Pred dvema letoma smo na portalu Dostopno.si pisali o tem, da se je tudi Slovenija pridružila državam, ki se lahko pohvalijo z ragbijem na vozičkih. Skupaj z Rokom Bratovžem, Luko Plavčakom in Ninom Batageljem ste takrat trenirali v Gradcu z avstrijsko ekipo, saj pogojev za treninge v Sloveniji ni bilo. Kaj se je spremenilo od takrat?
Pogoji so še vedno daleč od idealnih, a kljub temu lepo napredujemo. Z ogromno vloženega dela, truda, časa in tudi lastnega denarja smo uspeli priti do točke, ko imamo treninge enkrat na teden. S podporo kolegov iz Avstrije smo uspeli zagotoviti zadostno količino starih vozičkov ter ostale opreme za izvedbo treningov, dvorane ali primernih prostorov za treninge žal še nimamo, zato se dobivamo po praznih parkiriščih in drugih primernih površinah (smeh). Zelo rad bi se tudi zahvalil asistentom, mehanikom, trenerjem, vsem, ki skrbijo za kolikor je mogoče tekoč potek treningov in seveda sam razvoj športa. Vse to počnejo prostovoljno in brez plačila. Zahvalil pa bi se tudi vam, medijem, za podporo in širjenje besede o tem atraktivnem športu.
Zgodba slovenskega ragbija na vozičkih se je začela pred nekaj leti. Kdo so bili pobudniki tega športa v Sloveniji in kako se je pravzaprav vse skupaj začelo?
Z Rokom Bratovžem, Luko Plavčakom in Ninom Batageljem smo se odločili, da ta šport pripeljemo tudi v Slovenijo, saj nam je bil všeč. Še pomembneje pa je, da je to dejansko edini aktiven, polnokontakten šport za najtežje poškodovane, ki je v svetu zelo razvit. Težje fizično oviranim lahko ponudi res dobro rekreacijo ali pa možnost resnejše športne kariere. V vsakem primeru pa je šport zelo koristen v življenju posameznika, iz zdravstvenega ter socialnega vidika. In naša vizija je utreti pot za vse prihodnje generacije igralcev ter jim zagotoviti pogoje za treniranje.
Zgodovina ragbija na vozičkih sicer sega veliko dlje v preteklost. Menda se je vse začelo leta 1977, ko so kanadski športniki invalidi želeli poiskati alternativo košarki na vozičkih, ki bi bila primerna tudi za tetraplegike. Kaj nam lahko poveste o tem?
Tako je, začelo se je leta 1977 med tetraplegiki. Vendar je ragbi na vozičkih zaradi atraktivne in hitre igre, polne akcije, na začetku se je še imenoval “murderball”, hitro prerasel v priljubljen mednarodni šport, ki je pritegnil ogromno pozornosti. S tem pa tudi veliko novih igralcev z raznoraznimi diagnozami in gibalnimi oviranostmi. Pogoj za igro je namreč okvara vsaj treh udov.
V čem se ragbi na vozičkih razlikuje od običajnega? Kakšna so pravila?
Igra je v bistvu kombinacija košarke in ragbija, igra se na košarkarskem igrišču z posebno žogo, ki je zelo podobna tisti za odbojko. V vsaki ekipi so na igrišču štirje igralci, ki so ocenjeni s točkami glede na težo fizične okvare od 0,5 točke najtežje poškodovani do 3,5 točke najlaže poškodovani oziroma z najboljšo fizično funkcionalnostjo. Vsi igralci ene ekipe pa hkrati na igrišču ne smejo presegati skupnega seštevka osmih točk. Cilj je žogo prenesti preko nasprotnikove črte. Ta šport je zelo lepo predstavljen v dokumentarnem filmu “Murderball”, zato priporočam ogled. Veliko pa lahko zveste tudi na uradni spletni strani mednarodne ragbi organizacije www.iwrf.com. Zaenkrat je še vse v angleščini, a kmalu lahko pričakujemo tudi slovenski video in spletno stran.
Kakšne vrste vozičke uporabljate in koliko stanejo?
Vozički so posebej ojačani, da lahko prenesejo močne trke, a njihova zasnova in teža morata vseeno omogočati karseda enostavno in hitro gibanje. Zato sta dizajn in kvaliteta zelo pomembna in lahko močno vplivata na zmožnosti posameznega igralca, tako v minus kot v plus. Zato je glede na njihovo kvaliteto tudi cenovni razpon vozičkov precejšen. Najcenejši se začnejo nekje pri dobrih štiri tisoč evrih, cene pa grejo vse do petnajst tisočakov. Vsak igralec potrebuje voziček individualno prilagojen njegovim meram in sposobnostim. Obstajata dve vrsti vozička. Obrambni, ki ga večinoma uporabljajo težje poškodovani igralci, t.i. “lowpointerji” oziroma nižjetočkovni igralci do 1,5 točke. Ta voziček ima spredaj dodaten odbijač, ki omogoča lažje zaustavljanje nasprotnika. In pa napadalni voziček z zaobljenim sprednjim odbijačem, za čim lažje prebijanje nasprotnikove obrambe, ki ga uporabljajo večinoma igralci z več kot 1,5 točke, to so “highpointerji” oziroma višjetočkovno ocenjeni igralci z boljšo telesno zmogljivostjo.
Kdo so člani ragbi ekipe, gre za izkušene parašportnike?
Ekipa je še v nastajanju, trenutno nas je okoli osem. Gre za različne igralce, nekateri rojeni z gibalno oviranostjo ali kot posledico bolezni, drugi smo si jo pa pridelali v raznih poškodbah, večinoma hrbtenjače. Lahko se pohvalimo z dvema vrhunskima in mednarodno priznanima športnikoma oziroma paraolimpijcema. Z nami je Darko Đurić, najuspešnejši slovenski paraplavalec in hkrati največje ime slovenskega parašporta. Pridružil pa se nam je tudi vrhunski atlet Henrik Plank, ki še vedno tekmuje in dosega rezultate, ki ga uvrščajo v sam vrh svetovne paraatletike. Atletika je zanj še vedno prioriteta, a kljub temu se redno udeležuje naših treningov, daje vse od sebe in se razvija v odličnega igralca, ki bo zagotovo pomemben člen ekipe.
Kako pogosto in kje trenirate, kdo je vaš trener?
Kot že rečeno, trenutno nas je okoli osem, igramo po parkiriščih oziroma drugih primernih površinah. Treniramo enkrat tedensko, upamo pa, da bi v jeseni dobili dvorano in začeli trenirati dvakrat tedensko. Treniramo se večinoma sami, ogromno časa vlagamo v pridobivanje znanja ter izkušenj. Veliko podpore nam nudijo igralci iz Avstrije, trenutno se redno udeležujejo naših treningov. Svoje znanje deli z nami tudi Peter Schloffer, eden najboljših igralcev v Avstriji, kapetan in trener ekipe z avstrijske Štajerske z ogromno izkušnjami na mednarodnem nivoju. Načrtujemo tudi sodelovanje z razširjeno trenersko ekipo iz Avstrije, vendar moramo pred tem zagotoviti še nekaj pogojev in predvsem sredstev. Za našo fizično pripravljenost pa skrbi tudi uspešen slovenski trener Anže Pirc, ki je tudi kondicijski trener našega najuspešnejšega tenisača Aljaža Bedeneta. V preteklosti je delal že z mnogimi velikani slovenskega športa in svoje znanje uspešno prenaša tudi v delo s parašportniki.
Še vedno tudi drugače sodelujete z avstrijsko ekipo?
Sam sem član ekipe iz avstrijske Štajerske ter avstrijske reprezentance, tudi ostali igralci pa se udeležujejo treningov, vendar je to logistično precej zahtevno, saj so poti na treninge precej dolge in posledično tudi stanejo. S celotno avstrijsko ragbi zvezo in parašportno krovno organizacijo ÖBSV imamo zelo dobre odnose, načrtujemo pa tudi dolgoročno sodelovanje.
Verjetno se marsikdo sprašuje, kje in kdaj si lahko ogleda kakšno vašo tekmo. Pa tudi to, kdaj bi lahko dočakali državno prvenstvo?
Državno prvenstvo je v Sloveniji še precej oddaljeno oziroma mogoče celo misija nemogoče, saj najbrž nimamo dovolj igralcev za zadostno število ekip. Pogovarjamo se o sodelovanju v Avstrijski ligi ter o udeležbi na mednarodnih turnirjih. Prav ti turnirji, ki se organizirajo po veliko državah sveta, so najpogostejši format tekmovanj, saj je zelo malo držav, ki imajo dovolj ekip za močna lastna državna prvenstva. Je pa o kakršnem koli tekmovalnem nivoju še preuranjeno govoriti, do takrat nas čaka še ogromno dela in priprav, tako telesnih, taktičnih kot tudi pridobivanje sredstev. Šport spremlja ogromno stroškov, ki jih sedaj pokrivamo večinoma iz lastnih žepov in s pomočjo prostovoljcev. Iščemo glavnega pokrovitelja, pa tudi manjše sponzorje ali donatorje, ki so pripravljeni doprinesti k razvoju ragbija na vozičkih v Sloveniji in omogočiti ranljivejšim skupinam ljudi udejstvovanje v športu. Kmalu lahko pričakujete tudi možnost nakupa klubskega promo in navijaškega materiala in tudi na ta način nas boste lahko podprli. x