Ideja za vzpon slepih in slabovidnih dijakov na najvišjo goro Slovenije se je porodila pred šestimi leti pri uri dodatne strokovne pomoči iz matematike, ko je dijak s Ptuja svojega učitelja Grego Hribarja vprašal: "Kaj misliš o tem, da bi jaz šel na Triglav?" Njegova želja je bila tako velika, da se je Grega Hribar, ki bo 29. junija drugič peljal slepe in slabovidne učence na Triglav, odločil, da organizira pohod. "Pred šestimi leti smo nabrali osem dijakov, štiri slepe in štiri slabovidne, letos smo se odločili, da peljemo tudi osnovnošolce, tako da bo v skupini šest učencev, starih od 12 do 18 let," je povedal Hribar. Najmlajši med njimi je 12-letni Tilen Kogovšek, ki se je za pohod odločil, da sam sebi dokaže, da lahko tudi on osvoji najvišji vrh Slovenije. "Pa tudi zato, ker je to pred šestimi leti že uspelo enemu od mojih štirih bratov in tudi zato, da bom gor pred najstarejšim bratom, ki se bo na Triglav odpravil avgusta," je dejal Tilen, ki je slep, loči le temo in svetlobo. Blaž Četrtič, ki je končal 7. razred in, kot pravi, vidi le motno sliko na daleč, nam je zaupal, da pohodništvo ni njegova najljubša aktivnost, si pa resnično želi osvojiti Triglav: "Bil sem že na Krnu, bilo je kar težko, nazaj pa tudi." Težav s kondicijo ne pričakuje dijak, ki je zaključil prvi letnik in atlet Tim Završki. Nekaj dni pred odhodom nam je vseeno priznal, da že čuti malo živčnosti in precej adrenalina. Za pohod na najvišji slovenski vrh se je slabovidni dijak odločil, ker je to zanj nekaj novega: "Ne zgodi se, da bi lahko šli večkrat in to bo zame zanimiva izkušnja."
Trenirali so vse šolsko leto
Za priprave na tokratni pohod na Triglav so na Centru IRIS ustanovili planinski krožek in pri tem opravili plezanje v Svetem Duhu in štiri kondicijske izlete v hribe, se spoznali in preizkusili različne načine hoje, je pojasnil Hribar ter dodal, da so veliko morali delati tudi sami. "Pripravili smo jim kondicijske treninge, ki so jih morali opravljati sami," je povedal učitelj telovadbe za slepe in slabovidne Gašper Tanšek. Pri pripravi kondicijskih vaj sta bila s sodelavko Anjo Pečaver pozorna na to, da so lahko prav vsi vadili samostojno. "Pri tem so uporabljali stole, stopnice, plastenke vode, ki so nadomeščale uteži. Tudi pri pouku telovadbe smo se posvečali splošni kondicijski pripravi in vajam za moč. Organizirala sva tudi dva športna vikenda na Pokljuko, s krpljami smo hodili po snegu, s Planinsko zvezo Slovenije pa smo plezali v umetni steni, da so spoznali plezalno opremo in vpenjanje še pred potjo na Triglav, kjer bodo to znanje potrebovali," je opisala Anja Pečaver. Pred tednom dni se je vodja odprave Grega Hribar odpravil na ogledno turo in preveril teren: "Ugotovil sem, da je pot odlična. Pred šestimi leti smo imeli nekaj težav pri vračanju z vrha, ko sta dva dijaka hodila nekoliko počasneje, a vsi so prišli do koče Planika in potem do doline. Verjamem, da bo tudi letos, ko gremo s Kredarice, tako."
Neverjetna volja in osredotočenost
Pred šestimi leti nismo vedeli, kaj nas čaka, zato smo se proti vrhu odpravili nekoliko zadržano, so povedali vsi trije učitelji in izkušeni gorski vodnik Andrej Štremfelj, ki se je tudi letos na pohod odpravil z ženo Marijo Štremfelj. "Na prvem pohodu sva se z Marijo prvič srečala s slepimi in slabovidnimi osebami v gorah. Na odpravo sem šel z mešanimi občutki, kako bo šlo, na koncu pa sem bil popolnoma presenečen nad tem, kakšno voljo imajo ti ljudje, kakšno osredotočenost, kako zaradi pomanjkanja enega čuta vklopijo na stotine drugih, za katere sam niti ne vem, da obstajajo. Neverjetno hodijo, plezajo in se odzivajo, zato sem bil resnično pozitivno presenečen," je vtise po prvem pohodu strnil Štremfelj. Od takrat sta se z ženo večkrat udeležila pohodov s slepimi in slabovidnimi in vsakič bila popolnoma navdušena: "In mislim, da lahko rečem, da se oba strinjava, da na takih pohodih midva veliko več dobiva, kot dava."
"Deležni smo tako pozitivnih kot tudi negativnih komentarjev"
Povzpeti se na Triglav ni mačji kašelj za nikogar, kaj šele za slepe in slabovidne osebe, česar se dobro zavedajo vsi udeleženci, ki so se na pot pripravljali glavnino šolskega leta. "Že na prvem pohodu je bilo v zraku ves čas vprašanje, kaj tem otrokom, ki ne vidijo, sploh pomeni to, da pridejo na vrh. Konec koncev v hribe hodimo tudi zaradi razgleda. A ko sem videla, kako so bili vsi veseli, ponosni in hvaležni za vse, kar smo jim dali, lahko rečem, da je bil to vrhunec dela s slepimi in slabovidnimi," se je spomnila Anja Pečaver. Tanšek pa je opozoril tudi na predsodke nekaterih, ki so jih srečali med potjo: "Srečaš planince, ki rečejo, kaj vlačite slepe gor, izzivate usodo … Deležni smo tako pozitivnih kot tudi negativnih komentarjev. Ampak organizirani smo odlično, imamo dobre izkušnje od prej, tako da me ne skrbi." Tanšek se bo na Triglav povzpel že sedmič. "Tokrat je med nami kar nekaj učencev, ki imajo težave z globinskim vidom, kar je velik problem pri sestopanju, ker ne vidijo korenin, skal. Do Kredarice, kjer bomo eno noč prespali, bo imel vsak svojega spremljevalca," je še pojasnil, Anja Pečaver pa je dodala: "Če se izkaže, da vzpon od Kredarice do vrha za koga ne bo primeren, nas bo pa počakal tam."
