delo potreboval celo dve osebi. A ker imam trenutno le enega asistenta, nekatere stvari storim veliko težje in precej počasneje. Poskušam se znajti, veliko pa mi pomagajo tudi domači, vendar upam, da se bo tudi to kmalu izboljšalo. Najti energijo za vse dejavnosti pa nikoli ni bil problem. Že od majhnega je imam ogromno, tako da so me morali včasih celo zaustavljati pri vsem skupaj. Imam velik zanos za vse stvari, ki jih počnem, in upam, da jih počnem čim bolj uspešno. Invalidnost pa tako in tako nikoli ne sme biti ovira, ampak priložnost.

Vesna Pfeiffer