Čeprav so vojne, ki so potekale na ozemlju Republike Slovenije, časovno oddaljene, je neeksplodiranih ubojnih sredstev (NUS) na naših tleh veliko in nesreče se še dogajajo. Po podatkih Uprave RS za zaščito in reševanje, ki statistiko najdenih in uničenih ubojnih sredstev vodi od leta 1975, je imela njihova specializirana enota samo v letu 2020 kar 511 tovrstnih intervencij, v povprečju 1,4 na dan, pri čemer so v celotnem lanskem letu našli skupno 3529 kosov ubojnih sredstev, v povprečju 9,47 na dan. V letu 2021 ugotavljajo velik porast: samo v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. maja 2021 število intervencij znaša že 343, število najdenih kosov pa 1930. V istem obdobju letošnjega leta sta se zgodili že dve nesreči s smrtnim izidom: januarja v Voglarjih, marca v Postojni; za prvo so že potrdili, da je bila nedvomno posledica NUS, pri drugi okoliščine policija še preiskuje.
Koliko neeksplodiranih ubojnih sredstev bi pri nas še lahko našli, je težko natančno oceniti. Igor Boh z Uprave RS za zaščito in reševanje odgovarja: »Glede na odstotek zatajitve eksplozivnih sredstev v obdobju I. in II. svetovne vojne, ki je znašal med 15 in 20 odstotki, lahko predvidevamo, da je v naravi še zelo veliko NUS, in z gotovostjo lahko rečemo, da popolne očiščenosti RS z vidika NUS ni pričakovati.«
O nesreči ob stiku z bombo, ko je bil še otrok, in poslanstvu Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije (ZDCIVS) – ena njenih nalog je tudi ozaveščanje prebivalcev – pa v nadaljevanju zapisa, v pogovoru s predsednikom ZDCIVS mag. Adolf Videnškom.
Zakaj je bila ustanovitev Zveze tako pomembna za vašo skupnost?
Ustanovitev lastne organizacije civilnih invalidov vojn Slovenije je bila nujna zaradi dejstva, da tedanje invalidske organizacije te populacije niso vključevale. Lastna organizacija je bila neizogibna zaradi izvajanja vsebin za učinkovitejšo socialno vključenost teh invalidov in njihovo ozaveščenost, da se kljub invalidnosti moramo angažirati za vsebine, ki jih s preostalimi zmožnostmi lahko obvladujemo. To poslanstvo se je v naslednjih desetletjih potrdilo in nam prineslo veliko pozitivnih rezultatov. Civilne žrtve vojn, civilni invalidi vojn smo posledice vojn in njihovih okoliščin. Z državo je treba ves čas imeti dialog in veliko laže se pogovarjamo organizirani.
Do nesreč ob stiku z NUS prihaja še danes, toda večina članov Zveze se je poškodovala med 2. svetovno vojno ali kmalu po njej. Ker so to starejši ljudje, mnogi ovdoveli, osamljeni, jim članstvo v lokalnih društvih pomaga razvedriti duha. S katerimi dejavnostmi vlivate ljudem občutek, da kljub invalidnosti niso pozabljeni? Kako jih medsebojno povezujete?
Res je, večino naših članov že lahko označimo za starostnike. Povprečna starost včlanjenih civilnih invalidov vojn je bila konec leta 2020 že 81,51 leta. Zveza s svojimi društvi izvaja posebne socialne programe, ki so prilagojeni tako starosti kot zmožnostim članov. Društva skrbijo za osebni stik, člane obiskujejo na njihovih domovih ali v domovih za starostnike, jih pokličejo po telefonu. Člani lahko na pogovore pridejo tudi na sedež društva v času uradnih ur. Organizirajo različna praznična srečanja, na primer pustovanje, dan žena in dan mučenikov, martinovanje, praznovanje novega leta. Tudi delavnice, na primer za urjenje spomina. Pa rekreativna srečanja, izlete, obiske v kulturnih ustanovah in na kulturnih dogodkih. Kljub starosti se člani še vedno radi odzivajo na vabila; s temi dejavnostmi poskrbimo predvsem za socialno vključenost. Za vse dejavnosti jim tudi uredimo prevoze.
Na državni ravni, to je na ravni Zveze, kar najbolj skrbimo za ohranjevanje zdravja. Zveza ima nekaj svojih enot za ohranjevanje zdravja v zdraviliščih po Sloveniji, ob morju in v sredogorju, ki jih člani s pridom uporabljajo. Omogočamo, sofinanciramo jim zdraviliško zdravljenje in fizioterapije, organiziramo predavanja, ki jih kot invalide in starostnike zanimajo. Zveza v sodelovanju z Zvezo društev vojnih invalidov Slovenije izdaja glasilo "Naše vezi", ki izide štirikrat letno, pri njegovem nastanku sodelujejo člani s svojimi prispevki, zgodbami, pesmimi. Poskrbimo tudi za rekreacijo. Organiziramo namreč športne igre civilnih invalidov vojn v petih panogah, to so: vrtno kegljanje, kegljanje na avtomatskem kegljišču, balinanje, pikado, pohodništvo. Pred leti so bila to prava tekmovanja, danes so bolj rekreativna srečanja, a seveda se naši rekreativci še vedno zelo potrudijo za prva tri mesta – medalja je le medalja in pokal je vendarle pokal.
Vi ste bili v času poškodbe ob stiku z neeksplodiranim ubojnim sredstvom še otrok. Kaj natanko se je zgodilo?
Ob koncu 2. svetovne vojne je šlo mimo nas, tu na Vojniku, vse živo, vojska, ki se je peljala skozi naš kraj, je vlačila s seboj municijo, orožje. Ljudje so pripovedovali, da so se vojakom kvarili avtomobili, pa da so kupe orožja odmetavali ob cesti, tega je bilo res veliko. Nekateri so celo za zabavo metali bombe. Nekateri pa so, rekoč, da znajo še priti prav, ubojna sredstva zakopavali v zemljo. Bombe so starejši tudi odpirali in seveda sem kot otrok videl, da jih odpirajo. Pa mi je na velikonočni ponedeljek, 18. aprila 1949, sosedov fant prinesel pokazat eno. "Glej, kaj sem našel." "O, nekaj ropoče, so jo že odprli in je mogoče kamen notri," sem mu rekel. Poskušala sva jo odpreti. Vrgel sem jo na tla, pa ni bilo nič. Na vogalu skednja je bil en kamen, pri katerem so voz obračali, da se voz ni zaletel v zid, in sem potem potolkel še po tistem kamnu. Spomnim se, da je bilo zelo toplo, bil sem bos in v kratkih hlačah, en brezrokavnik sem imel oblečen in spodaj srajco s kratkimi rokavi, ko mi je tisti hudič počil v rokah. Kasneje so mi povedali, da je bila bomba aktivirana, da je znak aktivacije ven potegnjeno varovalo, česar midva s sosedom seveda nisva vedela. Ko jo je razneslo, sem takoj izgubil vid, pozneje tudi desno roko.
Kako ste zaživeli po poškodbi?
Po medicinski rehabilitaciji me mama ni želela dati v zavod za slepe, ker se je že ob omembi zavoda zbala zame. Poznala je namreč resnično zgodbo o otrocih, varovancih doma na Vojniku, in tistemu domu so Nemci rekli zavod, ki jih je nemška vojska odpeljala v Avstrijo na usmrtitev. Od tod mamin strah, čim je zaslišala besedo zavod. No, zame se je nato zavzela celjska organizacija slepih, tamkajšnji tajnik me je prišel obiskat. Pogovarjala sva se in vprašal me je, ali bi šel v šolo, pa sem mu rekel, da bi šel. Mož je šel na občino, ali pa so ji v Vojniku takrat rekli še komuna, in uredili so celoten postopek, tudi za to, da je celjski okraj plačeval zame. In tako sem 4. oktobra 1954 prišel v Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana v osnovno šolo. Drugi in tretji razred sem preskočil. Tam sem se pozneje tudi opredelil, da bom telefonist. Hvala bogu, da se je po vojni napeljevalo telefonske centrale in da so obenem ugotovili, da so slepi sposobni, primerni za telefonsko delo in v tem okolju tudi povsem enakovredni delavci. Najprej sem delal v podjetju EMO Celje, pozneje pa v Kovinotehni, v obeh podjetjih kot telefonist, nazadnje pa sem v Kovinotehni iz telefonista napredoval v odvetnika. Hvaležen sem firmi, da mi je omogočila delo in napredovanje; najteže je bilo dobiti pogoje, da si lahko pokazal, da zmoreš. Želel sem si nekaj več, tudi ugotovil sem, da manjka ljudi, ki še kaj znajo, ljudi širokih razgledov.
Odločili ste se za študij prava, pozneje ste iz prava tudi magistrirali. Kakšen je vaš spomin na študijske dni?
Če bi lahko redno študiral, bi bilo veliko laže. Tako pa niti nisem imel veliko predavanj, večino snovi sem moral iz skript naštudirati.
Ste študirali tudi ob uporabi avdiokaset?
Ja, to pa, žena jih je snemala. Že v gimnaziji, kjer sem jo spoznal.
Kako sta se spoznala?
Ko smo bili v 1. letniku, me je učiteljica pri pouku nemščine vprašala, takrat so nas, učence, še vikali: "Kdo vam bo pa pomagal pri domačih nalogah? Saj morate narediti vaje." Pa sem ji odgovoril: "Nekatere stvari, ki ste jih razlagali, sem že na stroj natipkal, za ostalo bom pač moral poiskati pomoč. Da mi bo nekdo prebral vajo, da jo bom sam v Braillovi pisavi napisal in nato prebral vam." In je odvrnila: "Kdor bi mu pomagal, naj se kar med odmorom javi." In prišlo je dekle, ki je nato postalo moja žena, še zdaj sva skupaj. Imava dva otroka in tri vnukinje. Jaz sem potem naredil še magisterij iz prava. Zdaj pa imamo že štiri magistre v družini, to sta vnukinji in njuna partnerja.
Decembra 1989 ste ustanovili lastno podjetje za urejanje premoženjskih zadev, ki deluje še danes.
Še vedno hodim v pisarno našega podjetja, v katerem sem zdaj prokurist, direktor pa je postal moj sin. Še pomagam kaj rešiti, predvsem pogodbe sestavljam in urejam dedovanja. Starejši ljudje me poznajo in se obračajo name.
Obstaja zgodba, povezana z nesrečo iz vašega otroštva in s človekom, ki ste ga srečali kmalu po nesreči in nato še čez 30 let, prišel je tudi v vaše podjetje …
Ko sem po poškodbi prišel iz bolnice, so prišli k mami trije predstavniki tedanjega krajevnega ljudskega odbora. Enega od teh nismo poznali. In so seveda mamo spraševali, kako je kaj z menoj. Jaz sem menda ležal, pa je prišla pome, naj pridem v kuhinjo. Rekla jim je: "Brez desne roke je in slep." Pa je bilo vse tiho. Čez čas pa pravi neki gospod z ljubljanskim naglasom: "Slep pa brez desne roke. Bolje, da bi ga ubilo." Z rokami odročenimi predse, takrat sem bil še čisto nebogljen, sem odtaval v zadnjo sobo in se vrgel na posteljo s toliko besa, in neslišno in brez solz, ali pa s komaj kaj solzami, hlipal: "A tako, bolje, da bi me ubilo? Ne bom se dal, ne bodo me takole pokončali, mu bom že pokazal." To mi je dalo toliko neke čudne energije …
Človeka, ki je to izrekel, sem čez 30 let takoj prepoznal po glasu, naglasu. Vaščani so me predlagali in sem bil izvoljen za svetnika v krajevni skupnosti. Tisti človek se je tudi pojavil na nekem srečanju. Rekel sem mu, da on mora biti pa že dolgo tu. Pa se je potem razgovoril, da je res tako, da je bil tajni policist in kaj vse so počeli. Nadaljeval sem: "K nam ste tudi prišli, ko sem jaz imel nesrečo." Malo je pomišljal in dodal, da morda pa res. Potem sem ga spomnil, kdo sem in kaj mi je dejal. Pozneje, ko je bil že v pokoju, pa je moral urediti nekaj v zvezi z dedovanjem. In je prišel k meni, ali mu lahko kako pomagam. Sem rekel, da lahko, če bo v moji moči. Dobro sem uredil njegovo zadevo in mu nisem nič zaračunal, rekoč: "Saj se poznamo. Povem pa vam, da vam zdaj ne bi mogel pomagati, če bi me takrat ubilo."
Kaj je po poškodbi tisto najpomembnejše, da človek ne izgubi upanja, ampak razmišlja o prihodnosti, kot ste razmišljali sami?
Pomembnih je več zadev: hitra in pravilna rehabilitacija, okolica in ljudje, ki te obkrožajo, in človekova življenjska energija. Vsak človek ima neko stopnjo zavesti, neko podzavestno energijo za samoohranitev. Da hoče živeti. Da hoče uspeti. Da hoče to in ono. In če ima človek te energije dovolj v sebi, tudi z omejenimi zmožnostmi nekaj doseže. Niso pa to vsi. Jaz sem jih ogromno srečal, ki niso zmogli, ker v sebi niso imeli dovolj te energije. Zakaj ne, o tem bi lahko razpravljali. Saj to velja nasploh, za vse ljudi.
Lansko leto je ZDCIVS dopolnila 50 let, ob jubileju ste izdali zbornik. V zborniku je več osebnih zgodb, tudi vaša, med njimi pa izjava Antona Žaklja, člana Društva civilnih invalidov vojn Gorenjske: "Smo ena redkih organizacij, ki si res ne želi povečevanja članov." Je prebivalstvo po vašem mnenju dovolj ozaveščeno, da je starih ubojnih sredstev v okolju še veliko in da so nevarna, nesreče se namreč še vedno dogajajo?
Ob vsaki priložnosti poudarjamo, da so stara ubojna sredstva še vedno prisotna: v zemlji, v starih hišah. Bom povedal za nekaj ne tako oddaljenih primerov. V Šentjurju je fant, star malo čez dvajset let, dolbel za menjavo oken, in ko je pritolkel nekam v notranjost stavbe, je naletel na bombo, ki je eksplodirala, pa je izgubil vid in prste na eni roki. Drugi primer se je zgodil v Svetem Florijanu pri Rogaški Slatini med čistilno akcijo. Čistili so divje odlagališče, pa je nekdo našel eno zanimivo stvarco, misleč, da gre morda za majhen ventilator. Predmet je fant, takrat star 17 let, odnesel domov. Ko so nekoč pozneje na podstrešju polagali plošče, so tega fanta poslali po orodje. Pa se je takrat spomnil in spotoma prinesel pokazat še najdeni predmet, da bi vprašal, kaj bi ta predmet lahko bil. In mu je, ko ga je dvignil in zavrtel "ventilator", v roki eksplodiral in ga poškodoval.
Skratka, odvrženega vojnega materiala je na naših tleh še zelo veliko. Moram pa poudariti, da je v zadnjih 15 letih enota civilne zaščite za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi odigrala in še igra zelo pomembno vlogo. Vsakomur skušamo dopovedati, naj se ničesar ne dotika, če kaj takšnega odkrije. Takoj naj obvesti Policijo ali pokliče na številko 112. Ampak, saj veste, ne držijo se vsi tega, eden je ubojno sredstvo celo peljal domov in tako naprej … Zato je treba temu področju posvetiti še več medijske pozornosti. Marsikdo si danes niti zamisliti ne more, da še vedno lahko postane žrtev vojne oziroma civilni invalid vojn. Še danes prihaja do tragičnih posledic. O teh dogodkih se v medijih govori samo v prvih dneh po dogodku, potem to postane zgodovina. Ljudi je treba ozaveščati, da to ni stvar preteklosti, je tudi stvar sedanjosti.
V že omenjenem zborniku ste portretirani člani, tudi mirnodobni invalidi, poudarili, da je o tovrstnih nesrečah treba še več govoriti. In da je treba v družbi ne glede na ideologijo težiti k soglasju, skrbeti za ohranjanje miru. V uvod zbornika ste zapisali: "Menim, da je naša civilizacija že na takšnem nivoju, da lahko opusti arhaične principe, ko je fizično ali zvijačno močnejši posameznik ali skupina ljudi uresničevala svoje želje do drugih ljudi z eksploatacijo, zanikanjem, zatrtjem ali uničenjem. To morajo nadomestiti intelektualno ustvarjalne rešitve ob absolutnem upoštevanju moralnih in etičnih vrednot v odnosih med ljudmi. Za to se moramo truditi vsi." Katero sklepno misel bi k temu še dodali?
Mislim, da je največji problem tega sveta v pohlepu in oblastiželjnosti ljudi. Ob vojnih dogodkih ju sicer ukrotijo, ko pa jim gre spet dobro, se v naslednjih generacijah ljudi ta sla močno izrazi. Še v času študija smo imeli debato, kaj je tisto, po čemer človek najbolj hlepi. In smo ugotovili , da je to želja po oblasti. Nad ženo, otrokom, psom – in širše, kolikor človeku pač uspe. Tudi zato je pomembno izobraževanje. Da ljudje v takšne odnose niso zavedeni. Pa ne le izobrazba znotraj tehniških, naravoslovnih, družboslovnih ved. Tudi izobrazba na področju etike, morale. Kako se lahko ljudje sporazumemo, na kakšen način? Da znamo biti tolerantni, da se znamo ugrizniti v jezik, kadar v nas zraste srd. Da znova premislimo. Najprej vsak posameznik zase. To pa se potem razširi naprej. Pomembni sta tudi srčna izobrazba, srčna kultura. Jaz sicer nisem pesimist in menim, da ju je mogoče doseči. x
Hvala za pogovor.