Anže Pratnemer je pred osmimi leti doživel hudo prometno nesrečo, v kateri je izgubil desno nogo. Pravi, da začne človek, ko se sprijazni z izgubo, odkrivati, kako lepo je življenje. Spremeni pogled na denar, na delo, ki ga opravlja, na prijatelje. Začne živeti bolj polno, je prepričan Anže, ki je danes zaposlen kot razvojni inženir na fakulteti za elektrotehniko.
Bilo je sončno sobotno popoldne, 17. januarja 2009, pišete v svojem blogu. Kaj se vam je pravzaprav zgodilo?
Počila mi je pnevmatika na avtu in sem se ustavil na odstavnem pasu na avtocesti iz Maribora proti Ljubljani. Hitro sem ocenil, da bi preveč tvegal, če bi se sam lotil menjave pnevmatike, zato sem poklical AMZS. Gospod je prišel, pustil svoj tovornjaček s prižganimi utripajočimi lučmi nekaj metrov za mojim avtom in hitro zamenjal pnevmatiko, medtem ko so pol metra za njegovim hrbtom mimo švigali težki tovornjaki. Ko sva začela urejati birokracijo, pa je po odstavnem pasu pripeljal tovornjak, zadel AMZS-jev tovornjak in ga porinil v naju. Mene je na srečo odbilo čez varnostno ograjo, vendar pod takim kotom, da se je moja desna noga zataknila in priletela sekundo za mano, gospoda pa je njegov tovornjaček žal povozil in ga porival nekaj deset metrov naprej po odstavnem pasu. Sledilo je mojih najdaljših dvajset minut čakanja na reševalce, ki so me na hitro oskrbeli in prenesli v reševalno vozilo, me uspavali in prepeljali v mariborski klinični center. Tam sem se po petih dneh umetne kome zbudil iz trdnega spanca brez desne noge in z zelo poškodovano levo nogo.
Od nesreče je minilo osem let. Še vedno podoživljate tisti usodni dan?
Vsak dan. Ko je človek enkrat odvisen od bergel, je težko pozabiti na življenje, ki ga je živel prej. Hoja po hribih, rolanje, tek – vse to odpade. Zdaj vsak dan vstanem z levo nogo. (smeh)
Pa ste se takoj zavedeli, da nimate noge?
Da. Sem precej realistična oseba in sem se zavedal in tudi sprijaznil s tem, da bo moje življenje od tistega usodnega poka za vedno drugačno.
Ko človek doživi nesrečo, kakršna je bila vaša, ima dve možnosti: da klone in se samopomiluje ali pa se spopade z novimi okoliščinami. Kako ste se vi spoprijeli z novo realnostjo? Kako se vam je spremenilo življenje?
Življenje se obrne na glavo. Omejitve, ki so jih prinesle nove razmere, so zahtevne in večkrat je potrebno načrtovanje celotnega dneva vnaprej. Na srečo sem imel ob sebi vedno ljudi, ki so me imeli radi in so mi pomagali prebroditi tiste začetne trenutke zavedanja drugačnosti. Vsekakor pa nisem oseba, ki bi se vdala v usodo ali obupala nad situacijo. Moja telesna pripravljenost pred nesrečo je pripomogla k temu, da nisem imel težav spraviti se na bergle v najkrajšem možnem času, tudi avto sem že vozil en mesec po nesreči. So nekatere spremembe v dnevu, na katere moram biti pozoren, so odrekanja, ki včasih žal vplivajo tudi na osebe okoli mene, ampak z dovolj volje in moči vedno najdem neko srednjo pot. Če pa sem malo bolj specifičen, je zame največja omejitev to, da ne morem svoje hčerke prosto nositi okoli, kot to lahko delajo drugi očetje.
Nekje sem prebrala, da menite, da vas je kruta prometna nesreča v svoji nesreči nekako celo osrečila. Kako?
Da, vsaka slaba stran ima lahko tudi dobro, samo zavedati se je je treba. Pred nesrečo sem bil precej osredotočen samo na materialne dobrine in sem nekako zanemarjal sociološki vidik življenja. Ko pa enkrat vidiš, da ti denar ne more prinesti nazaj noge ali da ne more nadomestiti spodbudnih besed prijateljev, začneš življenje gledati z drugega zornega kota.
Imate zelo veliko pozitivne energije. Od kod jo črpate?
Starši, stari starši, prijatelji in predvsem partnerica. Vedno poizkušam gledati naprej, čim manj nazaj. Človeka čezmerno podoživljanje in obžalovanje preteklih dogodkov hitro pahne v slabo voljo, ki vodi v žalost in obžalovanje dogodkov, na katere nimamo več vpliva.
Opisujete se kot sad uspešnega okrevanja in upora proti žalosti, bolečini in zavedanju o izgubi. Kdo vam je do tega najbolj pomagal?
Prav na začetku okrevanja je bila to zagotovo moje zdaj že nekdanje dekle in njena mami, ki sta mi na pravi način predstavili, da se vseeno vse da, čeprav si malo različen od drugih. Seveda pa je tudi moja primarna družina igrala veliko vlogo pri moji rehabilitaciji. Za nekaj mesecev sem bil spet nebogljen otrok, za katerega so morali maksimalno poskrbeti, da sem lahko spet »shodil«.
Slovenska javnost vas je spoznala zaradi akcije zbiranja zamaškov, s pomočjo katerih bi si lahko kupili tako nožno protezo, ki bi vam omogočila aktivnejše življenje. Vam je uspelo zbrati dovolj denarja?
Da, ker je bil odziv ljudi veliko večji od pričakovanega, smo zbrali dovolj plastičnih pokrovčkov za nakup proteze, ki si jo želim. Proteze sicer še nimam, ker so se zgodili neki zdravstveni zapleti s samim krnom, tako da sem moral prestati še dve korekturni operaciji. Šele ko bo tudi moje telo maksimalno fizično pripravljeno na uporabo tako drage proteze, se bom odločil v nakup, saj se ti pripomočki kar naprej nadgrajujejo in razvijajo.
Pred nesrečo ste se veliko ukvarjali s športom. Ste se mu morali povsem odreči?
Ne. Še kar se ukvarjam s športom. Sicer sem omejen na športe, ki niso odvisni od hitrega gibanja oz. uporabe nog, ampak sem se našel v plavanju, veslanju, potapljanju in fitnesu.
Koliko pa sploh stanejo najsodobnejše proteze?
Težko je opredeliti ceno proteze, saj je sestavljena iz več različnih sestavnih delov. To so stopalo, koleno, kozmetika in najpomembnejši del, povezava med protezo in krnom. Stopalo lahko takoj stane tri tisoč evrov, če gledamo najnaprednejše rešitve, cene kolen se lahko vrtijo tudi do 70 tisoč evrov, kozmetika je pri celotni protezi mogoče še najcenejša. Ko pa pridemo do člena, ki povezuje koleno s krnom, lahko trenutno izbiramo med klasičnim ležiščem, ki jih je spet nekaj vrst glede na metodo, s katero ležišče ostane na krnu. To je lahko vakuum, silikon, mehanska pritrditev. cene pa se lahko gibljejo tudi do tri tisoč evrov. Potem je tu še »osseointegracija«, ki omogoča skoraj normalno uporabo elektronskega kolena z največ svobode in udobja, vendar se cene take operacije gibljejo med 70 in 90 tisočaki. Seveda imata oba sistema pritrditve kolena oziroma proteze na krn svoje prednosti in slabosti.
Kot razvojni inženir ste zaposleni na fakulteti za elektrotehniko. Pravite, da vam je zaposlitev na fakulteti prinesla veliko več kot le finančno neodvisnost. Kaj vse je prinesla?
Vsi ti dogodki v življenju vedno prinesejo košček sestavljanke, imenovane rehabilitacija. Ni vse samo v fizični rehabilitaciji, nekaj je tudi v psihološki. Pomembno je, kako te ljudje sprejemajo, koliko so empatični. Zaposlitev mi je prinesla prav to: potrditev, da sem kljub različnosti lahko še kar enakovreden sestavni del ekipe ljudi, ki skupaj razvijajo programsko opremo. Sprejeli so me medse, prilagodili so mi delovno mesto in dostop do njega.
Na fakulteti ste aktivno vpeti tudi v projekte Laboratorija za telekomunikacije, kot je denimo projekt E-Cho, ki je lahko v pomoč tudi študentom z oviranostmi. Za kakšen projekt gre?
E-Cho je projekt t. i. e-learning platforme, ki omogoča učenje in spremljanje predavanj v obliki elektronskih učbenikov. Tukaj seveda pride na misel tudi možnost uporabe in učenja po teh učbenikih nekomu, ki se recimo zaradi fizične oviranosti ne more udeležiti predavanj. Potem imamo možnost povečave pisav ali uporabo visokokontrastnih shem za slabovidne, uporabo pisav, ki so v pomoč dislektikom, videopredavanja vsebujejo možnost prikaza podnapisov, če je učenec slušno prizadet, in podobno. Pri drugih projektih pa sem večinoma zadolžen za samo načrtovanje in svetovanje o tehnoloških rešitvah na področju programske opreme.
Fakulteta za elektrotehniko je svetla izjema, saj omogoča gibalno, slušno ali vidno oviranim gibanje po fakulteti, v Sloveniji pa je še vedno veliko prostorov, do katerih zaradi neurejenih površin predvsem gibalno ovirani žal nimajo dostopa. Kako to občutite vi?
Moram reči, da je večina lokacij, kamor zahajam jaz, primerno prilagojenih. Bolj so problem dostopi do teh lokacij. S tem merim predvsem na invalidska parkirna mesta, ki so bliže vhodom v objekte, so širša, da lahko odpremo vrata in so brezplačna. Tukaj brezplačnost omenjam v smislu, da se nam ni treba prebijati še do parkomatov, mogoče tam stati v vrsti, iskati drobiž po denarnici, medtem ko loviš ravnotežje na eni nogi. Jasno pa imamo večkrat tudi probleme z zasedenostjo teh parkirišč, saj tam parkirajo vozniki, ki niso upravičeni do uporabe teh prostorov. Žal se večkrat zgodi tudi to, da voznik, ki ga opozoriš, da je parkiral na prostoru, ki ni namenjen njemu, postane napadalen ali pa nesramen. To se dogaja predvsem v trgovskih središčih ali pred poštami, kjer ni nekega nadzora oziroma kaznovanja takega ravnanja.
In zdaj k fotografski razstavi Ovire so preteklost, gledamo naprej! Glavni zvezdi fotografij ste prav vi skupaj s študentom Robijem Bojancem. S fotografijami predstavljata svoj pogled na življenje po poškodbi in kljub invalidnosti uspešno udejstvovanje na fakulteti. Komu je namenjena razstava?
Razstava je namenjena vsem. Resda je na razstavi samo dobra tretjina slik, ki so bile posnete v celi seriji za projekt z imenom (NE)OBIČAJNO, in želi prikazati, da še vedno, čeprav se razlikujem od drugih, lahko opravljam večino del, ki jih samostojen odrasel človek mora.
Kaj pa bi ob koncu povedali mlademu človeku, ki mu je nesreča, tako kot vam, prekrižala načrte in se morda počuti, kot da ga je usoda opeharila za prihodnost?
Težko je dati neki recept oziroma spodbudo, ki bi se dotikala vsakega ponesrečenca in posledic, ki jih je utrpel. Najbolj univerzalni nasvet je verjetno ta, da se je v takih trenutkih treba obkrožiti z ljudmi, ki ti želijo pomagati, in iskati razloge za napredek v življenju. Jaz sem za te razloge izbral svojo partnerico in svojo hčerko, živim z njima in za njiju. Zaradi njiju želim postati boljša oseba, kar pa zraven prinese tudi obvezno »pozitivo« v življenju. Vsekakor pa se v življenju ne sme stagnirati. Ko en razlog izpolniš, najdeš drugega. Ko narediš prvi korak, začneš drugega. Zavedati se moramo, da se, če se zaprejo ena vrata, nekje odprejo neka druga, mogoče še boljša. Samo treba je vstati in jih poiskati. x
Vesna Pfeiffer