Victoria Harrison je na mestu veleposlanice v Sloveniji nasledila Tiffany Sadler. Kot je povedala v pogovoru za Prvi, ji je ta ob predaji funkcije dejala, da "bo tukaj srečna in obkrožena z dobrimi ljudmi". Nova veleposlanica je poverilna pisma predala sredi avgusta, v teh nekaj tednih pa, kot pravi, vzljubila svoj novi dom: "Ljubljana je majhno mesto, kjer človek zlahka hodi naokoli. No, z izjemo nekaj primerov, ko bi kolesarji skoraj zbili naju z Ottom. Rada imam tudi, da je Ljubljana tako zelena, da so vsi tako prijazni. Tukaj sem srečna in se počutim doma."
V radijski studio je prišla s svojim psom vodnikom Ottom, ki se je med pogovorom počutil dovolj udobno, da ga je prespal. Veleposlanica je na nekaj vprašanj odgovorila v odlični slovenščini. Učenje jezika je bilo, je pojasnila, del priprav na njeno veleposlaniško mesto.
Kdaj ste izvedeli, da ste izbrani na ta položaj, in kako dobro ste Slovenijo poznali naprej?
O napotitvi na mesto veleposlanice v Sloveniji sem izvedela tik pred božičem leta 2022. Od tega je torej že kar nekaj časa. Tako namreč deluje naše zunanje ministrstvo. Da imamo dovolj časa za pripravo in učenje jezika, če je to potrebno, se moramo za mesto prijaviti precej prej. Izvedela sem torej tik pred božičem leta 2022, a o tem nisem smela povedati nikomur. Ni nam dovoljeno, da to storimo, preden ne dobimo odobritve kralja in potem seveda tudi strinjanja slovenske vlade. Vprašali ste me tudi, kako dobro sem prej poznala Slovenijo. Pravzaprav sem imela priložnost, da se nekaj slovenščine naučim že med univerzitetnim študijem. Študirala sem na Univerzi v Nottinghamu, ki je povezana z ljubljansko Univerzo. Ta je napotila učitelja slovenščine. In med svojim dodiplomskim študijem ruščine sem morala izbrati tudi vsebino iz drugega slovanskega jezika. Srbščine, hrvaščine, bosanščine ali slovenščine. Izbrala sem slovenščino. Takrat sem se naučila nekaj o tej deželi, tudi brala sem o njej. Obiskala sem nekatere sosednje države, ne pa tudi Slovenije, dokler nisem zasedla tega položaja, kar se je zgodilo avgusta, torej pred dobrima dvema mesecema.
Poverilna pisma ste predsednici republike predali 13. avgusta, že dobra dva tedna po tem pa je bil Blejski strateški forum, ki ste se ga udeležili. Kaj je bilo ključno za Združeno kraljestvo, kar ste od tam odnesli?
Blejski strateški forum sem dobro poznala, in to že kar nekaj časa, saj sledim politiki v regiji. Zahodni Balkan me zanima tudi zato, ker je bila moja prejšnja napotitev na mesto namestnice veleposlanika v Sarajevu. Letošnji blejski forum je bil čudovita priložnost za Združeno kraljestvo in našo novo vlado. Obiskala sta ga Stephen Doughty, novi minister za Evropo, Severno Ameriko in britanska čezmorska ozemlja, ter posebni odposlanec za Zahodni Balkan Lord Stuart Peach, ki sem se jima pridružila. Začutila sem dobro razpoloženje, v katerem so se ljudje povezovali, pogovarjali in izmenjevali ideje.
Seveda so bili tudi formalni del, panelne diskusije in govori, menim pa, da se magičnost blejskega foruma zgodi ob robu. V debatah ob zajtrku, sestankih ob robu ali pa pogovorih med sprehodom od enega do drugega prizorišča.
Še posebno vznemirljivo je bilo po mojem mnenju to, da je forum letos sovpadel z začetkom predsedovanja Slovenije Varnostnemu svetu Združenih narodov, kar je zares pokazalo, kako pomembno vlogo Slovenija igra v mednarodnih zadevah. Kar bi še želela dodati, je to, da je Bled zares fantastična lokacija, ne bi moglo biti bolje kot ob tem čudovitem jezeru. Torej, fantastična lokacija in zelo energične razprave, ki bodo, upam, pripeljale do pozivnih rezultatov.
Da bo mednarodna politika bistvo vašega dela, ste poudarili že ob nastopu funkcije. Zelo težko človeka ne pretresejo prizori, ki jih spremljamo po svetu. Od Bližnjega vzhoda do Ukrajine. Kot ste dejali, imate skoraj tri desetletja izkušenj na področju diplomacije in zunanje politike, od Helsinkov do Sarajeva. Med študijem ruščine ste nekaj mesecev preživeli v Moskvi. 7. oktobra je minilo eno leto od vojne med Izraelom in Gazo. Kakšno je vaše stališče do tamkajšnjih razmer?
Če stopimo korak stran od samo Bližnjega vzhoda, bi želela reči, da se ta hip po svetu dogaja veliko groznih stvari, težko je, in mislim, da je pomembno, da usmerjamo pozornost na vse različne stvari, ki se dogajajo. Glede Bližnjega vzhoda – v začetku oktobra je bila zelo žalostna 1. obletnica spopadov. Žalostna, ker so talci še vedno zajeti in v Združenem kraljestvu smo zaskrbljeni zaradi tega, ker se nasilje stopnjuje. Stvari se iz Izraela in Gaze širijo v Libanon. Tudi Iran je zdaj vključen. Menim, da je tu pomembno nekaj, kar je dejal naš zunanji minister, in sicer, da moramo ohraniti mirne glave.
Skupaj s premierjem sta pozvala k takojšnjemu premirju, da bi preprečili nadaljnjo zaostritev, kar je, veste, najpomembnejša stvar. Potrebujemo to premirje, preden lahko napredujemo na diplomatski poti. Poleg premirja pa je pomembna osvoboditev talcev, potrebujemo humanitarno pomoč na mestih, kjer je potrebna, in potrebujemo spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava vseh vpletenih. Položaj je res zahteven. Pomembno je, da mednarodna skupnost stori vse, kar lahko, da prepreči nadaljnje izbruhe.
Medtem ko spremljamo, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu, ne smemo pozabiti, da že več kot dve leti traja vojna v Ukrajini, ki jo je Rusija nezakonito napadla. Ukrajina še vedno zelo trpi, življenje tam je izjemno zahtevno zaradi ruske agresije. Menim, da je pomembno, da vsi mi, torej mednarodna skupnost, to vemo in podpremo Ukrajino s pomočjo. Ali z orožjem, ki bo pomagalo v bojih proti Rusiji, ali s humanitarno pomočjo in podporo ukrajinskim beguncem. Ali nadalje, naj bo to nekaj, nad čimer smo zelo zaskrbljeni pred letošnjo zimo, to je energetska varnost.
Kaže, da bo Ukrajina imela še eno zelo težko zimo. In menim, da je pomembno, da si države, vključno s Slovenijo, prizadevajo zavarovati zaloge energije, da bi lahko ljudje v Ukrajini imeli gretje in elektriko pred bližajočo se zimo.
Julija letos sta slovenski in britanski premier podpisala skupno izjavo, v kateri sta med drugim poudarila pomen sodelovanja v boju proti organiziranim kriminalnim skupinam in nezakonitim migracijam. Kako vidite področje migracij glede na to, da tudi zaradi svojega prejšnjega položaja v Sarajevu dobro poznate Balkan?
Najprej bi želela poudariti, da me izredno veseli, da sta premierja Golob in Starmer podpisala to skupno izjavo, ki temelji na delu, opravljenem tukaj, v Ljubljani, in v Londonu. Kot pa ste rekli, ta skupna izjava obravnava stvari, ki so zelo, zelo zapletene. Nedovoljene migracije so po mojem mnenju težava za vso Evropo. Tudi za Združeno kraljestvo. Tudi ta teden, prejšnji teden in na žalost, prepričana sem, da tudi prihodnji teden in mesec bodo ljudje prihajali s čolni. Pa niti ne s čolni. S kosi plastike, na katere je pritrjen motor. Veliko ljudi spleza nanje, da bi se čez Rokavski preliv prebili do Združenega kraljestva. Vsak teden smo na žalost priča temu, da ljudem ne uspe. Moramo si prizadevati za to, da se bomo ukvarjali z migracijami z različnih stališč. Od tistih, ki so na čelu nedovoljenega tihotapljenja ljudi, posrednikov, ali pa tistih, ki dostavljajo opremo. V tej verigi je veliko ljudi, in bolj ko se bomo trudili sodelovati proti temu, bolj lahko te verige pretrgamo.
Na kaj, če govoriva o področju dvostranskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom, bi se radi osredinili med svojim mandatom?
Kot sem omenila na začetku, je res dobro, da imata Združeno kraljestvo in Slovenija odlične in široko obsegajoče dvostranske odnose, ki pokrivajo vse od obrambne varnosti, znanosti, tehnologije, izobraževanja, kulture in še veliko drugega. Čudovito časovno usklajeno pa je to, da je David Làmy, naš novi zunanji minister, ob nastopu mandata postavil nekatere prednostne zunanjepolitične naloge za Združeno kraljestvo. Omenil je področja, na katerih si želi vnovič vzpostaviti odnose, in ključni so tisti z Evropsko unijo, to pomeni z institucijami v Bruslju in tudi z evropskimi partnerji. To podpira prav to, kar počnemo v odnosih med Združenim kraljestvom in Slovenijo, in nam bo omogočilo, da storimo še več.
Sama se pri tem želim osrediniti na izboljšanje našega obrambnega in varnostnega sodelovanja. Združeno kraljestvo in Slovenija sta partnerja v zvezi Nato, in mislim, da lahko skupaj naredimo veliko. Oktobra je v Slovenijo prišlo več kot 100 kraljevih marincev, ki se usposabljajo skupaj s slovenskimi silami in drugimi vojaškimi predstavniki iz Evrope na vaji na Bohinjski Beli. Urijo se v vojskovanju v gorah, kar je področje, na katerem ima Slovenija veliko strokovnega znanja.
Rada bi se osredinila tudi na nekatera druga področja, kot sta izobraževanje in kultura, ter področja, ki vplivajo na vsakdanje življenje ljudi.
Kaj pa gospodarsko sodelovanje med državama?
Tudi na področju gospodarstva imamo dobre odnose, vendar menim, da obstaja rahlo neravnotežje v trgovinski izmenjavi med državama. Želimo se osrediniti na povečanje izvoza iz Združenega kraljestva v Slovenijo. Obstaja veliko priložnosti, ki jih želimo raziskati, ali na področju obrambne industrije, civilne jedrske energije ali celo zelene tehnologije, kjer menim, da obstaja priložnost za nadaljnje sodelovanje med Združenim kraljestvom in Slovenijo.
Septembra je minilo deset let od škotskega referenduma za neodvisnost, na katerem se je nekaj več kot 55 odstotkov udeležencev izreklo proti neodvisnosti Škotske. To vprašanje je po desetletju še aktualno v Združenem kraljestvu.
Združeno kraljestvo je edinstveno v svoji strukturi. Sestavljeno je iz Severne Irske, Walesa, Anglije in Škotske. Devolucija je bila zelo uspešna, saj je prinesla moč in odločanje bližje ljudem, ki jih to zadeva. To je nekaj, s čimer se želi naša vlada ukvarjati v prihodnosti. Torej da bi znotraj okvirov Združenega kraljestva zagotovila oziroma omogočila odločanje bližje ljudem, ki jih te odločitve zadevajo, naj gre za Wales, Severno Irsko ali regije v Angliji. Različni sistemi delujejo različno v različnih delih Združenega kraljestva, a ključna stvar je, da vse to deluje znotraj močnega in celovitega Združenega kraljestva.
15. oktobra smo zaznamovali mednarodni dan bele palice in v tem drugem delu pogovora bi vas rada vprašala o vaši izkušnji. Ste prva slepa britanska veleposlanica, napotena v tujino. Zagotovo dobite veliko vprašanj o tem, kakšni so izzivi, pa morda tudi prednosti za nekoga, ki je slep, na tem položaju?
To je zanimivo vprašanje, saj ljudje pogosto ne vedo niti, kaj sploh obsega delo veleposlanice. Zato moramo po navadi pojasnjevanje začeti pri tem vprašanju. Potem pa jih zanima, kako se privadim na življenje v tujini, v novi državi. Pri tem pojasnim, da imam s temi spremembami kar nekaj izkušenj. Bela palica me je spremljala na poti na Finsko, kjer je bila moja prva napotitev. Potem me je bela palica spremljala v Sarajevo. Zdaj pa imam psa vodnika Otta, ki je moj drugi pes vodnik in moj partner, ki me spremlja. Da, tudi z mano v studiu je danes in je neverjetno tiho, mislim, da se bo dobro naspal, ne vem pa, o čem sanja. Z njim se pogovarjam v angleščini in slovenščini. Zagotovo misli, da je njegovo slovensko ime "priden pes", ker mu tako prigovarjam, pa tudi drugi mu.
Je dobil Otto, ki mirno prisostvuje temu najinemu pogovoru v radijskem studiu, kakšen poseben trening, glede na to, da je diplomatski pes vodnik?
Ne, je pa to dobro vprašanje! To, na kakšen način so psi vodniki dodeljeni posameznikom v Združenem kraljestvu, je kompliciran postopek. Vsako leto vzredijo in trenirajo več sto takšnih psov, potem pa jih posamezniku dodelijo glede na to, kako dobro se ujamejo glede na življenjski slog. Če hodiš hitro, tako kot jaz, potem potrebuješ psa, ki tudi hodi hitro. Če veliko potuješ z različnimi prevoznimi sredstvi, potrebuješ psa, ki se zmore privaditi na to. Če živiš na podeželju, potrebuješ psa, ki dobro sobiva z drugimi živalmi, da ne bo preganjal ovc ali krav. Pes vodnik je torej dodeljen posamezniku glede na to. In ker je ta organizacija za vzrejo psov vodnikov vedela, da bom napotena v tujino, seveda niso vedeli vseh podrobnosti, je izbrala Otta, saj je zelo miren, potrpežljiv in tudi zelo pameten. Hitro se nauči novih poti. Mislim, da sva dober par. Imela sem srečo, da je britansko zunanje ministrstvo plačalo trenerju psov vodnikov Barryju, da je aprila letos odletel v Slovenijo in da smo opravili nekaj treningov v Ljubljani in Mariboru in se srečali tudi s predstavniki organizacije za pse vodnike tukaj – Slo Canis.
Bi nas odpeljali nazaj, v svojo mladost in najstniška leta, ko ste začeli izgubljati vid? Kako se spomnite tega obdobja?
Iz časov, ko sem videla, imam zelo žive spomine na ljudi, kraje in dogodke. Sicer nisem dobra v slikanju, ampak lahko bi vam natanko naslikala, kako je bil videti moj vrt, ki sem ga opazovala vsak dan kot otrok. Moji vidni spomini so res zelo živi.
Sprašujem se, ali je to morda zato, ker ne vidim od svojega 22. leta. Tako nisem imela novih vidnih spominov, ki bi izbrisali tiste stare ali jih nadgradili. Tako, kot se zgodi, ko se naučimo novega tujega jezika. Takrat pogosto malo pozabimo tuji jezik, ki smo se ga učili pred tem, razen če ga redno prakticiramo. Mislim, da je podobno s spomini. Moji spomini iz otroštva in najstniških let so zelo živi, če govorim o tem, kako sem si zapomnila stvari in kako si jih predstavljam.
Predstavljam si, da je izgubiti vid v tako pomembnem obdobju za posameznika, kot je zaključek študija, izredno težko. Ali je to vplivalo na vaše sanje, želje, načrte?
Rodila sem se z normalnim vidom, potem pa se je začel moj vid slabšati, in nihče ni vedel, kako se bo to moje stanje razvilo. Ko sem odraščala, sem vedela, da se moj vid slabša, ampak včasih je možna operacija, ki vse skupaj malo izboljša, včasih stvari ostanejo enake. Nikoli nisem vedela, kje se bo končalo. Nekateri so mi rekli, da gre za otroško bolezen, ki je povezana z juvenilnim artritisom, in da se bo, tako kot ta, ustavila nekje v najstniških letih ali zgodnjih 20 letih. Na žalost pa ni bilo tako. Bolezen je načela različne dele mojega vida in ga še poslabšala. Ker sem tako kot najstnica z vse slabšim vidom odraščala v svetu videčih, nisem poznala nikogar, ki bi bil slep. Nihče na moji šoli ni imel podobnih težav. Zato sem tudi sama opravljala vse stvari, ki so jih drugi vrstniki. Živela sem v zanikanju, kako slabo je v resnici z mojim vidom.
Prva stvar, ki me je res zadela kot nekaj, kar je pokazalo na to, da sem drugačna, je bil vozniški izpit. Pri 17 letih so vsi začeli voziti, jaz pa nisem mogla in v trenutku mi je postalo jasno, da sem drugačna. Že prej so bile seveda stvari, ki jih nisem mogla početi tako kot drugi, recimo umetnost in podobno. Ampak vztrajala sem, ker sem si jim želela biti enaka. Ko zdaj pomislim na to … Moj bog! Stara sem bila 20 let, ko sem odšla za nekaj mesecev v Rusijo kot del svojega dodiplomskega študija. Moj vid ni bil dober, pa sem hodila naokoli in nisem niti imela bele palice. Nisem pomislila nanjo niti vedela veliko o njih. Nekako mi je uspelo. In vztrajala sem nekako vse do konca univerzitetnega obdobja, ko se je vid tako zelo poslabšal, da sem le stežka bila neodvisna, kot sem si želela biti. Zato sem za en semester pustila univerzo in odšla na specialni kolidž za slepe v Herefordu v zahodni Angliji, kjer sem se naučila brajice, uporabe bele palice ter nekaterih drugih veščin, ki so bile že čez leto dni neprecenljive. Takrat sem namreč popolnoma oslepela.
Slepi in slabovidni so tudi izjemno pomemben del našega radijskega občinstva, morda je med njimi zdaj tudi kakšen mlad človek, ki gre skozi podobne preizkušnje in ima podobne želje. Kaj bi mu ali ji sporočili?
Rekla bi jim, da so veliko več kot le invalidnost. Vem, da se bodo ljudje osredinili nanjo in da bo to nekaj, kar bodo občutili vsak dan, ko stvari ne bodo dostopne zanje. Ampak samo pomislite, vi ste toliko več od tega. Morda ne morete dobro videti ali pa sploh ne vidite, a pomislite na vse druge talente in veščine ter na to, kdo ste kot človek. Ne pozabite na to, prav tako pa se spomnite, da imate kot človek z invalidnostjo resničen talent za reševanje problemov, saj morate to početi vsak dan. Zato si zapomnite, da je v vas veliko več kot le vaša invalidnost. To je del vas, a obstaja še toliko drugih, zato sledite svojim sanjam.
Ko je septembra v Sloveniji imel svoje predavanje britanski nobelovec sir Gregory Winter, ste navzoče v predavalnici nagovorili, in neverjetno se mi je zdelo, kako ste si zapomnili vsa imena, vse podatke, za katere imamo navadno pred sabo papir. Tudi jaz ga imam zdaj v studiu in je nekako moja bela palica navigacije skozi pogovor. Vi pa vse to hranite v spominu?
Vedno sem imela dober spomin, tudi, ko sem še videla. Menim pa, da sem se ga res naučila uporabljati, in to na način, ki mi ustreza. Kot ste omenili, sem se naučila svojega govora na tistem čudovitem predavanju nobelovca sira Gregoryja Winterja v Sloveniji pretekli mesec. A nič od tistega se zdaj več ne zapomnim, saj so tisti spomin zapolnili drugi. Svoj spomin torej znam dobro uporabljati, ni pa popoln, in tako kot pri vseh, pridejo trenutki, ko pozabljam. A menim, da je moj spomin nekaj, kar sem natrenirala za uporabo, kolikor je le mogoče.
Kot ste dejali prej, mnogo ljudi sprašuje, kaj sploh počne veleposlanica, in če se ne motim, ste konec osemdesetih svojemu očetu postavili podobno vprašanje. Odgovor pa vas je potem navdušil za karierno pot?
Spomnim se, da sva z očetom gledala televiziji in da je bilo to tik pred padcem Berlinskega zidu. Mislim, da smo bili prav tisto poletje na počitnicah v Nemčiji. Spomnim se tudi posnetkov zadnjih luči avtomobilov, ki so v vrsti skušali zapustiti Vzhodno Nemčijo. In spomnim se komentarja na televiziji, da se s tem zdaj ukvarjajo diplomati.
Očeta sem vprašala, kaj počnejo diplomati, in razložil mi je. Razumela sem, da je diplomat nekdo, ki je plačan, da predstavlja državo, se uči jezikov in potuje, in to je zvenelo fantastično. A ko sem gledala te dogodke in padec Berlinskega zidu ter spremembe, ki so se dogajale v srednji in vzhodni Evropi, me je očaralo to, kako lahko dogajanje v eni državi vpliva na drugo. To me je navdihnilo. Že čez nekaj let pa sem na televiziji, po radiu in tudi po svojem walkmanu poslušala novice o vojni na Hrvaškem, v Sloveniji in seveda v Bosni. Šokiralo me je, da se lahko to zgodi tako blizu krajem, kamor smo vsako leto odhajali na počitnice. V Avstrijo, Nemčijo in Švico. Zato me je to obdobje res izoblikovalo in navdihnilo, da si želim sodelovati pri pozitivnih spremembah, kot je končanje vojn, zastopanje miru, sodelovanje med državami. Prav zaradi tega sem se pridružila zunanjemu ministrstvu.
Pravzaprav sem imela srečo s tem, kdaj se je to zgodilo, saj je bil prav leto dni pred tem sprejet prvi zakon, ki je v Združenem kraljestvu zaščitil ljudi z invalidnostmi. Prepovedal je tudi diskriminacijo na delovnem mestu. Zakon je že veljal, ko sem zaprosila za pripravništvo na ministrstvu. Od leta 1997, ko sem se pridružila ekipi, so se stvari na ministrstvu spremenile, seveda pa so se tudi v družbi. Danes je odnos ljudi do posameznikov z invalidnostmi drugačen. Po eni strani je k temu prispevala zakonodaja. Leta 2012 smo gostili paraolimpijske igre v Londonu, na katerih so gledalci spoznali, koliko zmorejo posamezniki z invalidnostmi.
Ampak če se vrnem k svoji izkušnji na zunanjem ministrstvu. Ko sem se pridružila leta 1997, so bili takrat ob meni novi zaposleni, ki so bili odprti do tega, da sem invalid, a da sem tam pod enakimi pogoji. Nekateri, ki so bili tam že dalj časa in niso bili izpostavljeni invalidnosti na delovnem mestu, pa so bili bolj skeptični in niso bili prepričani, ali bom lahko opravljala službo diplomata. Takrat sem morala enostavno reči, da sem bila sprejeta pod enakimi pogoji kot drugi, da želim dobro opravljati to delo in da naj me tudi podprejo s posebno opremo, prilagojenim računalnikom in tako naprej. Odnos se je od takrat spremenil.
Tudi ko sem se pripravljala na položaj veleposlanice v Sloveniji. Ob tem bi poudarila, kako zelo vključujoča in podporna je ekipa na tukajšnjem veleposlaništvu. Čutim, da sem tukaj lahko res to, kar sem. Odprta o svoji invalidnosti in omejitvah, a obkrožena z ljudmi, ki so velika podpora.
Med pogovorom je veleposlanici Victorii Harrison dve vprašanji zastavil tudi Evgen Bavčar, umetnik in filozof ter dolgoletni "ambasador" slepih in slabovidnih v Sloveniji.
Pogovoru z Victorio Harrison lahko prisluhnete tukaj.