Predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič je v uvodnem nagovoru poudaril, da smo za preprečevanje nasilja v družbi odgovorni vsi. "Zaščita vseh, ki se ne znajo ali zmorejo zaščititi sami, od nas, posameznikov, terja pogum in odločnost. V težjih primerih, ko laiki težko storimo kaj več, kot da na nasilje opozorimo in ga prijavimo, pa se od ustrezno usposobljenih strokovnjakov pričakuje predvsem obilico specifičnega strokovnega znanja in sistemsko usklajeno odzivanje na zaznane primere nasilja." Opozoril je, da se pojavnost nasilja v naši družbi širi, včasih se ga celo spodbuja in prepoznava kot odraz sposobnosti in moči, ter da je najbolj zaskrbljujoče nasilje tisto, ki ostaja prikrito. "Intenzivno in poglobljeno ozaveščanje o pojavu in ničelni toleranci do vseh vrst nasilja, pa tudi učenje pravilnega odziva nanj že vse od malih nog, je zagotovo osnovni predpogoj za bolj zdravo in varno družbo," je sklenil Lotrič.
Ženske trikrat pogosteje žrtve nasilja kot moški
Državna svetnica Monika Ažman, predsednica Zbornice – Zveze, je uvodoma opozorila, da so ženske trikrat pogosteje žrtve nasilja kot moški ter da znotraj družbene skupine žensk obstajajo tudi različne skupine žensk, ki so še bolj ranljive, ogrožene, prezrte in brez družbene, politične in socialne moči. Pri teh ranljivih skupinah žensk je možnost doživljanja zlorabe oziroma nasilja tako v medosebnih odnosih kot v institucijah veliko večja, saj jih ranljivost in družbena šibkost veliko bolj izpostavljata nasilju, hkrati pa so možnosti za njegovo prepoznavanje in učinkovito obravnavo veliko manjše kot pri ostalih skupinah žensk. Za učinkovito preprečevanje in hitro ukrepanje v primeru sistemskega nasilja je nujen multidisciplinaren pristop, je poudarila.
V Sloveniji je vsaka peta ženska doživela fizično ali spolno nasilje
Predsednica Društva SOS telefon Maja Plaz je poudarila, da je nasilje nad ženskami družbeni in sistemski problem ter da živimo v družbi, ki primarno ne verjame ženskam in nasilje pogosto tolerira. Poročilo Združenih narodov kaže, da ena od treh žensk izkusi nasilje s strani partnerja ali bivšega partnerja ter da so moški po vsem svetu v lanskem letu ubili 85.000 žensk in deklet. Opozorila je, da bi lahko femicid s pravočasnim ukrepanjem v mnogih primerih preprečili. V Evropski uniji je vsaka tretja ženska (v Sloveniji vsaka peta ženska) doživela fizično ali spolno nasilje in grožnje. Zaskrbljujoče je, da nasilje prijavi le vsaka osma ženska v EU, pri čemer je ob prijavi nasilja na strani tistega, ki prijavo sprejema, še vedno pogosto prisoten dvom. Dvomi, da gre za lažno prijavo, so najpogosteje prisotni pri prijavi spolnega nasilja. "Pravica odločanja o lastnem telesu se vedno znova zamaje, kar spravlja ženske v smrtno nevarnost," je dejala. Nasilje nad ženskami se pogosto nadaljuje s strani institucij. Posledično se ženske pogosto počutijo, kot da se sodi njim in ne storilcem. Pri sistemskem nasilju pogosto tisti, ki spregovori, sam nosi posledice, namesto, da bi bil zaščiten, je poudarila in dodala, da dolgoletna zloraba pusti na žrtvah dolgotrajne posledice, tako fizične kot psihične.
Institucionalno nasilje
Dr. Zalka Drglin iz Združenja Naravni začetki je spregovorila o institucionalnem nasilju v zdravstvenih ustanovah. V ustanovah pogosto obstaja nasilje, ki je na nek način normalizirano in ga posledično ne prepoznavamo kot nasilje. Posebej ranljiva skupina žensk so ženske na poti v materinstvo, saj so reproduktivne zmožnosti žensk in samo materinstvo eno od ključnih oprijemališč nadvladovanja, urejanja žensk in njihove podreditve. Spomnila je, da so izkušnje žensk pri porodu povsod po svetu zaznamovane tudi z neprimernimi praksami in nasiljem, k čemur prispevajo tudi sistemske pomanjkljivosti na ravni posamezne zdravstvene ustanove in zdravstvenega sistema. Povzročitelji so v tem primeru zdravstveni strokovnjaki, z avtoriteto in močjo, utemeljenima v njihovem znanju in izobrazbi, in njihovem položaju v razmerju do porodnic.
Nasilje nad ženskami v obporodnem obdobju
Vodja porodnega bloka Kliničnega oddelka za perinatologijo na Ginekološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana dr. Mirjam Druškovič, predsednica sekcije medicinskih sester in babic pri Zbornici–Zvezi Saša Matko, Vesna Sekelj Rangus iz delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, Zbornica–Zveza in Irena Šimnovec iz Združenja Naravni začetki so se strinjale, da bi bilo treba pripraviti izobraževanja in usposabljanja za zdravstvene strokovnjake v porodni oskrbi na temo prepoznavanja neprimernih praks in nasilja pri porodu in njihovo preprečevanje. "Pri tem je nujno aktivno sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki se s preprečevanjem nasilja nad ženskami v obporodnem obdobju strokovno ukvarjajo," so poudarile panelistke. Da bi omogočili pacientkam, da predstavijo svoja pričakovanja in se pogovorijo o morebitnih dilemah, nezaupanju ter strahovih je treba okrepiti dostopnost za individualni posvet z babico za vse ženske v obporodnem obdobju. Na področju ginekologije in porodnišnic je treba sprejeti še bolj natančne in dosledne dogovore o ukrepanju v primeru zaznanega nasilja. Po vzoru "presejalnega vprašalnika", ki ga uporabljajo na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana, naj se vprašalnik uvede tudi v drugih ginekoloških klinikah in ambulantah, hkrati pa naj se sistemsko in z jasnimi navodili vzpostavi pot ukrepanja in zaščite za pacientke, ki so žrtve psihičnega, fizičnega, spolnega ali ekonomskega nasilja v partnerskih ali družinskih odnosih v skladu z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini.
Nasilje nad ženskami z oviranostjo
Koordinatorica za preprečevanje nasilja v Centru za socialno delo Pomurje Saša Car, upokojena diplomirana medicinska sestra Irena Keršič, vodja zdravstvene nege v Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava Jožica Brenčič, predsednica Sekcije patronažnega varstva Staša Rojten in predsednica društva Vizija Barbara Slaček so poudarile, da je nujno ozaveščati institucije, družbo in medije, da imajo ženske s posebnimi potrebami pravico do zdrave spolnosti, pravico do zasebnosti, pravico do zgodnjega spoznavanja in izobraževanja o lastnem telesu. Spomnile so, da je prepoznavanje spolnih zlorab pri gibalno oviranih deklicah in mladostnicah zelo otežkočeno zaradi več osebnih in socialnih dejavnikov, med katere spada pomanjkanje socialnih izkušenj, nepoznavanje lastnega telesa, izpostavljenost ter odvisnost od pomoči druge osebe v najbolj intimnih opravilih. Sodelujoče so opozorile, da varne hiše in druge storitve pogosto niso dostopne za osebe z oviranostjo, kar še dodatno poveča njihovo ranljivost, zato je treba z namenom, da se vsem žrtvam zagotovi možnost umika iz nasilnega odnosa v varni prostor, okrepiti število mest v varnih hišah za ženske žrtve nasilja z gibalno in senzorno oviranostjo.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Vlada Republike Slovenije bi morali pristopiti k reševanju navedenega problema v sklopu sistemskega financiranja programa Nasilje nad invalidi, saj gre za edini program na območju Republike Slovenije, ki zagotavlja celostno obravnavo in zaščito žrtev nasilja z gibalno oviranostjo. Vzpostaviti bi bilo treba Hišo zaupanja, v kateri bi po odhodu iz varne hiše za ženske in moške žrtve nasilja z gibalno oviranostjo oz. invalidnostjo lahko nadalje izvajali program strokovne pomoči in priprave na življenje brez nasilja. Usposobiti je treba zdravstvene delavce, da bodo znali iz zdravstvenih, osebnostnih, socialnih in drugih znakov sklepati, da gre za nasilje v družini in se s pacientkami, pri katerih gre za sum nasilja, ustrezno pogovoriti. Prav tako je treba jasneje opredeliti ukrepanje: kam naj zdravstveni delavec posreduje informacije, kam se lahko žrtev obrne po pomoč ipd.. Za namen ustreznega reševanja posameznih primerov je nujno zagotoviti pretok informacij med institucijami (zdravstveni zavodi, patronažna služba, centri za socialno delo, policija itd.), so še opozorile panelistke.
Nasilje nad migrantkami
V razpravi o nasilju nad migrantkami so sodelovale mag. soc. del. in kulturna mediatorka Flurina Ametaj, pomočnica direktorja Centra za socialno delo Ljubljana, Enota Logatec, Meta Smole, in direktorica Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov mag. Katarina Štrukelj. Za prepoznavanje nasilja nad migrantkami, ki v Republiki Sloveniji bivajo zakonito v okviru ekonomskih migracij, je na prvem mestu nujno okrepiti njihovo socialno vključenost, učenje slovenskega jezika in sodelovanje z lokalnimi institucijami (CSD, vrtci, šolami ter zdravstvenimi ustanovami), so poudarile sodelujoče. Vloga kulturnih mediatork (predvsem za albansko govoreče prebivalke RS) se je pokazala za zelo učinkovito, zato je treba povečati število mediatorjev in kulturno mediatorstvo sistemsko urediti. Zakon o preprečevanju nasilja v družini in pravilniki, ki veljajo na njegovi podlagi na področju policije, centrov za socialno delo, zdravstva, vzgoje in izobraževanja, morajo v isti meri veljati tudi za migrantke. Sodelujoče so poudarile, da je "kulturna relativizacija" nasilja nesprejemljiva, ter da je treba ob zaznavi nasilja v družini enako učinkovito ukrepati tudi, ko gre za migrantke.
Zaključke posveta, bo na eni izmed prihodnjih sej obravnavala Komisija Državnega sveta RS za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide nato pa še plenum Državnega sveta RS.