Včeraj sta paralokostrelca Živa Lavrinc in Dejan Fabčič na tekmi mešanih dvojic osvojila bron. V boju za 3. mesto sta bila boljša od indijskega para. Piko na i je z zadnjim strelom – puščica je priletela v desetico – postavila Živa Lavrinc. S snemalcem sta bila tam in se srečala z njima, kako je bilo?
Intervjuvala sem ju najprej po osmini finala, ko sta se prebila naprej, in bilo je zelo prijetno, ker imata tako dobro energijo in sta se vedno šalila, kar je tudi mene kar malo sprostilo. Sledila je res napeta četrtina, zelo dobro jima je šlo, ampak potem sta znova poprijela tudi tekmeca, zato je napetost močno narasla. Žal mi je, ker se nista uvrstila v boj za zlato, ampak vsi smo bili prepričani, da sta sposobna odigrati dobro tudi za bron, in smo bili izjemno veseli za njiju. Ko je postalo jasno, da imata bron, je na prizorišču posijalo tudi sonce. To je bila nekakšna čudovita simbolika, saj je bil včeraj v Parizu zelo mrzel in oblačen dan.
Poročanje s paraolimpijskih igre so vaš prvi večji športni dogodek, ki ste ga pokrivali za TV Slovenija. Kako bi strnili vtise po 10 dneh poročanja?
Paraolimpijske igre v Parizu so moj prvi teren v tujini, pred tem sem obiskala kakšen trening naših športnikov, vedno s katerim od kolegov novinarjev. Potem so me pa vprašali, ali bi šla na paraolimpijske igre, in nisem mogla verjeti, da resno mislijo. A so in seveda sem si rekla, da je to izjemna priložnost, ki je ne smem zamuditi. Že prvi dan sem izkusila, kako stresno je lahko, ko sem morala posneti izjave naših športnikov, pa je imelo letalo zamudo. Vse se je izšlo, tudi zaradi izkušenega snemalca Sebastijana Ramšaka, ki mi je res veliko pomagal. Vseh 10 dni je bilo zelo intenzivnih, še posebej takrat, ko je nastopal paraolimpijski prvak Franček Gorazd Tiršek in smo se morali voziti na 3 ure oddaljeno strelsko prizorišče v Chauteraouxu. A bilo je vredno, moje prve paraolimpijske igre, pa smo že dobili zlato kolajno (smeh).
Kaj pa sama organizacija paraolimpijskih iger, je bila dobra?
Organizacija je bila odlična, vse je bilo dobro označeno, tudi javni prevoz je odlično funkcioniral. Midva s Sebastijanom sva najpogosteje uporabljala metro, ki je bil najbliže našim nastanitvam.
Kaj pa vzdušje na tribunah, v olimpijski vasi, nasploh v Parizu?
Meni najljubše prizorišče je bila severna pariška arena, kjer so igrale odbojkarice. Takšnega vzdušja še nisem doživela. Ogromno navijanja, spodbujanja, glasbe. V nabito polni dvorani je bilo okoli štiri tisoč navijačev. Kljub začetku šolskega leta je bilo v dvorani zelo veliko otrok, ki so prišli navijat. Za vsako 'lepo' točko je bila vsa dvorana na nogah, res neverjetno.
Vam je uspelo pogledati tekme tujih športnikov, jih spoznati, spremljati kakšen šport, ki ga v Sloveniji še nimamo, kot je denimo nogomet za slepe in slabovidne?
Žal ne, ker smo imeli kar zelo natrpan urnik. Tudi vožnje je bilo ogromno. Kar sva imela prostega časa, ki ga ni bilo ravno veliko, sem izkoristila za sprehod do Elizejskih Poljan.
Kaj pa se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Obe medalji. To, da sem bila zraven, ko smo dobili zlato in bronasto medaljo. In seveda druženje s kolegi. S Sebastijanom, Markom, Vidom, Tomažem in Dragom smo skupaj hodili okrog. Starejši in bolj izkušeni kolegi so mi dali veliko dobrih nasvetov in poskrbeli za dobro energijo na terenu. Tudi naši paraolimpijci, ki so bili neizmerno prijazni, tudi kadar jim ni šlo, so bili pripravljeni odgovoriti na vprašanja in vselej z nasmehom. Vse skupaj je bila res dragocena izkušnja, iz katere sem se ogromno naučila.
