Za vzpon pripravljeni po več mesecih priprav
Menda postaneš pravi Slovenec šele, ko stopiš na vrh naše najvišje gore, 2864 metrov visokega Triglava. A čeprav smo Slovenci znani kot planinski narod, je ta podvig že za marsikoga, ki nima zdravstvenih težav, prezahteven. Šest slepih in slabovidnih fantov, starih od 10 do 17 let – najmlajši Tilen Kogovšek je končal šele 5. razred osnovne šole – se izziva ni ustrašilo. Več mesecev so trenirali in nabirali izkušnje s hojo v hribe v Centru IRIS in doma, plezanja pa so se učili tudi v umetni steni. Učitelji so že predhodno izbrali tiste, za katere so menili, da so fizično dovolj dobro pripravljeni, dve dekleti pa sta si tik pred zdajci premislili. »Naporno bo, moral sem kar malo trenirati. Ko smo šli v hribe z družino, sem moral nositi nahrbtnik, ki je kar težak,« je povedal še ne 12-letni Miha Vidmar. Tilen, ki razloči le svetlobo in temo, je dodal: »Po mojem bo kar strmo, ne bo pa tako težko.« Blaž Četrtič pa je pojasnil, da je bil že na Matajurju, Mrzlem vrhu in Krnu in se Triglava zelo veseli. Vsi so se zavedali, da je pred njimi zelo zahtevna pustolovščina, ki pa si jo bodo zapomnili za vse življenje.
Prvi vzpon slepih in slabovidnih na Triglav pred osmimi leti
Ideja za vzpon se je porodila že pred šestimi leti, ko je eden od slepih dijakov učitelju Gregi Hribarju zaupal željo, da bi stal na vrhu Triglava. Prisluhnil mu je in takrat so prvič na vrh peljali osem mladostnikov, ki so bili nad svojim dosežkom navdušeni. »Zdi se mi prav, da tudi oni dobijo priložnost. Za hojo v gore in šport nasploh je vid zelo pomemben, kar pa ne pomeni, da nekdo, ki je slep, ne more na Triglav,« je prepričan Hribar. »Tudi sam se zmerom sprašujem, ali je prav, da jih peljemo ali ne, ali ima to smisel. A zame je največje merilo, da je bilo tistih osem, ki smo jih takrat peljali na Triglav, zelo veselih in hvaležnih,« odgovarja na morebitne pomisleke, češ, kaj bi slepi sploh imeli od takšnega vzpona.
Najprej iz Krme do Kredarice
Dolgo pot proti vrhu Triglava so fantje in njihovi spremljevalci začeli 29. junija navsezgodaj zjutraj v dolini Krme, od koder vodi ena od lažjih poti proti Kredarici. A čeprav je med najlažjimi, še zdaleč ni lahka, saj je treba že do Kredarice premagati več kot 1600 višinskih metrov. Do pastirskega stana Prgarca na slabi polovici poti do Kredarice je pot še razmeroma preprosta, brez velikih skal in nevarnosti, a za nekoga, ki ne vidi, je že to pravi podvig. Vsak fant je hodil s svojim vodnikom, nekateri precej samostojno, drugi so potrebovali malo pomoči, Tilen pa se je za vodnika držal po vrvi. »Pomagam si s palicami in gledam tistega, ki hodi pred mano,« je povedal Rožle Verbič. Žigo Jerkoviča so do Prgarce malo bolela ramena, ker si je preveč napolnil nahrbtnik, atlet Tim Završki pa nam je zaupal, da nima težav in da je kondicija odlična. »Dobro smo začeli, vreme je lepo, ekipa je dobra in mislim, da bomo z lahkoto zmogli,« se je smejalo učitelju Igorju Miklavčiču.
Nad Prgarco pa se je začel malo zahtevnejši del poti, kjer je bilo na nekaterih mestih že treba plezati čez skale. Fantje so tam potrebovali malo več pomoči, pot pa se je pošteno vlekla vse do zadnjega vzpona čez Kalvarijo do Kredarice, ki so jo vsi dosegli po dobrih šestih urah hoje. Bili so vidno utrujeni, a zadovoljni, da so zmogli zelo zahteven vzpon, ki nažene strah v kosti tudi marsikateremu videčemu. »Hribi se mi zdijo zelo veliki, gigantski v primerjavi z mano, dobim občutek majhnosti, in to mi je všeč,« nam je na Kredarici zaupal Miha. »Proti koncu jih je bilo treba malo bodriti in mislim, da jih noge kar bolijo. Upam, da imajo za jutri še dovolj energije. Za enega ali dva sem sicer najprej malo dvomil, ali bosta zmogla. Imeli smo tudi dogovor, da če bo za koga preveč, jutri ne bo šel na vrh, a mislim, da bomo šli vsi,« je bil tik pred počitkom na Kredarici zadovoljen Grega Hribar.
Vsak vzpon v gorah zahteva dobro pripravo
Za njimi sta na Kredarico, da jih naslednji dan peljeta na vrh, prišla tudi vrhunska alpinista in gorska vodnika Marija in Andrej Štremfelj, ki sta sodelovala že pri prvem vzponu slepih in slabovidnih na Triglav. »Vsak vzpon v gorah zahteva posebno pripravo, pozornost in natančnost, z ljudmi, ki so slepi in slabovidni, pa je to še bolj pomembno, a mislim, da pri vzponu na vrh ne bo večjih težav,« je povedala Marija. Andrej pa je dodal: »Vedno znova sem navdušen nad vsemi, ki imajo težave, so gibalno ovirani ali slepi oziroma slabovidni, s kakšno voljo in energijo se lotevajo pohodov, tako da se včasih vprašam, zakaj mi, ki smo čisto zdravi, sploh kdaj tarnamo.«
Vzpon na vrh Triglava
Zares se je začelo že ob prvem svitu. Ob štirih zjutraj so bili že vsi pokonci. Treba je bilo pripraviti in si nadeti opremo, od čelad do plezalnih pasov in vrvi. »Gorski vodniki uporabljamo kratko vrv. Privežemo jo na pasove tistih, ki jih vodimo, in se še vpenjamo v jeklenice in kline, kolikor jih je na razpolago. Triglav je res dobro opremljen in s tem ni težav. Je pa to seveda malo bolj dolgotrajno,« je razložila Marija Štremfelj. »Upam, da bova s tistimi, ki jih bova imela na vrvi, vzpostavila dober odnos, da nama bodo zaupali,« je pred vzponom povedal še Andrej Štremfelj.
Nekaj minut pred peto uro so že krenili s Kredarice. Miha in Tim sta se proti vrhu podala z učiteljema Grego Hribarjem in Gašperjem Tanškom, Blaž in Rožle sta bila pod vodstvom Andreja Štremflja, Marija Štremfelj pa je na svojo vrv navezala Žigo in Tilna. Vsak od njiju je imel za pomoč še enega od spremljevalcev.
Pot od Kredarice do vrha Triglava je zelo zahtevna, zavarovana je s klini in jeklenicami, do vrha je še približno 350 višinskih metrov. A kljub zahtevnosti poti so fantje pogumno hodili in na prvi pogled ni bilo opaziti, da ne vidijo dobro, kod stopajo in kako zahtevna je pot pred njimi. Učitelj Igor je fantom ob vstopu v zavarovano pot povedal, da težje ne bo, lažje pa tudi ne, in to je tudi držalo. Težko je reči, ali je zahtevnejša pot do Malega Triglava ali naprej po grebenu, ki je zdaj zavarovan z jeklenico, prvopristopniki pa so ga jahali, ker je bil oster kot britev. Zdaj je na srečo malo širši, pogled v globino pa nič manj strašljiv. Na poti je bila tudi kakšna manjša kriza, a so jo skupaj premagali, najpomembnejše pa je, da je vrh v dobrih dveh urah varno doseglo vseh šest fantov. Malo je bilo strahu, v glavah so se porajala vprašanja, kako bo šlo navzdol, a vendarle so bili vsi ponosni, da so stali na vrhu simbola Slovenije. Z njimi so bili zadovoljni tudi vodniki. »Največ težav je tam, kjer so po tleh posejani posamezni kamni. Tam najtežje hodijo,« je razložil Andrej. »Kjer je bilo bolj strmo, je bilo treba bolj paziti in več govoriti, kam naj dajo nogo, roko, sicer so pa šli odlično,« je povedala še Marija. Kot se za prvi pristop na najvišji vrh Slovenije spodobi, je sledil še krst in vsak jih je trikrat dobil z vrvjo po zadnji plati. Glede na to, da so se fantje pritoževali nad milimi udarci, tudi ta preizkušnja ni bila prehuda.
Sestop zahtevnejši kot vzpon
Sledil je še sestop. Ta je bil za večino zahtevnejši kot vzpon, saj z ostankom vida ne zmorejo preceniti, kje in kako globoko so skale, na katere morajo stopiti. Zato je trajal dlje časa, in šele ko so se vrnili na Kredarico, je bil čas za veselje. »Zelo je bilo v redu, še bi šel,« je bil navdušen Tim, ponosen je bil tudi Žiga, Tilen in Blaž pa sta že pozabila, kako težko je bilo, in razmišljala, da bi morda kazalo podvig čez kakšni dve leti ponoviti.
Ko se je večina že spočila, sta Miha in Rožle pod Andrejevim vodstvom še vedno sestopala z Malega Triglava, toda na koncu sta tudi onadva srečno prišla na cilj. Rožle je pojasnil, da je šlo navzdol težje kot navzgor, saj ni videl »stopnic«, Miha pa je dodal, da je utrujen, a zelo zadovoljen. Odleglo pa je tudi učiteljem Centra IRIS. »Občutki so bili mešani, otroci so bili drugačni, saj gre za zahtevno turo, a zdaj, ko smo vsi prišli do Kredarice, se mi zdi, da so zelo veseli in veliko bolj sproščeni,« je povedala Anja Pečaver, gonilna sila vzpona. Grega Hribar pa je dodal, da so veseli in komaj čakajo, da pridejo domov.
Tudi spust s Kredarice v Krmo je bil zahteven, a z nekaj več odmori za malico so do večera zadovoljni in ponosni, pa tudi zelo utrujeni prišli na cilj. Dokazali so, da se da z voljo, dobro pripravljenostjo in osredotočenostjo doseči tudi na videz nemogoče.
