Mednarodni dan prevajalcev/tolmačev obeležujemo na praznik sv. Jeromeja, ki je prevedel Biblijo in velja za zaščitnika prevajalcev. Mednarodna zveza prevajalcev (FIT) promovira praznovanje dneva od leta 1953, ko je bila ustanovljena. Leta 1991 je FIT pričela z idejo o praznovanju mednarodnega dneva prevajanja kot izraz solidarnosti svetovne skupnosti prevajalcev in njihovih prizadevanjih za priznanje prevajalcev kot poklica v različnih državah. V dobi globalizacije namreč poklic prevajalca postaja vse bolj pomemben. V Sloveniji je približno 1000 gluhih, ki uporablja slovenski znakovni jezik, uporablja pa ga tudi okoli 100 slepih in gluhih ljudi.
Generalna skupščina Združenih narodov je 24. maja 2017 sprejela resolucijo A/71/L.68, s katero je 30. september razglasila za mednarodni dan prevajalcev. Z resolucijo priznava vlogo strokovnega prevajanja kot povezovalni element med državami. K podpisu te resolucije je pristopila vrsta držav, podprle pa so jo tudi različne institucije oziroma združenja, med njimi tudi WASLI (Svetovna zveza tolmačev znakovnega jezika, katere redni član je tudi Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik). Letošnji slogan praznovanja dneva prevajalcev je: Spodbujanje kulturne dediščine v spreminjajočih se časih.
Znakovni jezik naj bo uvrščen med uradne jezike
30.september je torej mednarodni dan prevajalcev, torej tudi tolmačev v znakovni jezik. Mednarodni dan znakovnih jezikov praznujemo vsako leto 23. septembra, dan slovenskega znakovnega jezika pa je 14. novembra. Na ta dan je bil leta 2002 v uradnem listu objavljen Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati slovenski znakovni jezik na vseh področjih javne sfere, katero uresničujejo s tolmači slovenskega znakovnega jezika. Predstavniki zveze društev gluhih in naglušnih bodo na praznik slovenskega znakovnega jezika v Državnem zboru predali pobudo za spremembo ustave, da bi bil znakovni jezik uvrščen med uradne jezike. V Sloveniji obstaja skupnost državljanov, ki govori slovenski znakovni jezik in "parlamentarci ne morejo biti proti temu, da bi jim to pravico priznali", je prepričan sekretar zveze društev gluhih in naglušnih Matjaž Juhart.
1000 gluhih uporablja slovenski znakovni jezik
V Sloveniji je približno 1000 gluhih, ki uporablja slovenski znakovni jezik, približno 450 oseb s polževim vsadkom, približno 100 slepih in gluhih ljudi, ki uporablja znakovni jezik, in približno 75.000 ljudi s slušnim aparatom. Predsednik Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Mladen Veršič ocenjuje, da resda v Sloveniji ni slabo poskrbljeno za gluhe, vendar je največja rak rana znakovni jezik. Najslabše je poskrbljeno za pravice gluhih, kar izvira predvsem iz neprepoznavanja znakovnega jezika kot njihovega uradnega jezika. Prav s priznanjem slovenskega znakovnega jezika kot uradnega jezika gluhih, kot imajo to denimo ustavno urejeno v Avstriji in na Finskem, bi rešili V
V šoli za gluhe ni predmeta znakovni jezi
Čeprav je materni jezik gluhih njihov znakovni jezik, zgodnji dostop do znakovnega jezika in storitev v znakovnem jeziku pa sta bistvenega pomena za rast in razvoj gluhih posameznikov, pa ima danes gluhi otrok v rednem šolstvu do štiri ure tolmača na teden, kar pomeni, da ne more popolnoma spremljati šolskega programa v svojem jeziku, je na opozoril sekretar zveze društev Matjaž Juhart. Kot je dodal, v Sloveniji obstaja izobraževanje gluhih že 118 let, pa se še vedno ne izobražujejo v svojem jeziku. "Kako je mogoče, da gluhi danes v šoli za gluhe nimajo niti predmeta znakovni jezik," se sprašuje Juhart.
OB MEDNARODNEM DNEVU PREVAJALCEV/TOLMAČEV SMO SE POGOVARJALI Z DIREKTORICO ZAVODA ZDRUŽENJE TOLMAČEV ZA SLOVENSKI ZNAKOVNI JEZIK JASNO BAUMAN.
Koliko tolmačev slovenskega znakovnega jezika imamo v Sloveniji in vas je dovolj, glede na potrebe gluhih?
V register tolmačev SZJ, ki ga vodi Ministrstvo za delo, družino socialne zadeve inenake možnosti, je vpisano 52 tolmačev, ki so pridobili certifikat. Če prevedem v številke, je to 19 upravičencev na enega tolmača. Potrebe po tolmačenju so iz leta v leto večje, saj v prvem polletju letošnjega leta beležimo za približno 11 odstotkov več opravljenih ur tolmačenja, v primerjavi z enakim obdobjem v preteklem letu. Potrebe po tolmačenju so predvsem v dopoldanskem času, kar pa ni možno vedno realizirati zaradi pomanjkanja kadra, saj je kar 33 tolmačev v rednem delovnem razmerju. Pravico do tolmača ureja Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki določa, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in javnih služb, kakor tudi v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi ji gluhota pomenila oviro. Pravico do rabe znakovnega jezika uresničujejo s tolmači.
V katerih situacijah tolmač pomaga gluhi osebi, kje ga najbolj potrebuje in kakšne so njegove pravice, če jih časovno opredelimo?
Iz evidence storitev, ki jo vodimo v združenju, ugotavljamo, da je potreba po tolmačih največkrat izražena na zdravstvenem področju, kar je glede na starostno strukturo upravičencev, pričakovano. Temu sledi tolmačenje pri osebnih zadevah. Pravica do tolmača v javni sferi, denimo pri zdravniku, upravni enoti, policiji, sodišču, je neomejena. Omejitev je pri tolmačenju osebnih zadev in sicer 30 ur letno, dijaki in študentje pa 100 ur letno. Velja omeniti tudi različnega plačnika storitev tolmačenja: v javnih institucijah stroške plačujejo le te, v osebnih zadevah pa stroške krijeMinistrstvo za delo, družino socialne zadeve inenake možnosti v obliki vavčerjev, kot plačilno sredstvo.
Se je težko naučiti znakovnega jezika? Kako poteka učenje in kdo lahko postane tolmač?
To je relativno vprašanje. Odvisno je od vsakega posameznika in velja enako kot za vsak tuj jezik. Učenje znakovnega jezika poteka preko različnih stopenj tečajev, ki se izvajajo na našem združenju. Oseba, ki se želi profesionalno ukvarjati s tolmačenjem in si pridobiti poklic tolmača znakovnega jezika, ima možnost obiskovati naš dvoletni program usposabljanja za pridobitev certifikata. Pogoj je polnoletnost, najmanj srednja splošna ali strokovna izobrazba in uspešno opravljen preizkus znanja iz slovenskega in slovenskega znakovnega jezika. Svoje znanje in spretnosti preverja pred izpitno komisijo, ki jo imenuje Državni izpitni center in v primeru uspešnosti pridobi certifikat o priznani nacionalni poklicni kvalifikaciji.
Pri znakovnem jeziku celotna komunikacija poteka s kretnjami, obrazno mimiko in artikulacijo. Kaj pa so posebnosti slovenskega znakovnega jezika? In kako bi opisali razliko z govorjenim jezikom, glavna je seveda, da ne uporabljate glasu …
Kot pravilno ugotavljate celotna komunikacija poteka s kretnjami. Iz lingvističnega aspekta se znakovni jeziki po vsem svetu ne razlikujejo bistveno. Sestavni del je obrazna mimika in artikulacija kot pomagalo, prstna abeceda, številke, ki so precizno formirane in se skladajo z znakom, denimo mi – trije, dve – nedelji. Pomembni so klasifikatorski oziroma opisni znaki,gre za primerno uporabo oblike roke, lokacije, giba, ki se uporabljajo na primernih mestih v tekstu. Pomembna je tudi slovnica, denimo nemanuelne značilnosti se uporabljajo za prislove in pridevnike. Primer: veliko, majhno, hitro=, množina je jasno izražena z rabo »količinskih« znakov, naprimer veliko, nekaj, s ponavljanjem znaka, kazalnimi znaki in/ali klasifikatorskimi znaki - ustvarjanje več lokacij in/ali giba. Navedla sem le nekaj značilnosti znakovnega jezika, ki v zadnjem času doživlja velika raziskovalna zanimanja. Kot bistveno razliko med govorjenim in znakovnim jezikom je potrebno omeniti sam razvoj enega ali drugega jezika. Pri govorjenih jezikih je že samo število besed daleč večje kot pri znakovnih jezikih, saj znakovni jeziki niso bili predmet resnega znanstvenega raziskovanja. Če ga primerjamo s slovenskim jezikom, zgolj za primerjavo, slovenski znakovni jezik nima glagola biti, drugačen je besedni red. "Včeraj nisem bila v službi, ker sem zbolela" je v znakovnem jeziku vrstni red sledeč: "Jaz včeraj ne služba bolna". Omenila sem le nekaj najbolj izrazitih razlik.
Kako se razlikujejo znakovni jeziki po svetu med seboj?
Vsaka država je razvila svoj znakovni jezik, zato tudi poudarjamo, da znakovni jeziki niso esperanto, kot ga poznamo. Res je, da imajo znakovni jeziki različnih držav veliko skupnih znakov, denimo piti, jesti, pisati, voziti, ki izhajajo iz dejanja samega. Obstaja pa veliko pojmov, ki se med seboj razlikujejo in je gluha skupnost posamezne države dogovorila znak, ki je razpoznaven za določeno nacionalno področje.
Obstaja pa tudi mednarodna kretnja – nekakšen znakovni esperanto. Kje se uporablja in v čem se razlikuje denimo od slovenskega znakovnega jezika?
Mednarodna kretnja nima statusa jezika. Razvila se je iz potrebe gluhe skupnosti iz različnih držav za lažje medsebojno sporazumevanje. Vsebuje veliko znakov predvsem iz ameriškega znakovnega jezika. Danes jo uporabljajo predvsem na mednarodnih dogodkih, konferencah ipd. V primerjavi s slovenskim znakovnim jezikom je razlika že v sami kretnji za posamezne pojme, saj vsebuje veliko opisnih znakov, izrazito rabo telesnih in obraznih izrazov, rabo klasifikacije in prostora.
Kaj pa tolmačenje gluhoslepim osebam. So v vaše Združenje vključeni tudi tolmači gluhoslepim? In v čem se razlikuje delo tolmača gluhi od dela tolmača gluhoslepi osebi?
Tolmači slovenskega znakovnega jezika tolmačijo tudi gluhoslepim osebam, katerih prvi jezik je znakovni jezik ali pa pri komunikaciji preferirajo znakovni jezik. Če na grobo opišem razliko med tolmačenjem gluhim in gluhoslepim osebam, pri slednjih obstajajo različni načini komunikacije, ki so prilagojeni posamezni skupini gluhoslepih. Izbira načina je odvisna od ostanka sluha in vida osebe z gluhoslepoto ter koliko sta sporočevalec in prejemnik vešča jezikovnih in komunikacijskih metod. Obstajajotri različne oblike sprejemanja: zvočne, taktilne in vizualne oblike. Poleg tolmačenja vsebine, tolmači gluhoslepim osebam morajo imeti sposobnost vizualnega opisovanja in vodenja osebe.
30. september je mednarodni dan prevajalcev, mednarodni dan znakovnih jezikov se praznuje vsako leto 23. septembra, dan slovenskega znakovnega jezika pa je 14. novembra. Na ta dan je bil leta 2002 v uradnem listu objavljen Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati slovenski znakovni jezik na vseh področjih javne sfere, katero uresničujejo s tolmači slovenskega znakovnega jezika. Nekoliko pozno. Zakaj, po vašem mnenju?
Gluha skupnost je vseskozi zahtevala pravico do tolmača znakovnega jezika. Prva resna zahteva je bila podana že leta 1996. Skozi pripravo projekta se je oblikovalo stališče, da je izhodišče za pravico do tolmača dejansko pravica do rabe svojega jezika, ki je ustavna kategorija. Tako zakon na prvem mestu poudarja pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika in ne pravico do tolmača, kar se še danes zmotno poudarja v nekaterih krogih. Po moji oceni je to pomemben kvaliteten preskok. Poleg tega je Slovenija bila v obdobju pristopnih pogajanj za članstvo v EU in eno od področij, katerega je bilo potrebno urediti, je bila tudi pravica gluhe skupnosti do rabe svojega jezika. Pred sprejemom zakona so gluhi bili prisiljeni iskati različne načine pri urejanju zadev na področju javne in zasebne sfere. V večini primerov so jim pomagali slišeči otroci, prijatelji, sorodniki, kar jih je potiskalo v podrejeni položaj in soodvisnost.
Ohranjanje znakovnih jezikov in kulture gluhih je predpogoj za realizacijo človekovih pravic gluhih oseb. Kje smo na tem področju v Sloveniji?
Pravica posameznika, da lahko uporablja svoj jezik v različnih situacijah je ena temeljnih človekovih pravic, ki mu omogoča enakopravno udejstvovanje v družbenem življenju in okolju. Od sprejema zakona do danes je na področju znakovnega jezika veliko narejenega. Znakovni jezik je med slišečo populacijo prepoznan kot jezik gluhe skupnosti in ne kot sredstvo sporazumevanja. Preboj na tem področju je pomenila Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko iz leta 2007, ki prvič omenja slovenski znakovni jezik. Nenazadnje smo med prvimi državami, ki je razglasila Dan slovenskega znakovnega jezika, 14. november, dan, ko je bil objavljen zakon. Ali smo z doseženim lahko zadovoljni? Zagotovo ne, saj pravica do rabe svojega jezika najbolj peša na izobraževalnem področju, kar je problem tudi pri drugih državah, ne samo pri nas. Kje vidim rešitev? Po moji oceni je treba gluho skupnost prepoznati kot jezikovno manjšino v slovenskem prostoru , skladno z listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih.
Vesna Pfeiffer
