Nova urna postavka po besedah Špele Šušteršič, strokovne vodje dejavnosti osebna asistenca pri Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), še ni potrjena, a tudi če bo, se težave okoli 8000 osebnih asistentov in tudi skoraj 4000 uporabnikov osebne asistence še zdaleč ne bodo končale. "Reprezentativne invalidske organizacije so že skozi celo leto 2022 opozarjale, na negativno finančno stanje pri izvajanju osebne asistence, zato je nerazumljivo, da je ministrstvo kljub vsem dvigom plač in stroškov izvajanja osebne asistence ohranilo vrednost ure osebne asistence enako kot preteklo leto," je kritična Šušteršič.
V Društvu distrofikov Slovenije, kjer je je trenutno zaposlenih 190 osebnih asistentov, ki zagotavljajo fizično pomoč 76 uporabnikom, so izračunali, da trenutno določena višja urna postavka ne bo zadostovala za plačilo vseh stroškov. "Smo namreč izvajalec, ki ima precejšen delež uporabnikov z višjim obsegom ur osebne asistence, ki jim moramo storitev zagotavljati ves čas, torej tudi ob nedeljah in praznikih, ponoči ali v deljenem delovnem času, ko so stroški dela višji. Poleg tega moramo v primeru odsotnosti osebnega asistenta (npr. v primeru dopusta, bolniške odsotnosti) zagotoviti njegovo nadomeščanje, kar pomeni, da moramo z zneskom ene urne postavke kriti dvojni strošek dela – tako za nadomestilo, ki pripada odsotnemu asistentu, kot za plačilo za opravljeno delo osebnega asistenta, ki ga nadomešča. Zato bomo imeli težave že s kritjem tekočih stroškov, ki bodo v mesecih, ko bo opravljenih več ur v manj ugodnem delovnem času ali ko bo več nadomeščanj odsotnih osebnih asistentov, presegali novo določeno urno postavko. Ob tem pa se postavlja tudi vprašanje, kje naj zberemo sredstva za izplačilo regresa za letni dopust. Zanj bomo potrebovali krepko prek 200.000 evrov in iz te urne postavke ga niti slučajno ne bo mogoče zbrati," je pojasnila predsednica društva Mateja Toman.
V društvu Vesele nogice, kjer je redno zaposlenih 95 osebnih asistentov, ki zagotavlja podporo 47 uporabnikom, poudarjajo, da je v Zakonu o osebni asistenci (ZOA) treba urediti kar nekaj stvari. "Treba bi bilo natančno opredeliti, kako dolgo lahko traja postopek odločanja o pravici do osebne asistence, in sicer od oddaje vloge do izdaje odločbe," je opozorila predsednica društva Spomenka Valušnik. Meni, da bi izvajalci osebne asistence nujno potrebovali tudi rezervnega asistenta (t. i. "letečega asistenta"), ki bi nadomeščal izpade ur osebne asistence pri različnih uporabnikih. Po njenih besedah potrebujemo tudi ustrezno in strokovno usposabljanje vseh deležnikov, ki sodelujejo pri izvajanju osebne asistence (asistentov, uporabnikov, izvajalcev, strokovnih vodij, usklajevalcev).
Pri društvu distrofikov pa menijo, da je ključna težava pomanjkanje usposobljenega kadra. »Za dobro izvajanje in organiziranje osebne asistence morajo biti dovolj usposobljeni vsi sodelujoči: strokovni vodje in usklajevalci osebne asistence pri izvajalcu, pa tudi osebni asistenti in uporabniki,« so pojasnili. Organiziranje osebne asistence, kot pravijo v društvu distrofikov, kjer so osebno asistenco kot projektni program izvajali že desetletje pred uveljavitvijo ZOA, nikakor ni zgolj pisanje urnikov dela in izdelava obračuna konec meseca. "V teh letih so si naši strokovni delavci nabrali specifična znanja in veščine. Po uveljavitvi ZOA pa je izvajalec lahko postal praktično vsak, tudi vulkanizer ali cvetličar, čeprav gre za zelo odgovorno dejavnost. Strinjam se, da bi morali biti ustrezno usposobljeni in pred vpisom v register izvajalcev bi morali slednji to tudi izkazati," je prepričana Toman.
MDDSZ: Usposabljanje osebnih asistentov po ZOA je ustrezno urejeno
Kot pojasnjujejo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), so za nadomeščanje redno zaposlenih osebnih asistentov dovoljene podjemna pogodba, začasno in občasno delo dijakov in študentov ter začasno ali občasno delo upokojencev. Delo v prazničnem času po besedah ministrstva ni težava, saj lahko takrat delo opravi osebni asistent, ki nadomešča redno zaposlenega osebnega asistenta. Za delo na praznike, ki so dela prosti dnevi, osebni asistent prejme tudi dodatek v višini največ 130 % urne postavke osnovne plače. "V okviru navedenih zakonskih možnosti imajo lahko izvajalci osebne asistence tudi "letečega, rezervnega" osebnega asistenta, ki opravlja delo pri več uporabnikih," so prepričani na ministrstvu.
Prav tako menijo, da je usposabljanje osebnih asistentov po ZOA ustrezno urejeno za vse deležnike pri izvajanju storitev osebne asistence. "Strokovnemu pristopu pri izvajanju osebne asistence, vodenju osebnih asistentov in strokovni podpori vseh deležnikov, tudi uporabnikov, je namenjeno delo strokovnega vodje, ki mora imeti opravljen strokovni izpiti v skladu s predpisi, ki urejajo področje socialnega varstva," so zapisali na MDDSZ.
Kdo je lahko upravičenec in kdo izvajalec osebne asistence?
Zakon določa, da je do osebne asistence upravičen uporabnik, ki zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev, je star med 18 in 65 let, živi ali bi želel živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevne institucionalne oskrbe in potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko.
Vendar osebno asistenco prejemajo ljudje, za katere bi bila morda primernejša dolgotrajna oskrba, meni državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Azra Herceg, ki je pred časom ocenila, da je treba natančno opredeliti vstopne pogoje za upravičenost do osebne asistence. Tudi v društvu distrofikov menijo, da bi ZOA moral bolj jasno določiti, kdo je lahko upravičenec in kdo izvajalec osebne asistence. Ob tem opozarjajo, da osebna asistenca ni enaka dolgotrajni oskrbi, saj je v prvi vrsti namenjena podpori posamezniku, da kljub težji obliki invalidnosti živi neodvisno in aktivno življenje. "Ker pa primeren sistem dolgotrajne oskrbe še vedno ni vzpostavljen, so se tisti, ki dejansko potrebujejo dolgotrajno oskrbo in izpolnjujejo starostni pogoj 18 – 65 let, odločili za uveljavljanje pravice do osebne asistence in si na ta način zagotovili pomoč, ki jo potrebujejo. Šele ko bo urejena dolgotrajna oskrba, bo mogoče ugotavljati, kateri sistem je za nekoga ustreznejši," menijo.
Spomenka Valušnik pa meni, da ni pošteno govoriti o neupravičenih uporabnikih osebne asistence, saj so vse uporabnike ocenile komisije in na podlagi njihovih mnenj so jim bile dodeljene odločbe o upravičenosti do osebne asistence. "Ministrstvo za delo pogosto omenja uporabnike, ki naj bi bili primernejši za storitev dolgotrajne oskrbe ali druge socialne storitve zunaj osebne asistence, vendar se tudi sámo tukaj jasno ne izreče, katere skupine oseb z invalidnostjo naj bi to bile," je kritična.
Na ministrstvu za delo odgovarjajo, da je zakon jasen, ob tem priznavajo, da Slovenija potrebuje sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe, kar je tudi naloga reforme, ki si jo je za eno izmed prioritet zadala vlada.
Varuh človekovih pravic: pridobljenih pravic se ne sme zmanjševati
Tudi Varuh človekovih pravic Peter Svetina se strinja, da je treba z zakonom nujno jasno opredeliti pravico do osebne asistence, obenem pa opozarja, da se do takrat nikakor ne smejo zmanjševati pridobljene pravice. "Posameznik, ki se mu zdravstveno stanje poslabša in meni, da mu pripada večji obseg pravice, kot mu je že priznan, zaprosi za večji obseg. Vendar po novih merilih tudi ob poslabšanju zdravstvenega stanja ne doseže več časovnega obsega pomoči, ki mu je pripadal prej, in se mu obseg pravice zmanjša," je pojasnil varuh. Kot rešitev je predlagal, da bi o vlogah posameznikov za večji obseg pravice odločali zgolj kot »utemeljena« – obseg pravice se poveča – ali "neutemeljena" – obseg pravice se ne poveča, a tudi ne zmanjša, saj to zmanjšanje po mnenju Varuha že pomeni poseg v že pridobljeno pravico do osebne asistence. Ob tem je opozoril tudi na potencialno diskriminatorno ravnanje ministrstva za delo, ki ni znalo pojasniti, na kakšen način so izbrali osebe, ki so bile predvidene za prvi krog ocenjevanja.
Na ministrstvu pojasnjujejo, da je ponovna ocena pravice do osebne asistence določena z ZOA v 22.a členu in se izvede po uradni dolžnosti najpozneje v petih letih od dneva pridobitve pravice do osebne asistence. Na podlagi navedenega je treba znova oceniti vse uporabnike osebne asistence. Ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence se do zdaj ni izvajala. Seznami za ponovno oceno uporabnikov osebne asistence so bili, čeprav niso bili uporabljeni, pripravljeni na podlagi letnih poročil koordinatorjev invalidskega varstva na podlagi 17. člena ZOA. Ministrstvo še zagotavlja, da se bo pogajalska skupina, ki jo ustanavljajo, pogovarjala o razvoju osebne asistence v prihodnje.
"Osebne asistence ne priznajo več akutnim bolnikom"
Število upravičencev do osebne asistence se je od leta 2019 s 311 povečalo na 3963. Pred uvedbo zakona so ocenili, da bo zakon stal osem milijonov evrov na leto, a so stroški zdaj več kot 15-krat večji. Toman meni, da je možen vzrok za povečanje stroškov napačna ocena stanja. "Veliko pa je k razkoraku botrovalo dejstvo, da ni urejenega sistema dolgotrajne oskrbe in je določen delež ljudi poiskal izhod iz stiske v sistemu osebne asistence. Vprašanje je tudi, kako so komisije dojemale pojem upravičenca, torej, komu je asistenca namenjena in zakaj," je poudarila Toman. Tudi Valušnik povečevanje števila upravičencev pripisuje pomanjkanju ustreznih socialnovarstvenih storitev pomoči (pomoč na domu, dolgotrajna oskrba, dnevno varstvo): "Do leta 2022 se je število uporabnikov povečevalo tudi zato, ker so bile do storitve osebne asistence upravičene osebe z akutnimi obolenji. V praksi se izkazuje, da z delom novih komisij bolniki z akutnimi obolenji ne pridobijo več odločbe o priznani pravici do osebne asistence, zaradi česar pri njih prihaja do velikega nezadovoljstva in do občutka neenake obravnave." Ob tem je poudarila, da bo na tem mestu minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti moral odločno, jasno in eksplicitno povedati, katere ranljive skupine ljudi bodo še naprej upravičene do osebne asistence in katere ranljive skupine bodo dobile zavrnjene odločbe. "V kolikor pravice do osebne asistence ne priznajo več akutnim bolnikom, razumem njihovo nezadovoljstvo, saj pričakujejo, da bodo z osebno asistenco nadomestili storitev, ki jo v trenutni situaciji dejansko potrebujejo. Vendar ZOA določa, da so do osebne asistence upravičeni invalidi. Invalidnost pa je trajna, posameznika spremlja do konca življenja, to ni akutno stanje. Ljudem z akutnimi težavami bi morali pomagati drugače," je še povedala Mateja Toman. Na ministrstvu so delo komisij komentirali: "Izvedenci za podajo mnenja, ki delujejo v okviru komisij, morajo biti ustrezno usposobljeni, saj so dolžni svoje delo opravljati strokovno."
"Ministrstvo se do uporabnikov in izvajalcev, ki storitev osebne asistence opravljajo ali koristijo že več kot 20 let, obnaša, kot da je osebna asistenca v slovenskem prostoru nekaj novega, čeprav to ni," pa je kritična Špela Šušteršič, ki za nastalo situacijo krivi pisce zakona in tiste, ki so podeljevali odločbe izvajalcem, ki pa niso imeli pravih kriterijev za preverjanje ustreznosti in upravičenosti.