Projekt digitalne sobe pobega z imenom "Escape room – Pobeg iz inštitucije" je nastal v sodelovanju treh partnerskih organizacij Zavoda ODTIZ, ki je nosilec projekta, YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa in Zavoda TiPovej! Idejo za projekt je dobila Sonja Korelc-Kotur, ko je razmišljala o tem, kako bi aktualne teme, povezane z osebami s hendikepom, pa naj gre za mobilnost, filozofijo neodvisnega življenja, osebno asistenco, deinstitucionalizacijo, na zabaven način približali širšim množicam. Ker so v zadnjih letih sobe pobega izjemno priljubljene, društvo YHD pa je zelo aktivno na področju deinstitucionalizacije, je povezala ta dva elementa, k sodelovanju povabila še Zavoda ODTIZ in TiPovej! in nastala je digitalna soba pobega Escape room – Pobeg iz inštitucije.
Projekt je namenjen ozaveščanju mladih na temo neodvisnega življenja hendikepiranih, seznanjanju z osebno asistenco in deinstitucionalizacijo. Kakšna pa je ozaveščenost o teh temah pri nas – se vama zdi, da se z leti izboljšuje?
Sonja: Osebno se mi zdi, da gre za navidezno ozaveščenost – ljudje mislijo, da vedo in so ozaveščeni, v resnici pa se potem izkaže, da so njihove predstave povsem napačne, realnost v dejanskih institucijah pa nekaj povsem drugega od zamišljenega. Vedno znova se izkaže, da veliko ljudi še vedno dojema hendikepirane osebe kot nebogljene; nanje gledajo skozi stereotipna očala in se do njih vedejo skrbniško. Ampak počasi gre na bolje, malce tudi po zaslugi tovrstnih projektov, kot je naša soba pobega.
Barbara: V zadnjih letih se veliko govori o omenjenih temah, kar se mi zdi potrebno in prav. Le z govorjenjem in opozarjanjem lahko gradimo bolj vključujočo in enakopravno družbo. Ozaveščenost se z leti povečuje. Tudi spremembe so vidne. Počasi, a so. Kljub vsemu pa osebno še vedno pogosto opažam velik razkorak med teorijo in prakso, med zakonskimi podlagami in realnim življenjem ljudi.
Tudi sama opažam, da se stvari vendarle premikajo na bolje – začeli smo govoriti o deinstitucionalizaciji, praznijo se CUDV Črna in Dom na Krasu, tudi nekatere nevladne organizacije, kot je Zveza Sonček, se trudijo zapreti večje enote in razseliti stanovalce v samostojna stanovanja. Kljub temu se še vedno gradijo domovi za starejše, nekatere ustanove obnavljajo. V zadnjem času smo priča različnim interpretacijam Zakona o osebni asistenci (ZOA), ki ga trenutno preurejajo. Kako vedve vidita razmere v državi na tem področju?
Sonja: Tudi deinstitucionalizacija je (ponekod) navidezna. Že res, da velike institucije razbijejo na manjše (bivalne) enote, ampak tam vse poteka še vedno enako kot prej – uporabniki so še vedno odvisni od osebja. Za določeno število uporabnikov je na voljo en asistent, ki si ga delijo vsi; če morata istočasno dva na stranišče, takoj nastane težava. Zvečer ne morejo v kino ali gledališče, ker morajo biti ob 22. uri vsi v posteljah in luči ugasnjene. Jedo, ko je obedovanje na urniku, in ne, ko so lačni. Še vedno živijo po vnaprej pripravljenem urniku, ki so ga spisali drugi zanje. Kar se tiče ZOA, se zdi, da ga vsak interpretira tako, kot njemu najbolj ustreza za maksimalno korist – vključno z odločevalci. Koncept osebne asistence je jasen – zakaj ga ne upoštevajo, je pa že povsem druga zgodba. Med vzroki je gotovo ta, da za življenje v skupnosti ne obstajajo druge storitve, ki bi jih uporabniki potrebovali. Nekaterim je vseeno, da se vse mogoče prakse tlači v ZOA, vendar to pomeni le, da imamo en sistem z veliko zmedo in mnogo različnimi deležniki s povsem različnimi interesi. Tudi zaradi tega je področje osebne asistence toliko težje urejati in izboljševati tako, da bi bilo pravično do uporabnikov, predvsem tistih, ki potrebujejo največ pomoči, in da bi odgovarjalo na zunanje izzive, kot je pomanjkanje delovne sile za redno zaposlitev in pomanjkanje asistentov za nadomeščanje.
Barbara: Stvari se počasi premikajo tudi na področju deinstitucionalizacije. Tudi Zakon o osebni asistenci imamo, in kot pravite, se trenutno preureja. Mislim, da je nerealno pričakovati, da se bodo vse ustanove kar naenkrat zaprle. Pomembnejše in resnično potrebno se mi zdi, da imamo ljudje možnost izbire. Da se zakoni in družba pomikajo v smeri, da posamezniku dopuščajo, da sam izbira, kako bo živela. Ne pa, da se zaradi osebne okoliščine, npr. hendikepa, sistem odloči, kaj je za posameznika dobro in prav. Če bi tako razmišljali, bi imel posameznik možnost izbire, ali bo živel doma ob pomoči osebnega asistenta, staršev ali bo živel v instituciji. Vsak ima neko svojo okoliščino in živi življenje, kot ga živi. Le redko pa se vprašamo, kako bi sami želeli živeti, če bi imeli drugačne možnosti in pogoje. In od tod izhaja ta možnost izbire. Tega bi se morali bolj zavedati tudi naši odločevalci in tisti, ki pišejo zakone. Mogoče so to moja nerealna pričakovanja.
Vaš projekt je namenjen mladim, ki so pri njem tudi sodelovali. Kdo je oblikoval Evino digitalno sobo? Kaj ste počeli na vikend delavnicah? Kako so se v času sodelovanja pri projektu, če sploh, spremenili njihovi pogled na osebe s hendikepom, razumevanje deinstitucionalizacije in osebne asistence?
Sonja: Na intenzivnih vikend delavnicah so se mladi s hendikepom in brez njega, stari od 15 do 30 let, seznanili s filozofijo neodvisnega življenja, osebno asistenco, različnimi vrstami ustanov, zgodovino, uporabo izrazov, ki niso žaljivi itn., zato da so potem sami predlagali teme, ki bi jih radi obravnavali v sobi pobega. Na koncu so spoznali, da jih pestijo precej enake (najstniške oziroma mladostniške) težave. V okviru projekta, ki ga sofinancira Mestna občina Ljubljana, smo junija obiskali tudi sobo pobega na prostem, saj je bila ta edina dostopna za tiste s hendikepom – vse klasične sobe pobega za osebe, ki uporabljajo voziček, so namreč nedostopnem, zato so posamezniki zaradi svojega fizičnega hendikepa ponovno izločeni in prikrajšani za doživetje. To je bila potrditev tistega, kar smo že tako ali tako vedeli – da se osebe s hendikepom s tovrstnimi ovirami vsakodnevno srečujejo.
Barbara: Pomembno se nam je zdelo, da so vključeni mladi z različnimi izkušnjami, znanji in okoliščinami, tako mladi s hendikepom kot brez njega. Da med sabo izmenjajo izkušnje in poglede ter se drug od drugega kaj naučijo. Želeli smo, da je soba pobega njihovo delo, zato jih na samem začetku nismo omejevali, ker nas je zanimalo, kako bi želeli pridobljeno teoretično znanje deliti s svojimi sovrstniki in splošno javnostjo. Oblikovali so zgodbo mlade Eve, s pomočjo Googlovih orodij postavili njeno sobo in tako je nastal končni rezultat. Če pravilno odgovorite na vsa vprašanja, pobegnete iz sobe in si prislužite simbolično, a poučno nagrado. Osebno menim, da se je pogled mladih, ki so bili del projekta, na osebe s hendikepom spremenil. Veliko sem opazovala in prisluhnila vsemu, kar so imeli povedati, in na koncu je bilo videti, da smo vsi pridobili nove izkušnje, predvsem pa širši pogled na omenjeno tematiko.
Ljudje s hendikepom pri nas še vedno nimajo enakih možnosti – nedostopen javni prevoz (medkrajevni avtobusi so nedostopni osebam, ki uporabljajo invalidski voziček, na vlak gredo lahko le ob 48-urni predhodni najavi, fizično so nedostopne šole, CSD-ji, upravne enote, muzeji, fakultete, manj kot 3 % spletnih strani je dostopnih vsem – če jih naštejem le nekaj. Kaj je po vajinem mnenju ključno, da se to spremeni?
Sonja: Ozaveščanje in »ropotanje«, če se malo pošalim. Živimo pač v časih, ko je treba nabrusiti komolce in brezkompromisno razgrajati, da te opazijo in kam prideš. Pomembno je, da so hendikepirani ljudje tudi sami angažirani in ustreznemu organu, na primer občini, napišejo pobudo za ureditev dostopnosti spletne strani, za namestitev bazenskega dvigala na mestnem kopališču, spuščenega pločnika v sosednji ulici itd. Vse se ne bo takoj izboljšalo, a če damo odločevalcem vedeti, kaj nas moti ali pogrešamo, je to prvi korak, da se stvari začnejo spreminjati.
Barbara: Tudi sama sem za premikanje vezana na uporabo vozička. In dostopnost, predvsem fizična oz. arhitektonska, je še vedno velik problem. Zakaj je tako, se pogosto sprašujem tudi sama. In če sem iskrena, sem včasih že utrujena, ker pogosto naletim na enake ovire. Mislim, da bi morali spremeniti miselnost celotne družbe. Preprosto ne bi smeli sprejeti manj kot to, da imamo vsi enake možnosti. To verjetno realno ni mogoče, ampak ostajam optimistična. Spremembe se kljub temu dogajajo in so vidne.
Projekt je še en košček sestavljanke, ki stremi k bolj vključujoči in enakopravni družbi. Glede na to, da je namenjen mladim, ali menita, da je to tista populacija, ki lahko resnično vpelje spremembe na tem področju?
Sonja: Če mlade ozavestimo in pri njih naredimo miselni preskok, ki ga bodo potem s svojim zgledom, vedenjem in postopanjem prenašali naprej, potem je to vsekakor populacija, na katero računamo, da bo nekaj spremenila na bolje.
Barbara: Zagotovo. Ti mladi bodo mogoče v prihodnje na vodilnih položajih oz. bodo opravljali dela, ki zahtevajo znanja z omenjenega področja. Zato je treba ne samo mlade, ampak že otroke na njim primeren in dostopen način seznanjati z enakopravno in bolj vključujočo družbo. Osebno še vedno verjamem v rek "na mladih svet stoji".
TUKAJ vstopite v sobo najstnice Eve. Da bi lahko začeli svoj pobeg, kliknite na srebrni pokal, da se vam izpišejo navodila za igranje. »Naj bo vaš pobeg iz institucije poučen in zabaven, želimo vam prijetno avanturo!« še pravita Sonja in Barbara.
Projekt Escape Room – Pobeg iz inštitucije pa je dostopen tudi na spletni platformi Ljubljana, mesto učenja.