Štiri prijateljice, Mija Pungeršič, Tina Cerk, Barbara Šamperl in Marja Koren, so se spoznale pred 18 leti. Takrat so bile študentke fakultet za arhitekturo, socialno delo in upravo v Ljubljani, pa tudi članice Društva študentov invalidov Slovenije, saj vse štiri uporabljajo invalidski voziček. Največ so se družile v »Petki«, kot pogovorno pravijo takrat edinemu študentskemu domu v Rožni dolini, dostopnemu študentom, ki uporabljajo invalidski voziček. Leta 2012 so začele razmišljati, kaj bi rade počele po končanem študiju, in tako se je rodil Zavod ODTIZ. Pred tremi leti se jim je pridružila diplomantka psihologije Kim Ren, letos pa so v svoje vrste sprejele še paraplesalko Nastijo Fijolič. Dobile smo se v prostorih Zavoda ODTIZ v Ljubljani in že ob vstopu sem začutila pozitivno energijo, ki jo oddajajo. Intervjuja so se udeležile Mija, Barbara, Marja in Kim. Tina in Nastija sta žal zboleli.
Zakaj ste se odločile za ustanovitev Zavoda ODTIZ?
Marja: Po mojem predvsem iz neke nuje, ker smo prek društva študentov invalidov hodile na mednarodne projekte, recimo na seminarje in izmenjave, in takrat se nam je odprl svet, da se da iti v tujino, spoznavati ljudi, se kaj novega naučiti, in potem smo želele to nadaljevati, ker smo prek Društva študentov invalidov Slovenije tudi me organizirale projekte v Sloveniji. Ko nismo bile več članice, smo potrebovale neko pravno podlago, da smo lahko to počele. Potrebovale smo organizacijo, da smo lahko prijavljale projekte.
Mija: In seveda smo vse zaključevale študij in pojavilo se je vprašanje, kje bomo zdaj našle službo.
To pomeni, da ste si same ustvarile delovna mesta?
Barbara: To je bil začetni plan, začetna ideja je bila taka.
Marja: A misliš, da je bila to naša začetna ideja?
Mija: Spomnim se, da je bilo to obdobje, ko smo hodile na številne delavnice o kadrovskih zadevah, menedžmentu, spretnostih za zaposlovanje, in takrat smo stopile v stik s Socialnim inkubatorjem Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU) in tam se je rodila ideja, da bi me nekako lahko šle na svoje. Tudi zato, ker se je v tistih letih močno promoviralo socialno podjetništvo, se pravi ta koncept podjetništva in zaposlovanja, in me smo bile takrat vse aktivne v plesnem klubu Zebra, zato je bila plesna šola prva ideja.
Barbara: Ukvarjale smo se tudi s teatrom in to smo vse želele nadaljevati, skupaj še z nekaterimi drugim gibalnimi aktivnostmi.
Marja: Imele smo predstavo z naslovom Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali. In to so bile vse aktivnosti, zaradi katerih smo videle priložnost, da bi počele nekaj, v čemer bi uživale in se morda s tem tudi preživljale. Začetki so bili bolj v krčih.
Marca letos je Zavod ODTIZ praznoval 10-letnico delovanja. Čestitam. Kako pa je nastalo ime ODTIZ, ima kakšen pomen?
Vse štiri: Hahaha.
Marja: Katera si je zapomnila?
Mija: Barbi, ker je bila njena ideja.
Barbara: Samo mi boste morale pomagati: O je Opolnomočenje, D je Drznost, T je Trajnost, I je Inovatinovnost in Z je vZtrajnost.
Marja: Ker se V-ja skoraj ne sliši. To je ena razlaga, druga pa je, če dobro pogledate logotip, je sestavljen iz štirih z-jev in to so odtisi naših koles.
Mija: Lahko bi bilo ODTIS, pa smo vzele Z, zaradi vrednote vztrajnosti. Ime smo kar dolgo izbirale, preden smo se registrirale. A se je kar prijelo.
Barbara: Zdi se mi, da z imenom, ki smo ga našle pred desetimi leti, zelo jasno pojasnimo naše poslanstvo, ki je, da puščamo neko sled za seboj. Tudi za tiste, ki prihajajo. Pa glede na to, da smo vse na vozičkih, je to pomembno za našo družbo, ne zgolj za nas.
Marja: Rekle smo, da bomo pa "S" v odtisu obrnile okrog in ga zamenjale z "Z", ker smo tudi me drugačne. Naš slogan je: "Živi polno, pusti sled."
Kaj pa počne Zavod ODTIZ?
Mija: Fokus je na mladih, no, zdaj je že malo širši. Projekti, ki smo jih delale prej, so pokazali, da se dá marsikaj. Neformalno izobraževanje prinaša številne prednosti. Sprva sva bili z Marjo najbolj vključeni v vse te projekte, pozneje v ples. Mednarodni projekti v okviru Erasmusa+ so nam dali priložnost, da nas je nekaj zaposlenih v zavodu. Jaz sem zaposlena za poln delovni čas, Tina za štiri ure, Nastija, Kim in Marja pa trenutno opravljajo zaposlitveno rehabilitacijo.
Marja: Najprej smo izkoristile vsa javna dela, potem vse preostalo, kar je bilo na voljo, zdaj pa smo na točki, ko imamo v resnici možnost, da se zaposlimo. Vsaka od nas pa ima tudi druge lastne vire financiranja, svoje projekte.
Barbara: Jaz nisem bila nikoli zaposlena v Zavodu ODTIZ. Sem samozaposlena. Trenutno se aktivno ukvarjam z jogo, prej sem bila aktivna paraplesalka. Ko sem končala plesno kariero, sem se odločila za poučevanje joge za gibalno ovirane. Začela sem pred korono, kar je bil zelo nehvaležen čas, po Zoomu se ni prijelo, zdaj z novim letom bom poskušala znova zagnati mline. Je pa moja želja poučevati inkluzivno jogo, se pravi jogo za vse, ne samo za gibalno ovirane.
Kako izbirate projekte?
Mija: Erasmus +, pri katerem prijavimo največ projektov, je združil več programov, ki pokrivajo neformalno izobraževanje na vseh področjih. Na začetku smo bile najaktivnejše v programu Mladi v akciji, in to je bilo takrat specifično za mlade. Še vedno imamo dve nacionalni agenciji v Sloveniji, ki izvajata evropske programe in pokrivata področje vseživljenjskega in neformalnega izobraževanja, to sta CMEPIUS in MOVIT. MOVIT pokriva področje mladine v okviru Erasmusa + in Evropske solidarnostne enote, ki enako deluje v vseh državah. Vemo, da so vsako leto trije razpisni roki, in sicer februarja, maja in oktobra, in ve se, kaj lahko prijaviš. Prej smo večinoma prijavljale projekte za individualna izobraževanja oz. mobilnosti v okviru tako imenovanega ključnega ukrepa 1, zdaj se bolj osredotočamo na razmeroma nove projekte v okviru ključnega ukrepa 2, ki podpira razvoj organizacij. Ta nam je omogočil sredstva, ki jih lahko namenimo tudi za administracijo in podporo dejavnostim organizacije, ker gre za dolgoročne projekte. Zato smo se lahko tudi zaposlile.
Gre za projekte, ki so namenjeni zgolj osebam z invalidnostjo?
Mija: Ne. Vključi se lahko kdor koli, in to je za nas najpomembnejše Največ smo delale na področju mladih, ker verjamemo, da je treba začeti z mladimi in njim ponuditi priložnost in možnost, da razvijajo svoje kompetence. In specifično program Erasmus + je namenjen mladim z manj priložnostmi. To pokriva veliko področij, od mladih z invalidnostjo do nekih slabših socialnoekonomskih ozadij in geografskih odročnosti, od kulturnih razlik do migrantov in beguncev. To je nekako fokus, a lahko se vključi kdor koli in to je priložnost, da se mladi, ne glede na ozadja, srečujejo.
Kateri projekt pa si najbolj zapomnile?
Marja: Ni bil čisto prvi, je bil pa eden prvih, imenoval se je Relax your body and mind (Sprosti svoje telo in dušo). Bil je v Sloveniji in organizirali smo ga zato, da bi se znova srečali s prijatelji, ki smo jih pri nekem drugem projektu spoznali v tujini. Učili smo se tehnik sproščanja, meditacije, masaže, telovadbe, raztegovanja … Bilo je res zelo sproščujoče in ekipa je bila krasna. Prvih projektov ne pozabiš nikoli.
Kateri pa je bil vaš prvi projekt, Kim?
Kim: Mene je Marja leta 2019 povabila na športni projekt usposabljanja Erasmus + na Nizozemskem. Govorili smo o športnih inkluzivnih aktivnostih. Predstavili so nam brazilsko capoeiro, judo, odbojko sede. Veliko smo se pogovarjali, kako bi prilagodili trenutno še neprilagojene športe. Takrat sem se zaljubila v ta način dela in se odločila, da je to tisto, kar si v življenju želim početi. Takrat sem zaključevala prvo stopnjo študija psihologije in sem bila v dvomih, ali naj nadaljujem ali začnem delati, in odločila sem se za delo.
Barbara: Zdi se mi, da je splošno vodilo pri našem delovanju, da sledimo inkluziji. Me nikoli ne delamo stvari samo za osebe na vozičku. Nikoli. To je naše osnovno vodilo.
Mija: To je bila po mojem naša ideja že čisto na začetku, pa mogoče niti ne toliko premišljena, ampak čisto iz lastne izkušnje. Ker smo ugotovile, da je večina stvari ali organizirana samo za gibalno ovirane ali "za vse druge", se pravi za zelo specifično skupino. Ravnamo se po tem, da so projekti različni, in seveda je večina povezana z našo osebno izkušnjo gibalne oviranosti, vendar se vse bolj posvečamo tudi vsem drugim projektom.
Tudi jaz se spomnim svojega prvega projekta v Estoniji, kjer je bila tema Bon apetit Evropa (Dober tek, Evropa), in smo ves teden pokušali kulinarične dobrote iz različnih držav. Takrat je bila Slovenija edina država, ki je imela t. i. miksability skupino, kar pomeni, da so bile v skupini osebe z invalidnostjo in brez nje.
Sodelujete tudi z državami zunaj EU?
Mija: Prav zdaj smo končali projekt z Vietnamom in Indonezijo, ki se je zaradi koronavirusa sicer precej zavlekel, pripomogel pa naj bi k prepoznavnosti mladinskega dela. V Indoneziji in Vietnamu je inkluzija še precej v povojih, saj različni mladi nimajo stika med seboj. In v projektu smo organizirali usposabljanja mladih, ti pa so potem sami izvedli aktivnosti za mlade z invalidnostjo in brez nje v svojem lokalnem okolju.
Veliko govorite o inkluziji, a prvi pogoj zanjo je arhitektonska dostopnost. Kakšna je ta po vašem mnenju?
Barbara: Mislim, da je arhitektonska dostopnost še vedno precej slaba. Kadar se sama želim vključiti v neko izobraževanje, neki tečaj, najprej preverim, ali je stavba, v kateri poteka izobraževanje, dostopna. In po navadi se že na zaletku vse podre, ker je dostopna le manjšina stavb, če govorimo o res pravi dostopnosti.
Marja: Na to temo imam res zanimivo izkušnjo. Prijaviti sem se hotela na tečaj za vaditeljico joge smeha in sem pisala učiteljici, ali so prostori dostopni. Odpisala mi je: "Nismo dostopni, ampak hvala za povpraševanje." Potem sem ji ponudila prostor na Društvu distrofikov Slovenije v Ljubljani in jo vprašala, ali bi bila pripravljena izpeljati še en tečaj v Ljubljani, in se je strinjala. To je bila zmagovalna situacija. Ona je imela dva tečaja, pa še jaz sem prišla do tega, kar sem hotela. Je pa dejstvo, da moramo biti res vztrajni in iskati rešitve namesto drugih. Če hočemo kaj doseči, moramo biti mi tisti, ki "težimo".
Kim: Inkluzija se še vedno gleda z vidika integracije. S tega vidika, da se moramo mi bolj prilagajati okolju, kot da bi se medsebojno prilagajali drug drugemu. Stvari se premikajo na bolje, ampak zelo počasi. Je pa še vedno največji problem dostopnost javnih stavb.
Menite, da bodo do konca leta 2025 prilagodili dostopnosti stavbe v javni rabi vsem, kot to določa Zakon o izenačevanju možnosti invalidov?
Barbara: Niti v sanjah.
Mija: Zagotovo ne.
Kim: Problem je v tem, da je pri nas marsikaj v teoriji zagotovljeno, ampak dostikrat ostanemo pri teoriji. Kje so vzroki za to, mi ni znano.
Marja: Tudi standardi dostopnosti niso najbolj smiselni. Tipičen primer: moje neprofitno stanovanje je prilagojeno osebi z vozičkom, ampak jaz ne morem zapreti vrat v kopalnici. Kljub temu da naj bi bilo vse po standardih, je to premalo za električni voziček.
Kim: Ali pa naredijo rampo, a je prestrma. Gor bi morda še šlo, navzdol pa bi se zagotovo prevrnila na nos. Zdi se mi, da je še vedno največ težav, če si z električnim vozičkom. Ne bi smelo biti tako, da moraš razmišljati o tem, ali si na navadnem ali električnem vozičku.
Kaj pa javni prevoz, je dostopen?
Barbara: Mestni avtobusni prevoz v Ljubljani je urejen, tu so se razmere, odkar smo študirale, precej izboljšale.
Kim: Leta 2010 je bilo prilagojenih le nekaj avtobusov LPP-ja. Zdaj je prilagojen že vsak drugi.
Marja: Samo takrat, ko se ti mudi, zlepa ne pride prilagojen avtobus, hahaha.
Kim: Odvisno je tudi od linije. Nekatere imajo več prilagojenih avtobusov kot druge.
Barbara: Medkrajevni promet je pa zelo zanič. Ne obstaja prilagojen medkrajevni avtobus za nas, ki uporabljamo električni invalidski voziček.
Bi lahko rekli, da je nedostopnost infrastrukture eden ključnih vzrokov, da ni več inkluzije?Mija: Pri tem se strinjam s Kim, da je v teoriji vse v najlepšem redu, v praksi pa zaostajamo. Vendar tudi razumevanje, kaj je inkluzija, ni čisto poenoteno. In seveda se pri dostopnosti vedno zatakne. Ne vem, kdaj bomo pri nas začeli govoriti o pravi inkluziji.
Barbara: Če govorimo o inkluziji v smislu dostopnosti do nekih programov in tečajev, je moja osebna izkušnja, da se izvajalci nekega programa ustrašijo, ker mislijo, da morajo imeti posebne kompetence, da bom lahko navzoča na njihovem tečaju ali izobraževanju. Vsakemu posebej rečem, da sama sebe dovolj dobro poznam, da vem, da bom, če se nekam vključim, tudi sama zmogla. In potem vsakemu posebej povem, da ne potrebuje papirja, da zna ravnati z osebam na vozičku.
Mija: Mislim, da je prav to pravi način za spreminjanje družbe. Mi smo tisti, ki moramo riniti naprej. Je pa treba poudariti, da se je z osebno asistenco vse skupaj premaknilo korak naprej. To je bil pomemben korak k neodvisnosti oseb z invalidnostjo.
Dober primer inkluzije je novoletna zabava na MOVIT-u minuli teden. Že zadnjih nekaj let imajo politiko, da je na vseh njihovih dogodkih navzoč tolmač slovenskega znakovnega jezika. Tudi če ne pride gluha oseba, tolmač mora biti tam. To je zgled za organizacije, ki prijavljajo projekte prek MOVIT-a. Po drugi strani pa sodelujem tudi z Urbanističnim inštitutom RS, kjer se je končal projekt Evropska kartica ugodnosti za osebe z invalidnostjo, in so preverili, ali je v Ljubljani vse zgrajeno v skladu s standardi univerzalne gradnje. In težava je že, da je standard plačljiv, kajti kdo bo plačal za to, da mu povedo, kako mora graditi. Zato se dogaja, da na primer namesto 4-odstotnega naklona klančine naredijo 6-odstotni naklon. Ne vedo pa, kako zelo je to za nas na vozičkih pomembno.
S katerimi projekti pa se trenutno ukvarjate?
Mija: V letošnjem letu smo se prijavile na razpis na lokalni ravni, saj smo se zadnje leto znova začele ukvarjati z gibanjem in umetniškimi projekti. Prav jutri pa se odpravljamo v Avstrijo, kjer se dobimo s partnerji pri projektu Able2travel (Zmorem potovati). Čakamo na kar nekaj informacij od zadnjega razpisnega roka v oktobru. Letos Zavod ODTIZ ni prijavil kaj dosti projektov, smo pa pridružen partner pri drugih projektih. Able2travel je edini, ki je že odobren, njegov cilj je sestaviti priročnik za mlade z različnimi invalidnostmi, ki se šele odločajo za potovanja. Želimo jih prepričati, da se da iti tudi iz svoje države, tudi če so na primer na vozičku. Gre za to, da se bomo osredotočili na različne skupine z invalidnostjo in skupaj z njimi raziskali, katere so njihove specifične potrebe.
In kako je potovati po svetu z vozičkom, kakšne so vaše izkušnje?
Barbara: Predvsem je treba priti na letališče res najmanj dve uri pred letom.
Marja: Jaz imam toliko zgodbic na to temo. Od tega, da so mi na vozičku naredili za 3000 evrov škode, do tega, da me niso spustili na letalo, ker se je pilot odločil, da ne, češ da se ne da preveriti, ali je moj voziček varen. To sta le dve od tisočih zgodb. Potrebuješ veliko mirnih živcev in potrpljenja, saj se utegne zgoditi, da pri prijavi večkrat razložiš eno in isto, pa ti bodo vedno rekli, da nekaj ni mogoče. Potem ko jim pojasniš, da si že večkrat potoval z letalom in da se da, pride nadrejeni in ugotovijo, da imaš vendarle prav. To je standard, sploh z električnim vozičkom.
Mija: Pred kratkim, ko smo bili v Grčiji, sem v vnaprej preverjenem hotelu, kjer so zatrjevali, da je dostopen za osebe z vozičkom, ob prihodu ugotovila, da električni voziček ne gre v dvigalo in je moj prijatelj moral v drug hotel. Po vseh teh letih in izkušnjah me te stvari čedalje bolj razjezijo.
Kim: Pri projektih je dobro to, da so vnaprej pripravljeni obiski, kar pomeni, da greš prej v živo preverit nastanitev in potem ni presenečenj, ko nekoga pošlješ tja.
Ker se staro leto izteka, mi za konec zaupate, kakšne so vaše želje za prihodnje leto?
Mija: Da bi imele priložnost čim več ljudem omogočiti izkušnjo povezovanja z različnimi ljudmi. Imamo veliko mrežo prostovoljcev, s pomočjo katerih lahko kažemo ljudem, kaj je skupnost in kaj je inkluzija. Še vedno si želim, da bi bili še bolj povezani v smislu različnih priložnosti za vse.
Kim: Želim si čim bolj produktivno in pestro leto na vseh področjih.
Barbara: Upam, da mi bo ponovno steklo poučevanje inkluzivne joge, to je moja osebna želja. Kar se tiče zavoda, pa si želim, da bi se v prihodnjem letu in tudi naprej malo bolj preusmerile na lokalno raven, ne le na mednarodno. Tako da si želim, da bi bili projekti, ki smo jih prijavile na lokalni ravni, tudi sprejeti, da na lokalni ravni še bolj širimo inkluzijo.
Marja: Jaz si pa za vse nas želim eno fajn zaljubljeno leto!