Kako pomemben je znakovni jezik za ljudi z okvaro sluha, se v Sloveniji še vedno premalo zavedamo. Še zdaj me ljudje večkrat vprašajo, zakaj gluhi potrebujejo tolmača, ko vendar vidijo brati. To pomeni, da ne razumejo, da je znakovni jezik materni jezik gluhih in ima drugačne zakonitosti od pisane in govorjene slovenščine. Otrokom z okvaro sluha, ki se šolajo v integraciji, do razumevanja snovi pomagajo tolmači. Za šolanje v integraciji se je odločila tudi Klara Pavšič, gimnazijka 1. letnika na likovni gimnaziji v Novi Gorici. Že v osnovni šoli je bila njena tolmačka Natalija Rot, ki pot z njo nadaljuje tudi v gimnaziji. Klara je 16-letno dekle iz Cerkna, ki se je rodila popolnoma gluha. Polžev vsadek uporablja od tretjega leta. Kot otrok je obiskovala vrtec Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani, potem pa so se starši odločili, da jo vpišejo v redno osnovno šolo.
Zakaj so se tvoji starši odločili, da te vpišejo v redno osnovno šolo? Kako si se tam počutila? So bili sošolci do tebe prijazni, so ti pomagali in kako? Kako so te sprejeli učitelji? Kako si spremljala pouk?
Klara: Starši so želeli, da ostanem blizu doma, predvsem pa so želeli zame boljšo izobrazbo. V Zavodu za gluhe in naglušne namreč ne bi pridobila enake ravni znanja. V osnovni šoli sem se dobro počutila, s sošolci in sošolkami smo se dobro razumeli, pomagali so mi pri nalogah in zapiskih. Učitelji so me sprejeli različno, spodbujali so me tudi z dodatnimi učnimi urami. Nekateri so potrebovali več časa, da so me sprejeli – dvomili so o tem, ali sem sposobna dokončati redno osnovno šolo. Pouk sem delno spremljala s tolmačem, hkrati pa sem se v osnovni šoli privadila načinu govora in mimiki učiteljev in jih sčasoma lažje razumela z branjem z ustnic. Velikokrat so tudi zaradi mene namesto nareka pisali snov na tablo, da sem lahko sproti prepisovala.
Natalija, zakaj vas Klara potrebuje?
Natalija: Potrebuje me za tolmačenje pri pouku, hkrati pa se veliko pogovarjava tudi o "kulturi slišečega sveta". Ta se od sveta gluhih kar močno razlikuje: socialni, družbeni vidik, pravila itd.
Kaj bi odgovorila tistim, ki menijo, da gluhi ljudje lahko berejo besedila tako kot slišeči, da ne potrebujejo tolmača, da so čisto dovolj podnapisi? Ali Natalija tebi tolmači le govorjeno besedo ali je kdaj potrebno tudi tolmačenje napisanega teksta? Kdaj in zakaj?
Klara: Znakovni jezik je za gluhe materni jezik in se ne zapisuje. Tako ima drugačna slovnična pravila kot slovenski jezik. Za nas gluhe je slovenščina tuji jezik, zato nam je pisana beseda z vsemi slovničnimi pravili največkrat težko razumljiva. Zato gluhi rajši uporabljamo svoj materni jezik – znakovni jezik – in tolmače. Besedni zaklad gluhih je osiromašen, saj ima slovenski znakovni jezik mnogo manj besed kot slovenščina in je včasih potrebno tolmačenje tudi napisanega teksta, predvsem strokovnih in "težjih" izrazov, sopomenk.
Koliko časa, šolskih ur ste lahko v osnovni šoli tolmačili za Klaro?
Natalija: Z njo sem bila v 1. in 2. razredu osnovne šole, pozneje so tolmačenje Klari prevzeli na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer pa tolmač ni bil redno navzoč, le od dva- do trikrat na teden. V 8. razredu je ostala celo brez tolmača, tudi epidemija covida je naredila svoje. Tako je bilo vse do 9. razreda, ko je Osnovni šoli Cerkno uspelo zahtevati in zagotoviti tolmača pri vseh urah pouka in sem tako pokrivala manjkajoče dni, kar je bilo od dva- do trikrat na teden.
Je bilo to dovolj?
Klara: Brala sem z ustnic, imela dodatni pouk, dodatno razlago, hkrati pa sem od 7. razreda tudi sama doma po internetu veliko raziskovala teme, ki smo se jih učili.
S prvim septembrom je v veljavo stopil sistemski ukrep neomejene zagotovitve tolmača gluhim otrokom v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Kaj to pomeni za gluhe otroke, ki se šolajo v integraciji?
Natalija: Sem otrok gluhih staršev. Tolmačka sem postala tudi zato, ker sem želela pripomoči k boljši ozaveščenosti slišečih o tej problematiki. Ker tolmači po večini delamo z odraslimi gluhimi, se srečujemo z njihovimi težavami v vsakdanjem življenju. Te so povezane predvsem z neizobraženostjo. Pregovor Riba smrdi pri glavi je bilo zame vodilo, da je treba izobrazbo gluhih izboljšati. Gluhi v zavodih za gluhe tega niso pridobili. Rešitev je bila integracija v slišeče šole s prisotnostjo tolmača. Ko se spomnim preteklosti, sem mislila, da tega ne bom doživela. Resnično sem hvaležna vsem, ki so to problematiko prepoznali in sodelovali pri tej spremembi. Za boljši jutri gluhih v tem hitro spreminjajočem se svetu, za njihovo opolnomočenost. Juhu, vidim svetlo prihodnost in vesela sem, da sem del tega.
Koliko več ur tolmačenja porabiš zdaj, če primerjaš s številom ur, ki si jih porabila prej? Ti je to olajšalo spremljanje učnega procesa v šoli?
Klara: Zdaj imam tolmača ves čas pri pouku, prej, ko tega ni bilo, mi je bilo velikokrat težko. Iskala sem dodatno razlago za besede, stavke, ki jih nisem poznala in razumela, slišečim pa so vsakdanje. Tako sem se učila tudi slovenščine.
Kaj pa se je s tem ukrepom spremenilo za vas tolmače?
Natalija: Tolmači smo predvsem veseli, da imajo gluhi možnost priti do boljše izobrazbe. Je pa za nas marsikdaj tudi težko, saj biti navzoč ves pouk pomeni ves čas polno koncentracijo, zato je to naporno, tako duševno kot telesno. Na različnih daljših sestankih, srečanjih, kongresih ipd. sta po pravilih prisotna dva tolmača, ki se menjata vsakih 20 minut. V šolskem sistemu bi bilo iluzorno imeti dva tolmača, hkrati pa je zaradi oddaljenosti krajev izven Ljubljane tudi težko dobiti dosegljive tolmače. Ob Klari smo tri tolmačke – na severnem Primorskem smo štiri, od tega imajo tri redne zaposlitve. Tako jaz pokrivam štiri dni v tednu do 6. šolske ure, en dan pokriva Mojca Komel, 7. in 8. šolsko uro pa Barbara Romih.
Ker je gimnazijska snov veliko obsežnejša od osnovnošolske, si predstavljam, da potrebuješ še več tolmačenja, kot si ga potrebovala v osnovni šoli. Še več snovi boš morala usvojiti na fakulteti. Na katero fakulteto se želiš vpisati, kaj želiš biti po poklicu? Na fakultetah za zdaj še ni neomejenega števila ur tolmačenja za študente. Meniš, da bi se to moralo spremeniti?
Klara: O težavah na fakulteti še ne razmišljam preveč. Zdaj ko je za mano skoraj mesec dni gimnazijskega pouka, še trdneje vem, da bi brez popolne podpore tolmača pri pouku težko sledila snovi. Veliko novih besed se pojavlja, prav tako je snov obsežnejša in zahtevnejša. Zelo sem vesela, da imam pri pouku ves čas tolmača, kar vem, da tega ne tako davno drugi gluhi niso imeli in tako žal niso mogli uresničiti svojih sanj, da bi opravljali poklic, ki so si ga želeli. Potrudila se bom po najboljših močeh, da bi mi uspelo dokončati gimnazijsko izobraževanje in se vpisati na smer arhitekture, kar si po tiho močno želim.
Natalija, kaj pa vi menite?
Natalija: Absolutno bi moralo na fakultetah veljati enako. Gre za ustavno pravico do izobraževanja v lastnem jeziku, zato to sploh ne bi smelo biti vprašanje.
Danes je mednarodni dan znakovnega jezika. Kakšna misel se vama utrne ob tem dnevu, kaj bi sporočili ljudem in kaj odločevalcem?
Klara: Hvala vsem, ki ste uslišali prošnje gluhih in naših potreb po izobraževanju v našem, slovenskem znakovnem jeziku. Izobrazba je za človeka najmočnejše orodje in orožje na osebni in poklicni življenjski poti.
Natalija: Upava, da bo s tem ustvarjena možnost, da bi se gluhi opolnomočili in postali slišani v slišečem svetu.
