Od leta 2015 longitudinalno spremlja razmere na parkirnih mestih, rezerviranih za invalide, in s tem ugotavlja razmere na področju solidarnosti v slovenski družbi. Vodil je tudi raziskavo o družbeni izključenosti oz. vključenosti invalidov, nato pa to področje povezal še z drugim raziskovalnim fokusom – medvrstniškim nasiljem. Skupaj s sodelavci se je osredinil na položaj mladostnikov z oviranostmi, ki se šolajo v inkluziji s projektom Vrstniško nadlegovanje in trpinčenje mladostnikov z oviranostmi. Trenutno vodi večji mednarodni projekt »Z znanjem nad nasilje v šolah«, s katerim želijo skupaj s tujimi strokovnjaki razviti preventivni program in na podlagi tega oblikovati smernice za razvoj politike in strategije prav na področju medvrstniškega nasilja pri nas. Kljub natrpanemu urniku si je vzel čas in me sprejel v svojem kabinetu ter mi med drugim pojasnil, kako se obraniti pred, po njegovih besedah, »največjo pastjo trenutnega odraščanja«, spletnim medvrstniškim nasiljem.
Kakšni so najpogostejši tipi vrstniškega nadlegovanja in trpinčenja in kateri so najbolj škodljivi?
Pri terminu, ki ste ga vi uporabili – vrstniško nadlegovanje in trpinčenje – je nekaj zagate. Kajti ko prevajamo nekaj, kar je v angleščini zelo preprosto – »bullying« – se zaplete. Pridemo do trpinčenja, nadlegovanja, ustrahovanja, vse te možnosti imamo, ampak na koncu govorimo o medvrstniškem nasilju. Oblike so različne. Kaj pa je specifično, ko govorimo o medvrstniškem nasilju? Do nedavnega je veljalo, da je »bullying« nekaj, kar mora trajati. Ključno je torej, da mora biti to odnos, proces, ki ni samo enkraten dogodek, ampak mora trajati dlje časa in ga morajo izvajati vrstniki. Poleg tega ima negativne posledice in vključuje neenakomerno pozicijo moči. Ko govorimo o oblikah medvrstniškega nasilja, smo kot družba po navadi najbolj naučeni prepoznavati fizično nasilje, ki vključuje pretepanje, puljenje, cukanje, vlečenje, udarce. Imamo tudi psihične oblike nasilja, pri katerem je težava, ker ga znamo prepoznati zgolj v manjši meri. V njem se namreč skriva mnogo procesov, od žaljivk, opravljanja, govoric do ene izmed oblik, ki je pogosto spregledana, socialnega izključevanja. Tega včasih v dobri veri izvajajo celo učitelji, ko kot ukrep učenca vzamejo iz kolektiva, misleč, da ga s tem zaščitijo. V resnici mu s tem naredijo škodo, ker pripomorejo k tej socialni izključenosti. Potem je tu še spolno nasilje, ki ga zelo različno kategorizirajo, nekateri ga dajejo med fizično, drugi med psihično nasilje. Jaz sem prepričan, da ga moramo izpostaviti kot specifično obliko, ločeno od drugih. In na koncu pridemo še do spletnega nasilja in moja ocena je, da je to največja past trenutnega odraščanja. Gre za nov kanal, po katerem se izvaja tisto staro psihično nasilje, a ga je zaradi vsesplošne razširjenosti teh naprav zlasti med mladimi in praktično nobene resne regulacije bistveno več kot nekdaj. Povzroča pa izredne in izjemno močne psihične pritiske na posameznike.
So mladostniki z oviranostmi večkrat tarča medvrstniškega nasilja kot drugi?
Za Slovenijo ne vem, ker raziskave o pogostosti nimamo, lahko pa sklepamo iz številnih raziskav v tujini, da je res tako. Raziskave iz tujine so usmerjene v dvoje: preučujejo medvrstniško nasilje nad osebami z navzven vidnimi in nevidnimi oviranostmi. Ugotavljajo, da vidna oviranost poveča možnost, da postane nekdo žrtev medvrstniškega nasilja. Na drugi pa so tiste, ki zmanjšajo možnosti razvijanja socialnih veščin, torej nevidne oviranosti, denimo zmanjšane kognitivne sposobnosti. Zagotovo pa je oviranost ena izmed osebnih značilnosti, ki potencira možnost viktimizacije.
Kako se medvrstniško nasilje izraža pri mladostnikih z oviranostmi in kakšne so njegove dolgotrajne posledice?
Medvrstniško nasilje (pa naj gre za fizično, psihološko ali spletno) prinaša izrazito negativne posledice na vse. Ne samo za žrtev, ki nosi najhujše posledice, žrtev je mnogo več. To so v neki fazi starši in sorojenci tega otroka, ki vidijo, da njihov otrok, sorojenec dnevno trpi v šoli. Žrtve so sošolci, ki to opazujejo, ne nazadnje je žrtev tudi storilec, saj po navadi ugotovimo, da je nekje na drugi strani izpostavljen nekim negativnim vplivom, ki ga vodijo v takšno vedenje. Žrtev je celotna skupnost in celo, če hočete, celotna družba. Lahko pogledamo posledice sicer resda ekstremnega nasilja, ki se je zgodilo lani v Srbiji. Celotna skupnost in srbska družba se je znašla v krču, zadeva je odmevala celo v Sloveniji in širši regiji.
Posledice so navadno dolgotrajne, zmanjšajo žrtvin potencial, ki bi ga oseba razvila, če se ta proces ne bi zgodil, zmanjšajo njegov potencial vključevanja v družbo, razvijanja osebnih sposobnosti, znižajo samopodobo, zmanjšajo možnost razvijanja prijateljskih odnosov in tako naprej. V skrajnih primerih je lahko to medvrstniško nasilje tudi tista pika na i, zaradi katere mladostniki ne najdejo druge rešitve in si celo vzamejo življenje. Velika večina medvrstniškega nasilja se ne konča tako, ampak kot skrajnost teh negativnih posledic je treba poudariti in razumeti, da se tudi to lahko zgodi, prav zaradi vseh teh skrajnih posledic in dejstva, da je v sistemu z obveznim šolanjem država dolžna zagotoviti mehanizme in programe za oblikovanje varnega in spodbudnega učnega okolja za vse. Država mora zagotoviti programe in podporne mehanizme, šole pa morajo to potem operativno izpeljati.
Dejali ste, da je največja past trenutnega odraščanja spletno nasilje. Zakaj?
Če primerjamo spletno medvrstniško nasilje s psihičnim, je ena od glavnih razlik ta, da izgine varni prostor. Pa ne le to, izgine tudi časovni premor, ki je obstajal pri tradicionalnem medvrstniškem nasilju. Nekoč si imel mir, vsaj ko si prišel domov, vsaj ob koncu tedna, vsaj čez počitnice, pri spletnem medvrstniškem nasilju tega ni. Traja 24 ur na dan, vseh sedem dni v tednu. Druga stvar je razširjenost neke vsebine, ki žrtev spravlja v zadrego. Ko to nekdo deli na spletu – pa sploh ni nujno, da vsi to vidijo –, je žrtev prepričana, da so vsi to videli in je osramočena. To je občutek, ki ga marsikdo od odraslih ne more prenesti. Ne nazadnje imamo tudi v Sloveniji primer iz šolskega prostora, ki se je pred desetimi leti za odraslo in opolnomočeno osebo zaključil tragično, s samomorom. Takrat je šlo za kombinacijo družbenih omrežij in tradicionalnih medijev, ki so prestopili prag dovoljenega in po mojem tudi zakonitega, pa odrasla oseba tega pritiska ni mogla prenesti. Kje smo šele, če se podobne stvari zgodijo mladostniku, dijaku, otroku, to je izjemno hudo breme.
Poročali so že o primeru deljenja fotografije invalidskega vozička na družbenih omrežjih. Kako pogosto se dogajajo takšni incidenti?
Spet težko rečem, ker nimamo raziskave. Lahko pa vam povem, da se dogaja. V naši raziskavi smo ugotavljali, kakšne so značilnosti medvrstniškega nasilja nad mladostniki z oviranostmi in v kakšnih oblikah se dogaja. Zanimalo nas je tudi, kaj deluje preventivno in kaj pomaga ustaviti medvrstniško nasilje. Ugotovili smo, da se spletno nasilje dogaja. Vsaj v enem primeru neposredno, v nekaj primerih pa posredno, tako da so nam sogovorniki povedali, da vedo, da so o njih v različnih skupinicah širili govorice, da so se o njih pogovarjali, niso pa tega sami nikoli videli.
Večina od 13 mladostnikov, ki ste jih vključili v raziskavo, ima gibalno oviranost. Kaj so vam povedali, katera oblika medvrstniškega nasilja se pojavlja najpogosteje?
Najpogostejše je bilo psihično nasilje. A kljub temu moram poudariti najmanj dve svetli točki naše raziskave. Prva je ta, da so bili vsi mladostniki, ki smo jih intervjuvali, v šolah z inkluzijo, kar pomeni, da ta trend narašča. Vključevanje otrok z oviranostmi v redne šolske programe je začetek socialnega vključevanja. Druga pa je, da je večina, ko smo jih vprašali o odnosih v teh oddelkih z inkluzijo, svoje odnose z vrstniki opisala kot zelo dobre. Šele ko smo šli v nekatere specifične odnose, so opisovali tudi kaj drugega. In še ena svetla točka: tam, kjer so šole, učitelji, svetovalni delavci vsaj nekaj naredili, vsaj nekako odreagirali, se je stvar rešila. Obstaja torej zelo jasen znak, da se težave lahko odpravijo, če medvrstniško nasilje obravnavate. Ugotovili smo tudi, da se je pojavljalo fizično nasilje, bi pa opozoril, da moramo v teh primerih fizično nasilje razumeti na dva načina. Eno je neposredno fizično nasilje nad nekom, nad njegovim telesom, kjer so bili opisani primeri porivanja, zvijanja rok in tako naprej. Pojavlja pa se tudi posredno fizično nasilje, ki se zgodi, ko oseba z oviranostjo uporablja neki pripomoček. Sošolci so se na primer nagnetli na električni voziček osebe z oviranostjo in ga premikali. Vedeti morate, da invalidi voziček opisujejo kot »moje noge«, kot »nekaj, brez česar ne morem nikamor«. Zato moramo v teh primerih razumeti, da je, če nekdo nekaj počne s tem vozičkom, to razumljeno kot fizično nasilje – gre namreč za oškodovanje osebe, ne zgolj pripomočka. Iz tega smo lahko ugotovili, da je neka laična predstava, da otroci nad vrstniki z oviranostjo ne bodo fizično nasilni, žal zmotna.
Če bi na podlagi vaše raziskave naredili lestvico pogostosti vrste medvrstniškega nasilja nad mladostniki z oviranostmi od najpogostejše do najmanj pogoste vrste, kakšna bi bila?
Psihično, fizično in spletno. V tem vrstnem redu, vendar bi spletno najverjetneje lahko uvrstili ob psihično. Težava je bila v tem, da spletnega medvrstniškega nasilja nismo mogli neposredno potrditi. Kot sem že povedal, vedeli so, da se neke govorice širijo, ni pa bilo potrditve oziroma dokazov. Bil je primer objave slike invalidskega vozička na stranišču, ki so jo potem širili naokrog. Spolnega nasilja v naši raziskavi ni omenil nihče, vendar to ne pomeni, da ga v tej populaciji ni. Kot rečeno, mi se nismo ukvarjali z ugotavljanjem pogostosti posameznih dejanj, ampak s pojavnimi oblikami, odnosi in obstoječimi načini soočanja.
Medvrstniško nasilje se dogaja tako v šoli kot tudi na poti v šolo. Če pa govorimo o spletnem nasilju, se dogaja tudi zunaj šole, ob koncu tedna in v času počitnic. Kako lahko v takih primerih šole ukrepajo in ali so dolžne ukrepati tudi takrat, ko se nasilje dogaja izven časa pouka?
Ugotovili smo, da je ukrepanje učiteljev, socialnih delavcev, psihologov zelo pomemben dejavnik pri zajezitvi medvrstniškega nasilja – če se seveda odzovejo na pravi način. To, da nekemu učencu, ki ga na poti v šolo vrstniki maltretirajo, šola predlaga, da gre po drugi poti, kjer jih ne bo več srečeval, ni pravi odziv, saj s tem težava ni rešena. Šola bi morala odreagirati tudi, kadar se učencem dogajajo težave na poti v šolo ali zunaj nje. Zakaj? Zato, ker se jim težave prenesejo neposredno v šolo, zato ker so ne nazadnje dolžni ukrepati za zaščito svojih učencev. In v veliki večini primerov, ki jih poznam, šole tudi ukrepajo. V slovenskih šolah se dogaja tudi nasilje, ki presega to medvrstniško nasilje oziroma je generacijsko že tako velik razmik, da gre za kazniva dejanja. Jemanje telefonov, denarja, uničevanje lastnine – vse to pa je že treba seveda prijaviti policiji.
Kaj pa medvrstniško spletno nasilje, ko ni šolskega pouka? Bi ga morala šola obravnavati?
Argument, ki ga včasih slišim, je: »To učenci počnejo popoldne, šola tu nima pristojnosti.« Ampak takoj, ko se začnemo pogovarjati o prostoru, kje to poteka, kako poteka, se znajdemo na spolzkem terenu. Bistveno vprašanje je, med kom to poteka in na koga ima vpliv. In če to poteka med učenci, ki so skupaj v šoli, ki se ne nazadnje poznajo, ker so na isti šoli ali celo v istem razredu, ne pa skupaj na neki prostočasni aktivnosti, in ker to neposredno vpliva na njihovo varnost, počutje in tudi psihično zdravje, se šola pri tem težko izmakne odgovornosti. Dodatno je včasih nemogoče razmejiti, ali je bil neki komentar napisan med šolskim odmorom ali popoldne. Po navadi se ta proces dogaja v daljšem časovnem obdobju. In če hoče kdo gledati to zelo ozko in iskati le tisto, kar je storjeno v šoli, sem prepričan, da bomo našli najmanj všečke in prepošiljanja, narejena v šolskem prostoru.
Kako pa prepoznati, da je mladostnik z oviranostjo žrtev nasilja?
Pri psihičnem nasilju je ogromno odtenkov in oblik, od zelo ostrega neposrednega opravljanja in očrnitve drugega do tako imenovanih mikroagresij, ki se jih opisuje kot smrt s tisočimi rezi s papirjem. Ko se urežemo s papirjem enkrat, peče in je neprijetno, če pa bi se to tisočkrat ponovilo, postane več kot moteče in neprijetno. Naša raziskava je pokazala, da so mladostniki z oviranostmi bolj izpostavljeni tem mikroagresijam in da jih izvajajo celo učitelji; včasih spontano in se niti ne zavedajo, da to počnejo. Eden takšnih primerov je, da otroku, ki je gibalno oviran, začne nekdo zelo počasi in zelo na glas razlagati snov. S tem predvideva, da ima neke druge težave, kognitivne. Kako torej prepoznati, da je mladostnik z oviranostmi žrtev nasilja? Za to morajo biti učitelji tako usposobljeni, kot so usposobljeni za poučevanje nekega predmeta. Država je v šolah dolžna zagotavljati to, kar je – zdaj na srečo že lahko tako rečem – postala neka splošna norma, varno in spodbudno učno okolje. Tehnik za prepoznavanje je mnogo. Trije, štirje učitelji, ki učijo različne predmete, naj se samo vprašajo, kateri otrok je tisti, ki na koncu vedno ostane sam in ga nihče, kadar koli se delijo v skupine, ne vzame, kateri otrok je tisti, pri katerem se začne zavijati z očmi, če je dodeljen v neko skupino. Ti primeri kažejo na socialno izključevanje. Pristopov in mehanizmov je veliko. Ključno je, da imajo učitelji z učenci vzpostavljen pristen in tesen odnos ter da so naučeni prepoznavati različne oblike nasilja.
Pa so?
Na tem področju je še mnogo mnogo prostora za izboljšanje. To problematiko v omejenem obsegu obravnavajo na pedagoških fakultetah, vendar je to dolžnost tudi šol širše. Predvsem pa je to naloga, ki jo mora, zlasti ob zavedanju posledic medvrstniškega nasilja, opraviti najprej država. Šolam mora zagotoviti podporo, da bodo sposobne reševati te primere in delovati preventivno. Obstajajo programi in pristopi, ki jasno kažejo, da je medvrstniško nasilje mogoče preprečevati in tudi uspešno ukrepati, ko se pojavi. Potreben je pristop od zgoraj navzdol, ki sicer upošteva avtonomijo šol – ta je pomembna, zato ker se vse oblike ne pojavijo vedno in na isti način –, ampak jasen okvir in podpora morajo biti zagotovljeni od zgoraj navzdol.
Je to tisto, kar se trudite doseči z mednarodnim projektom, ki trenutno poteka?
V Erasmusovem projektu Z znanjem nad nasilje na šolah bomo skupaj z raziskovalci z moje fakultete, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, našim inšpektoratom za šolstvo, hrvaškimi, nemškimi in švedskimi partnerji, drugimi mednarodnimi strokovnjaki in strokovnjaki iz vključenih šol v prihodnjem letu izdelali vsebino preventivnega programa. Prihodnje leto ga bomo pilotsko testirali na petih osnovnih šolah v Sloveniji in treh na Hrvaškem. Šolam bomo pripravili načrt aktivnosti in vsebin, ki jih bodo izvajali, na voljo pa jim bo tudi stalna podpora skupine strokovnjakov. Gre za simulacijo sistemskega pristopa in podpore. Ker nas večina prihaja iz znanosti, smo se tega tudi tako lotili. Uporabljali bomo pristope, ki so se drugje empirično izkazali za učinkovite, naše delo in rezultate pa bomo tudi ustrezno merili in evalvirali. Na podlagi teh ugotovitev in izkušenj bomo predlagali ukrepe za oblikovanje sistemskega pristopa preprečevanja nasilja na šolah. Večina zahodnih držav je v zadnjih 20 letih dojela, da so na tem področju dolžne ukrepati, in upam, da bomo lahko s tem projektom dodali pomemben kos v mozaiku na tem področju v Sloveniji.
Pri fizičnem in psihičnem nasilju šole večinoma znajo ukrepati, kaj pa pri spletnem? Tu se tudi s prijavo na policijo marsikdaj ne da hitro in učinkovito umakniti objave in preprečiti širjenje?
Pri spletnem nasilju pogosto odpove vsa tista logika, ki jo poznamo iz klasičnega vrstniškega nasilja, pri katerem si lahko takoj odreagiral, spletnega nasilja pa že ne vidiš takoj in ima zadeva zamik. Starši niti ne vemo, da se to v tem trenutku dogaja. Poteka v nekem vzporednem svetu, ki pa je za mlade izjemno pomemben. Poleg tega se spletno nasilje ne neha, dokler je neki posnetek, slika, komentar nekje na spletu. V tem času se deli v tem vzporednem virtualnem svetu, ki neprekinjeno deluje. Ko starši ali učitelji spoznajo, kaj se dogaja, ugotovijo, da so nemočni. Znan je nekaj let star primer, ko sta v Sloveniji fanta ponoči pretepala znanca in sta to dejanje neposredno prenašala na družbenem omrežju Facebook. Na koncu je ta oseba umrla, fanta sta bila oba pravnomočno obsojena za uboj. Policija je bila o dogodku takoj obveščena, profil je bil odprt, posnetek tega dejanja je bil še vedno na Facebooku. Toda naša policija, osrednja policija ene od evropskih držav, je potrebovala dva ali tri dni, da ji je uspelo doseči, da je bil ta posnetek na Facebooku umaknjen. Ko sem nekaj let pozneje pripravljal predavanje za vodstva evropskih policij, sem potreboval zgolj 10 sekund, da sem na spletu znova našel isti posnetek. Nemočni smo in to je težko, žalostno, grozno spoznanje, ampak žal ta svet družbenih omrežij tako deluje. Takšne razmere so izjemno neprijetne, škodljive, ogrožajoče, poleg teh negativnih posledic so še številne druge – od odvisnosti od te tehnologije do izgube fokusa itn. Edini, ki ima res korist od takšnega stanja, so velika podjetja, ki pa ne kažejo prav nobenega interesa za omejevanje. Sicer pa – zakaj bi ga, saj ravno s tem ustvarjajo dobičke. Pri tehtanju med skrbjo za mlade, ranljive, nemočne in dobički pa je razumljivo, kakšna je prioriteta neoviranega kapitala.
Lahko pa naredimo vsaj dvoje. Svoje otroke podučimo, naj svojih podatkov, fotografij, posnetkov ne objavljajo na spletu, saj vse, kar daš na splet, tam ostane za vedno. In drugo – a žal še nismo tam, po navadi se o tem začnemo pogovarjati, ko je prepozno: naloga šole, staršev in vseh nas je gradnja neke soodgovorne, empatične skupnosti, kjer bodo vrstniki razumeli, da če nekaj naredijo, bo nekdo drug lahko popolnoma enako naredil njim. In da to res ni v redu, da se nekdo iz nekoga tako norčuje, da ga tako ponižuje. Da se, če omeniva raziskavo o oviranosti, iz njegovega vozička, iz njegove oviranosti dela norca. To prinese neke posledice. Ljudje pogosto zamahnejo, češ, to ne pomaga, ampak moja izkušnja in moje razumevanje tega sveta mladih je, da če jim razložimo, če razumejo, potem tega ne počnejo. Tudi ko se to že zgodi in se začnejo starši, učitelji z njim pogovarjati, bodo razumeli. Vztrajno moramo delati z njimi, in čeprav ta mehanizem, podobno kot pri drugih odklonskostih, ni 100-odstotno učinkovit, na koncu vendarle deluje. In navsezadnje moramo imeti tudi zaupanje v mlade. In naša mladina je v veliki veliki večini zelo v redu.
Če vas prav razumem, imajo torej ključno vlogo pri zajezitvi medvrstniškega nasilja nad osebami z oviranostmi starši in šola.
Ključno vlogo imajo ti in pomembno je, da se povežejo in sodelujejo. Starši najbolje podprejo mladostnike z načinom vzgoje. S tem, kako mladostnika naučijo odreagirati na težave, ki se pojavijo pred njim. Oviranost je ena od osebnih lastnosti, ki lahko pripomore k večji možnosti medvrstniškega nasilja. Verjetno smo vsi v času odraščanja poznali koga, ki je bil suh, visok, z očali in je bil zato bolj izpostavljen. Nekdo drug, ki je bil majhen in debelušen, s štrlečimi ušesi, pa je bil popolnoma sprejet, največja »faca« v razredu. Njegova osebnost, način soočanja je tisto, kar ga naredi odpornega ali ne. In enako je pri oviranosti. Dodatno ne smemo spregledati vloge šole, ki ima izjemen pomen v lokalnih skupnostih. Šole lahko s svojim delovanjem, šolsko politiko in ukrepi uspešno preprečujejo in ukrepajo pri medvrstniškem nasilju. Na koncu pa ne smemo prezreti tudi drugih, širših dejavnikov, vloge vsakogar od nas v družbi, naših medosebnih odnosov, prioritet in tega, kaj vsi mi nagrajujemo, spodbujamo, pričakujemo.
Kako pomembni pa so prijatelji?
Izjemno. Vsem staršem svetujem: poskušajte oblikovati odnose, v katerih bodo imeli vaši otroci prijateljske odnose z vrstniki. Tudi če pride do nadlegovanja, se bodo nekam zatekli in tam našli pomoč. Po navadi prijatelji posežejo v to, da se stvar začne ustavljati. Tako da so tukaj ključni starši kot opora in nekdo, ki mu otrok zaupa, na drugi strani pa so prijatelji – če pustiva šolo ob strani, ker je šola dolžna zagotavljati varno okolje. In prav ta dva dejavnika sta ključna tudi v raziskavah, povezanih z otroki z oviranostmi. Tudi v naši raziskavi so bili zlasti vrstniki posebej omenjeni kot tisti, ki so zelo pomembno pripomogli k temu, da so se stvari reševale oz. da so se žrtve lažje prebile skozi težave.
Če potegneva črto pod ugotovitve vaše raziskave, ki je obravnavala mladostnike z oviranostjo, šolajoče se v inkluziji, in njihove izkušnje z medvrstniškim nasiljem: kaj ste ugotovili, smo kot družba pripravljeni na inkluzijo, znamo vključevati mlade z oviranostmi, se počutijo enakovredne, sprejete?
Zagotovo še nismo na cilju, saj otroci z oviranostmi še vedno ne morejo iti na nekatere izlete, ekskurzije, športne dneve. Tudi pri pouku športa so prevečkrat le opazovalci. Na podlagi raziskave o vključevanju oseb z oviranostmi, ki smo jo delali pred dvema letoma in v kateri smo ugotavljali, kateri dejavniki vplivajo na inkluzijo, kakšen vpliv imata mobilnost in dostopnost, ki je košček te mobilnosti, smo ugotovili, da napredek lahko vidimo, če gledamo daljše obdobje. Če pogledamo, kako dostopno je bilo grajeno okolje osebam, ki uporabljajo invalidski voziček, pred 20, 30 leti, lahko vidimo premike na bolje. So pa še vedno izjemno velike razlike med urbanimi in ruralnimi okolji; zlasti se kot nekakšen otok s pozitivnimi pristopi in rešitvami kaže Ljubljana, pa vendar je tudi tukaj še veliko prostora za izboljšave.
Tudi dostopnost je pomemben del vključenosti. Pri nas pa je po podatkih zagovornika načela enakosti gibalno oviranim učencem dostopna le četrtina srednjih šol. Slepi in slabovidni učenci še vedno nimajo možnosti uporabe pripomočkov in podaljšanega časa na državnih tekmovanjih, ki so pogoj za dodelitev državnih štipendij.
Vidimo trend progresije, toda ali je dovolj hiter – jaz bom rekel, da ne. Se je pa spremenil odnos do oseb z oviranostjo, stigma je danes mnogo manjša, kot je bila nekoč, se pa še vedno pojavlja. Ne nazadnje že to, da smo se lahko pogovarjali z mladostniki z oviranostmi, ki so v razredih z inkluzijo, nekoč ni bilo samoumevno. Razmere niso idealne in tu morajo obsežno domačo nalogo opraviti tisti, ki imajo škarje in platno v naši družbi. Če je zavedanje pri odločevalcih, potem se stvari lahko uredi razmeroma učinkovito in hitro od zgoraj navzdol. Pospešimo pa jih lahko tudi od spodaj navzgor. Če je pritisk vseh nas v družbi, lahko z nekim dreganjem v sistem pripomoremo k temu, da se sistem začne spreminjati, izboljševati. To je tudi eno izmed sporočil naše raziskave. Ko smo te mladostnike spraševali o izkušnjah s svojimi sošolci, o tem, kaj po njihovem mnenju največ pripomore k njihovi vključenosti, so vsi poudarjali ozaveščanje in izobraževanje. »Potem ko so sošolci izvedeli, da sem popolnoma normalna oseba, so se začeli z mano družiti. Nekateri niso bili prepričani, ali znam normalno govoriti,« nam je zaupalo dekle, katere edina oviranost je, da uporablja invalidski voziček.