Položaj delovnih invalidov oziroma invalidov na splošno v Sloveniji in tudi drugod po svetu gotovo ni idealen, a številne invalidske organizacije se vztrajno trudijo, da bi se njihov položaj izboljšal ter jim njihova oviranost ne bi kratila dostojanstva in temeljnih človekovih svoboščin. Med njimi je gotovo tudi pravica do dela. Uveljavitev pravic, ki jih zakoni že določajo, pa je odvisna tudi od informiranosti vsakega posameznika.
Na Direktoratu za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ocenjujejo, da je po podatkih Statističnega urada RS med prebivalstvom Slovenije okrog 8% oseb s statusom invalida. Glede na podatke o osebah, ki prejemajo invalidsko pokojnino oziroma nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, naj bi bilo med njimi okoli 136.000 delovnih invalidov. Status invalida lahko posameznik pridobi na podlagi različnih zakonov (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Zakon o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih oseb itd.). Invalidnost se pridobi s pravnomočno odločbo pristojnega organa na osnovi posameznega zakona. Pravice, ki jih status invalida prinaša, pa so odvisne od zakona, po katerem oseba pridobi status, od deleža telesne ali duševne okvare osebe, od vključenosti osebe v obvezna socialna zavarovanja, od starosti in podobno.
Status delovnih invalidov določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju
Posamezniku je delovna invalidnost priznana v primeru, da je njegovo zdravstveno stanje utrpelo spremembe, ki jih z zdravljenjem oziroma s postopki medicinske rehabilitacije ni mogoče odpraviti. Posledica njegove invalidnosti pa je zmanjšanje zmožnosti ali pa tudi popolna nezmožnost za opravljanje svojega poklica.
Postopek pridobitve statusa delovnega invalida
Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Po pravilu se postopek začne tako, da zavarovanec najprej v dogovoru z osebnim zdravnikom zbere potrebno medicinsko dokumentacijo – osebni zdravnik pacienta napoti na preglede k ustreznim specialistom, saj izvidi, ki so podlaga za oceno invalidnosti, ne smejo biti starejši od enega leta. Nato je potrebno zahtevo za sprožitev postopka (predpisan je poseben obrazec), skupaj z medicinsko dokumentacijo, poslati na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V primeru, da je zavarovanec zaposlen, v postopku sodeluje tudi delodajalec, ki izpolni obrazec o delovnih obremenitvah zavarovanca in lahko med postopkom poda tudi svoje mnenje in predloge. Ko Zavod pridobi popolno dokumentacijo, se šteje, da je postopek uveden, in zavarovanec je pregledan pred invalidsko komisijo I. stopnje. Ta na podlagi pregleda in dokumentacije izda izvedensko mnenje o obstoju invalidnosti. Nato Zavod na podlagi mnenja izda odločbo, s katero se zavarovancu prizna status invalida (razvrsti se ga v eno izmed kategorij invalidnosti) in še druge morebitne pravice (pravica do premestitve na drugo delo, omejitve pri delu, delo s krajšim delovnim časom od polnega, pravica do poklicne rehabilitacije in še druge).
Razvrstitev v kategorije
Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo je razvrščen posameznik, ki ni več zmožen opravljati svojega poklica oziroma nima več delovne zmožnosti. V II. kategorijo je posameznik razvrščen, če je njegova delovna zmožnost za poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo pa pride posameznik, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, to je najmanj štiri ure dnevno. V to kategorijo sodi tudi tisti, čigar delovna zmožnost za njegov poklic je zmanjšana za manj kot 50 % in torej še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Zavarovanec, ki je razvrščen v I. kategorijo, ima (ob izpolnitvi pogoja gostote pokojninske dobe) pravico do invalidske pokojnine, saj pri njem ni več podane delovne zmožnosti, torej se invalidsko upokoji. Zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo pa je razvrščen ali v II. ali v III. kategorijo invalidnosti in lahko pridobi pravico do poklicne rehabilitacije, pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma drugo delo, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do priznanja omejitev pri delu. Skladno s priznanimi pravicami pa delovnemu invalidu pripade tudi denarno nadomestilo iz naslova invalidnosti oziroma nadomestilo iz naslova poklicne rehabilitacije.
Pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja
Za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja je potrebno izpolnjevati pogoj t. i. gostote pokojninske dobe. Če je invalidnost posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, se pravice pridobijo ne glede na pokojninsko dobo. Če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pa zavarovanec pridobi pravice, ki izhajajo iz statusa delovnega invalida, če je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki obsega najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti pred dopolnjenim 21. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je bil ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje ali če je dopolnil najmanj tri mesece zavarovalne dobe. Zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 21. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 30. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki obsega najmanj eno četrtino delovnih let. Zavarovancu, ki je pridobil višjo strokovno izobrazbo, se delovna leta štejejo od dopolnjenega 26. leta starosti. Zavarovancu, ki je pridobil visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo, se delovna leta štejejo od dopolnjenega 29. leta starosti.
Delovni invalidi na trgu dela Delodajalec je dolžan spoštovati dokončno odločbo zavoda, s katero so delavcu priznane pravice iz naslova invalidnosti. To v praksi pomeni, da je delodajalec zavezan delovnemu invalidu zagotoviti ustrezno delovno mesto in spoštovati omejitve, ki so mu priznane z odločbo o invalidnosti. Načelno to pomeni, da je delovni invalid upravičen do delovnega okolja in delovnih obremenitev, ki ustrezajo njegovi delovni zmožnosti (delovni napori ne smejo poslabševati njegovega zdravstvenega stanja), skladno s tem pa naj bi se presojali tudi njegovi pričakovani delovni rezultati.
Zaščitenost delovnega invalida na delovnem mestu
Pred letom 2006 delodajalec ni mogel delovnemu invalidu odpovedati pogodbe o zaposlitvi, po letu 2006 pa je to mogoče, vendar mora delodajalec spoštovati poseben postopek, ki ga predpisuje zakon. Tako lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (organizacijski, finančni ali drugi razlogi na strani delodajalca). Delovno razmerje pa lahko delodajalec delavcu v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih odpove tudi v primeru, da zaradi invalidnosti pride do nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji, ki so navedeni v pogodbi o zaposlitvi, a mora pri tem spoštovati tudi določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Najpomembnejša razlika pri odpovedi delavcu brez invalidnosti in delavcu, ki ima status invalida, je v tem, da ima delodajalec pri odpovedi invalidu primarno dolžnost, da delavcu zagotovi delo (delo mu mora poskušati poiskati tako znotraj svoje organizacije kot tudi pri drugih delodajalcih in na Zavodu za zaposlovanje). Poleg tega pa mora pred odpovedjo pridobiti mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki deluje v okviru Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pridobitev mnenja je procesna predpostavka in brez tega je odpoved nezakonita. Delodajalec torej ima možnost, da delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, kadar mu ne more zagotoviti dela oziroma ustreznega delovnega mesta, le da mora spoštovati zakonsko predpisan postopek, razlog za odpoved pa seveda mora biti resničen in obrazložen.
Možnosti zaposlovanja brezposelnih delovnih invalidov
Invalidi se lahko zaposlujejo na delovnih mestih, ki so primerna za vse delavce, ne glede na invalidnost, le da mora delodajalec spoštovati individualne omejitve, ki so posameznemu invalidu priznane z odločbo. Obstajajo pa tudi zaščitne in podporne zaposlitve, kjer se zaposlijo invalidi, ki za druga dela in za zaposlitve na ''klasičnih'' delovnih mestih niso zmožni. To področje ureja Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Seveda izkušnje iz prakse kažejo, da se invalidne osebe težje zaposlijo. Ob upoštevanju, da so invalidi največja manjšina, pa jim seveda pripada posebno varstvo, kar velja tudi za področje zaposlovanja. Tako država spodbuja zaposlovanje invalidov preko subvencij in oprostitev (na primer subvencija za samozaposlitev, oprostitev plačila prispevkov, nagrada za preseganje kvote), ki so določene zlasti v Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, nad tem pa bdita Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad ter Zavod za zaposlovanje.
Položaj delovnih invalidov v Sloveniji
Problematika delovnih invalidov in invalidov na splošno ter varstva njihovih pravic je večplastna in izboljšave so vedno potrebne. Problemi nastopijo tako v sami zakonski ureditvi in definiranju pravic, predvsem pa se težave na področju zaposlovanja kažejo v praksi. Država namreč z nedavnimi reformami trga dela stremi k njegovi večji fleksibilnosti, to pa načelno pomeni ne le lažje zaposlovanje in prehajanje od delodajalca k delodajalcu, ampak tudi lažje odpuščanje. Vendar je kljub varovalkam in spodbudam, ki jih predpisi določajo za zaposlovanje delovnih invalidov, tem še vedno težko najti zaposlitev, saj se delodajalci pogosto izogibajo zaposlovanju invalidov. Izjemno velika težava pa so seveda že obstoječa delovna razmerja, kjer je delavcu s priznanimi invalidskimi omejitvami in delodajalcu izjemno težko najti neko srednjo pot med obveznostmi delodajalca in pravicami invalida. Delodajalci se vse prepogosto ne držijo invalidskih omejitev in delavcu ne zagotavljajo ustreznega dela, čeprav je razmerje med njima na papirju urejeno. Vse pogosteje pa invalidi kot težavo izpostavljajo nevzdržne delovne razmere, prevelik obseg dela in nekorekten odnos na delovnem mestu. Vedno prisotno pa je tudi vprašanje višine invalidskih pokojnin in nadomestil iz invalidskega zavarovanja, zlasti za brezposelne invalide, saj so zneski tako nizki, da skorajda ne zadoščajo za pokritje osnovnih življenjskih potreb.
Veronika Rot
