Med prejemniki priznanj na področju prostovoljstva za leto 2019 je tudi Maja Kuzma Ganić, prostovoljka, ki že vrsto let deluje v svoji skupnosti - v skupnosti gluhih. Kot prostovoljko jo zanima predvsem inkluzija in vključenost vseh, pri akciji Gluhi strežejo v planinskih kočah, ki se odvija v okviru Pin/OPP pri Planinski zvezi Slovenije, pa je združila ljubezen do planin in prostovoljstva.
Že dlje časa delate kot prostovoljka, kakšni so bili vaši prvi stiki s prostovoljstvom in kdaj ste se odločili, da želite pomagati gluhi skupnosti, ki ji tudi sami pripadate?
Prve stike s prostovoljnim delom sem dejansko imela že od majhnih nog. Sem s podeželja in sami dobro veste, kako je pri kmetih pomembno sodelovanje. Drugače pa sem začela s tem leta 2007, ko sem se pridružila Mestnemu društvu gluhih Ljubljana. Bila sem vodja mladinske sekcije, vodja projektov za aktivnosti, prijavljenih na razpise Mestne občine Ljubljana za mlade gluhe, opravljala sem še druga družbeno-koristna dela, ki so povezovala mlade in starejše odrasle člane društva, prav tako pa sem se neformalno izobraževala na predavanjih in delavnicah na teme prostovoljstva, socialnega vključevanja ter ostale teme, ki so me osebno izredno zanimale.
V življenju sem imela veliko preprek zaradi gluhote. Vem, kakšen je občutek, ko si izoliran in odrinjen od družbe. To še danes doživljam na nekaterih področjih. Hrepenela sem po nečem drugačnem, boljšem življenju, po občutku vključenosti v družbo. Ko sem prepoznala, da to doživljajo tudi mnogi drugi, predvsem gluhi, sem začutila ta klic, da skupaj z istomislečimi pripravimo aktivnosti, ki bi povezovale različne skupnosti in hkrati ozaveščale o pomembnih temah (o slovenskem znakovnem jeziku, socializaciji in vključevanju gluhih ipd.) in krepile vez med nami. To vse skupaj mi pomeni, da kot prostovoljka nosim v sebi družbeno odgovornost za skupnost gluhih in širim pomen inkluzije (enakovredno vključevanje vseh).
Kako vidite namen prostovoljstva?
Povabila bi vas, da si skupaj preberemo 2. člen Zakona o prostovoljstvu: "Prostovoljstvo je družbeno koristna brezplačna dejavnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe. Prostovoljstvo krepi medsebojno solidarnost ljudi, spodbuja razvoj človeških zmožnosti in vseživljenjskega učenja, zagotavlja družbeno povezanost in sodelovanje pri reševanju problemov posameznikov in družbe."
To je tudi vodilo k namenu prostovoljstva. Glede na to, da sem opravljala zelo različna prostovoljska dela v različnih nevladnih organizacijah, trenutno pa se največ posvečam mladinskemu društvu MOOSVID, bi lahko lasten namen prostovoljstva opisala kot predstavitev hrepenečih se idej prostovoljcev širši javnosti, ozaveščanje o slovenskem znakovnem jeziku in inkluziji, povezovanje med sodelujočimi organizacijami, premagovanje stereotipov in predsodkov o gluhih, vključevanje prostovoljcev v aktivnosti, ustvarjanje za bolj solidaren svet, razvoj avtonomnosti in odgovornosti za sočloveka ter skupnost ...
Kako je prišlo do akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah in kakšni so bili njeni začetki?
Spontano in hitro! Moj mož Miloš Ganić je na pilotnem usposabljanju Planinstvo za invalide/OPP leta 2017 med odmorom soudeleženki dejal, da si želi, da bi gluhi stregli v kočah. Ta je to nato povedala drugi udeleženki in prav Nina Ražen je bila tista, ki je vse pognala še isti dan in tako je bila akcija podprta s strani odbora Planinstva za invalide/OPP. Začetki so bili kar naporni. Rabili smo veliko sestankov, da smo prišli do načrtov – kako bi se vse odvijalo in kaj vse potrebujemo za dober začetek. Sedaj je vse utečeno, le da prihajajo nove zamisli, predlogi za izboljšave.
Kakšna je dinamika znotraj delovne skupine? Med letoma 2018 in 2019 ste bili vodja, kasneje ste zaradi materinstva vodenje predali Žigi Bedeniku, sedaj je vodja delovne skupine Miloš Ganić.
Žiga Bedenik res ni več vodja, časovno se mu ni obneslo, smo pa mu zelo hvaležni, da je prevzel to funkcijo. Brez njega letos verjetno ne bi izpeljali akcije. Julija 2020 je prevzel vodenje delovne skupine Miloš Ganić, ki je idejni oče te akcije, sama pa pri tem delu opravljam še vedno enako delo, kot sem ga v letu 2018 in 2019. Dinamika delovne skupine je razgibana, le da sedaj vemo, kako in kaj naprej. Prve dve leti smo se kar lovili med sabo, vsak član delovne skupine ima svojo osebnost in prepričanja, a smo uspešno vse sestavili skupaj. Zavedamo pa se, da sama akcija prinaša izredno pozitivne družbene spremembe in ne glede na to, kako funkcioniramo, stremimo k temu, da lahko prostovoljcem omogočimo brezmejna doživetja in hkrati ozavestimo družbo o pomenu inkluzije – enakovrednem vključevanju vseh.
Kako ocenjujete razvoj akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah v zadnjih treh letih? Kakšen je bil odziv obiskovalcev in prostovoljcev?
Akcija se razvija v pravo smer. Smo odprti za nove ideje in zamisli in jih tudi uresničujemo. Opažamo pa tudi določene pomanjkljivosti in prednosti same akcije. Npr. v akcijo se vključujejo starejši prostovoljci, želeli bi, da je več mladih; certificirani tolmači se ne morejo vključiti, ker imajo čez vikend tudi delo oziroma jih veliko med njimi ne hodi v hribe ali gore; v najbolj oblegani koči se gluhi in naglušni prostovoljci spozabijo in se ne predstavijo z znakovnim jezikom in samo strežejo; prednost pa je, da se prostovoljci čutijo spoštovane, cenjene, pohvaljene. Hkrati čutijo, da jih »poslušamo« in omogočamo prosto pot do uresničevanja njihovih predlogov in želja. Temu prisluhnejo tudi oskrbniki oz. najemniki koč.
Obiskovalci so navdušeni, veliko pozitivnih mnenj smo prejeli. Gluhi obiskovalci imamo tudi veliko potrebo po komuniciranju, pogovorih … Ob obisku koč v času akcije GSPK radi ostanejo dlje v koči in se pogovori razvlečejo na ure in ure. Osebni stik je izredno pomemben. Prostovoljci so pa prav tako zelo veseli, da jih tudi obiščejo gluhi in naglušni obiskovalci, prav tako da tudi delovna skupina prepozna njihov trud in čas, ki ga namenijo za boljši danes in jutri.
Soočamo so s koronavirusom, ki bo z nami ostal še nekaj časa. Kako bo ta vplival na prostovoljstvo in na bližnji kontakt, ki je značilen tako za prostovoljstvo kot tudi za gluho skupnost?
Zelo dobro in hkrati zelo pomembno vprašanje. Osebni stik je izjemno pomemben, tako za ohranjanje duševnega zdravja kakor osebni in socialni razvoj nas samih. Tehnologija z mojega vidika prinaša veliko ugodnosti, hkrati pa počasi uničuje humanost, očesni stik, sočutje ... Prostovoljno delo najbolj učinkuje, ko imamo osebni kontakt v živo, gluha skupnost pa osebni kontakt najbolj potrebuje. Če bo se zgodilo, da bomo morali doživeti, kot smo v marcu, aprilu in maju letos, se bomo očitno zanašali na tehnologijo – video klic, video konferenca ... Iskreno ne vem, kako je tistim, ki živijo v stanovanju oziroma v domu starejših občanov, kjer jim je odvzeta prostost zaradi varnostnih ukrepov. Živim na kmetiji in tu je veliko svobode ter prostora za delo. Delati je treba, pospravljati. To je naša dolžnost. In nekako se ne občuti koronavirus.
Prav tako bi opozorila na brezposelne gluhe. Moj mož, ki se je v Slovenijo preselil v začetku letošnjega leta, čaka nekaj mesecev na izvedensko mnenje za priznanje 70% telesne okvare, ki bo podprla njegovo zaposlitev v podjetju. Če pomislimo, da se podjetja zapirajo, ker ni naročila, kako se bodo gluhe in invalidne osebe zaposlovale? Trenutno pa se mi trije preživljamo z enim dohodkom ter dobrotami iz njiv, za kar največ skrbi moja družina - mama in oče. Ni lahko, treba pa je čimprej prepoznati oviro ter omejitve in to s skupnimi močmi reševati.
Kakšni so načrti za prihodnost, tako ožje pri akciji GSPK kot tudi širše pri vašem delovanju na področju prostovoljstva?
Prostovoljstvo je poleg planinstva postalo moj način življenja. Moram pa se naučiti, da si tudi vzamem čas za svojo podjetniško pot in materinstvo. Družina mi je sedaj na prvem mestu, je pa res, da ob možu, ki sodelujeva v akciji GSPK, zna biti kar pestro – ne moreva, da kakšen dan ne bi pomislila na GSPK. Želim pa si skupaj s prostovoljci v akciji GSPK izvesti poučne in neformalne delavnice za prostovoljce kot za zainteresirane; rada bi predala naprej znanje in delo na področju montaže in podnaslavljanja; hrepenim pa tudi po ustvarjanju navdihujočih zgodb prostovoljcev v obliki videoposnetkov, knjig … Ljudje danes izredno potrebujemo zgodbe, ki bi nas opogumile, navdihovale, okrepile!
Kaj za vas pomeni prejem predsedniškega priznanja?
Prejem mi je je v veliko čast in dokaz, da delujem v pravo smer. Zavedam pa se, da je to tudi odgovornost in klic k nadaljnjemu delu.
Ali podelitev pomaga tudi pri vse večji uveljavitvi gluhe skupnosti? Na kakšen način bi želeli, da se gluha skupnost vse bolj uveljavlja tudi širše?
Mogoče. Sicer se pa mi zdi, da pomaga bolj k ozaveščanju o pomenu prostovoljnega dela na sploh. Da je prostovoljno delo ena od oblik dela, kjer se lahko izkažemo in predstavimo. Če je Odbor RS za podelitev državnih priznanj na področju prostovoljstva moje delo prepoznal kot izjemno ter plemenito, je to zaradi mene same, ki sem po naravi zagnana, vztrajna, perfekcionistka, odprta, hkrati pa tudi kdaj trmasta (smeh). Imam svoja prepričanja, vrednote, vizijo, svoj slog dela in svoja hrepenenja. S svojim prostovoljnim delom v aktivnostih, ki sem jih pripravljala in jih pripravljam skupaj z isto mislečimi, v te aktivnosti vključujemo prostovoljce, jih spodbujamo, povzdignemo na višjo raven – tisto raven, da sebi dokažejo, da zmorejo mnogo več kot si mislijo. Trdno verjamem, da se vse lahko izboljša in to samo tako, da skupaj s skupnimi idejami in prilagoditvami ustvarjamo boljši danes in jutri. Da bi se skupnost uveljavljala še širše, je treba pripraviti takšne aktivnosti, v katerih bi sodelovali vsi, ne samo gluhi. Gluhi za svojo gluho skupnost moramo sami najprej začutiti in razumeti pomen in pomembnost razvoja skupnosti in se združiti skupaj. V povezovanju je moč.
Sami v družini komunicirate v različnih jezikih. Kako poteka ta komunikacija?
Razumljivo! (smeh) Midva z možem odvisno od volje in dneva uporabljava pri komunikaciji mešanico jezikov – malo srbsko, malo slovensko, a več slovenskega znakovnega jezika. Živimo s hčerko pri mojih starših, s katerimi komuniciramo tudi v slovenskem znakovnem jeziku, delovala sva in delujeva v aktivnostih s Slovenci ... Priznam pa, da mi je srbski znakovni jezik bolj domač, bolj blizu. Ko sem se začela družiti v Srbiji z Miloševimi prijatelji in tudi na športnih in kulturnih dogodkih, sem tako rada blizu Srbov, ker imajo tako karizmatičen znakovni jezik in izražane mimike. Imajo dušo. Sicer pa komunikacija sama je po svoje vedno simpatična. Če koga ne želim »poslušati« oz. videti, samo obrnem glavo ali zamižim oči! (smeh)
Nadaljuje se proces vpisa znakovnega jezika v slovensko ustavo. Kako pomembna je za vas takšna simbolna uveljavitev znakovnega jezika?
Zelo pomembno bi bilo, da bi bil znakovni jezik zapisan v ustavo. Kljub temu, da so nam gluhim priznane pravice na nekaterih področjih življenja in delovanja, lahko še vedno opazimo neskladja med zakoni in pravilniki, ki se tičejo gluhih in znakovnega jezika. Upam, da se bo s spremembo Ustave vse to uredilo na enem mestu ter da bodo po hitrem in zelo dobro premišljenem postopku sprejeli popravljene/nove/dodelane zakone in pravilnike.
Znakovni jezik je materni jezik večine gluhih. To je dejstvo. Dejstvo pa je tudi, da veliko ljudi, ki delujejo v gluhi skupnosti, opozarja na izumrtje slovenskega znakovnega jezika. Da bi iskali krivce, lahko naštejemo in se jezimo na njih, a sama se na to ne želim ozirati. Vztrajam na tem, da pripravljamo aktivnosti, pri katerih bi gluhi sodelovali in tako tudi na opazen način prikazali svoj jezik. Primer dobre prakse je akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah. Gluhi strežejo, k njim prihajajo tudi gluhi pohodniki. Vsi skupaj med obiskovalci širijo na viden način lepoto slovenskega znakovnega jezika in kulturo gluhih. To oni sami nezavedno delajo na tem. Tako se tudi spodbujajo razvoj slovenskega znakovnega jezika in učenje tega tudi med državljane RS. Zapis v Ustavo bi pa tudi podprl pri sprejemanju pomembnih odločitev, tako na področju formalnega in neformalnega izobraževanja kot na področju dostopnosti. S tem mislim predvsem na tolmačenje slovenskega znakovnega jezika in da so vse video vsebine tudi podnaslovljene. Prav tako vidim pri zaposlovanju gluhih oseb, da bi to tudi ozavestilo delodajalce, da je tolmač na sestankih pomemben in da je vreden plačila samo zato, da omogoči gluhemu zaposlenemu vključenost v sam proces dela ter ustvarijo pozitivno klimo med zaposlenimi. Da se nobenega ne izključuje.
Se vam zdi, da je znakovni jezik dovolj prisoten pri informiranju javnosti, denimo tudi v času koronavirusa?
Vesela sem, da je bilo prepoznana pomembnost tolmača slovenskega znakovnega jezika v takšnih izrednih situacijah, kot je koronavirus. Slovenija se je s tem dejanjem vključila med države, ki upoštevajo in sledijo Konvenciji o pravicah invalidov ter drugim državnim zakonom. Želim pa, da se vsi zavedamo, da ni samo tolmačenje pomembno, pomembno je tudi, kako tolmačimo. Da se odkretane vsebine poenostavijo. Da so odkretane na preprost in razumljiv način. Na rednih oz. izrednih sejah vlade RS kakor razne informativne oddaje po TV – to so »tako hitro govoreče« in v tem primeru tolmači večkrat tolmačijo dobesedno, kar je za mnoge gluhe minus. Prepričana sem, da s tem ne dobimo vseh informacij, saj je sledenje hitremu »kretanju« zelo naporno za oči, hkrati pa si tudi želimo pogledati ozadje za tolmačem (videoposnetki), kar potem tvegamo in za kratek čas ne pogledamo tolmača. Ne moremo vedno gledati samo ene "slike", oči potrebujejo za možgane dodatno sliko – vizualnost dogajanja za tolmačem v oddajah, da lažje povezujemo celoto sporočila.
Predstavljajte si, da znate osnovno angleščino, gledate pa po TV informativno oddajo, kjer voditeljica tako hitro govori v angleščini. Koliko in kaj bi vse razumeli?
Ne glede na vse, pohvala vsem, ki se trudite za dostopnost, to je res zelo velika vrednost za vse državljane.