Zagovornik načela enakosti je v začetku leta 2021 ocenil, da je Zakon o osebni asistenci (ZOA), sprejet leta 2018, diskriminatoren. Oceno predpisa je opravil na podlagi prijave osebe, ki ji je bila samo zaradi njene starosti zavrnjena pravica do pridobitve osebne asistence. Zakonski pogoj za upravičenost do osebne asistence je med drugim tudi, da morajo biti osebe z invalidnostmi, ki to storitev želijo, ob zaprosilu zanjo stare med 18 in 65 let. Predlagateljica ocene diskriminatornosti pa je za osebno asistenco zaprosila nekaj mesecev po dopolnjeni starosti 65 let.
Zagovornik v postopku ocene ni našel nobenega tehtnega razloga za to, da se pravica do osebne asistence določeni starostni skupini ljudi z invalidnostmi odreče samo na podlagi starosti. Ugotovil je tudi, da za starejše od 65 let ni storitev, ki bi bile primerljive osebni asistenci. Čeprav lahko te osebe z invalidnostmi koristijo institut družinskega pomočnika ali pomoč družini na domu, so te oblike pomoči v primerjavi z osebno asistenco slabše dosegljive, manj obsežne in dražje za uporabnika.
Za vložitev zahteve se je odločil zato, ker pristojno ministrstvo ni upoštevalo priporočila, naj diskriminacijo odpravi, zakon pa še naprej povzroča očitno diskriminatorne učinke.
Ob pripravi ocene, da je ureditev iz Zakona o osebni asistenci diskriminatorna na podlagi starosti, je Zagovornik Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) priporočil, naj zaznano diskriminatorno obravnavo odpravi že s spremembo Zakona o osebni asistenci, ki jo je pripravljalo ravno v času Zagovornikove ocene. To priporočila ni upoštevalo in je tudi v prenovljenem zakonu, uveljavljenem novembra 2021, ureditev ostala enaka in še povzroča diskriminacijo. Zagovornik je tako februarja letos prejel nov predlog za vložitev zahteve za oceno ustavnosti Zakona o osebni asistenci. V njem je predlagateljica navedla primer dveh enako hudo bolnih oseb, ki potrebujeta primerljive asistenčne storitve, a sta samo zaradi starostne razlike med njima deležna različnih oblik pomoči. Bolniku, ki je mlajši od 65 let, pripada 24-urna osebna asistenca, starejšemu od 65 let pa samo dodatek za pomoč in postrežbo.
Zagovornik je v svoji zahtevi za oceno ustavnosti Zakona o osebni asistenci ponovno poudaril, da je neenako obravnavanje oseb z invalidnostmi na podlagi njihove osebne okoliščine starosti v tem zakonu neutemeljeno in pomeni diskriminacijo pri dostopu do pravice do osebne asistence. Ustavnemu sodišču je predlagal, naj v primeru, ko bi ocenilo, da je zakon neskladen z ustavo, Državnemu zboru naloži spremembo zakona. Predlagal je še, naj odloči, da do oprave neskladja določb Zakona o osebnia sistenci z ustavo starostne omejitve za pridobitev osebne asistence ne veljajo.