Okoli 8. ure smo se dobili v Srednjem, slikoviti vasici na skrajnem zahodu Slovenije, na meji z Italijo. Več kombijev je pripeljalo pohodnike, ki uporabljajo ročne ali električne invalidske vozičke. Nekatere so spremljali osebni asistenti, drugi so prišli sami. Približno eno uro je trajalo, da smo se vsi nabrali in začeli dobre štiri kilometre dolgo pot do Doma pod Ježo. V dolgi koloni smo vsi z enako hitrostjo premagovali asfaltirano pot. Zaradi pravila, da na cilj pridemo vsi skupaj, so šli tisti z električnimi vozički počasneje, na invalidske vozičke na "ročni pogon" pa smo privezali vrvi, s katerimi spremljevalci voziček vlečejo navzgor ali ga na poti navzdol zadržujejo, da ne bi prišlo do nesreče.
Sama sem skupaj s spremljevalcema Nino Ražen in Damirjem Sedlakom pomagala 32-letnemu Harisu Muratoviću, ki se GOGO pohodov udeležuje že dobri dve leti. "Na pohode vedno vzamem navaden voziček. Pomočniki se menjajo, in prav to je največji čar, saj je to priložnost, da spoznaš nove ljudi in sklepaš nova prijateljstva, ki so lahko tudi večna," je povedal Muratović, ki invalidski voziček uporablja zaradi cerebralne paralize. Sicer navdušeni plavalec je še pojasnil, da so pohodi zanj tudi priložnost, da izve kaj novega in deli svoje izkušnje z drugimi. "Če se le da, z veseljem priskočim na pomoč. Danes sem prvič spremljala osebo na vozičku. Sicer pa so takšni pohodi zelo prijetni tudi za spremljevalce, saj je vse zelo dobro organizirano in je tak pohod res užitek," je pojasnila Nina Ražen, ki je skupaj z menoj vlekla voziček po hribu navzgor, potiskal pa ga je upokojenec Damir Sedlak, ki se pohodov z inPlaninci (Odbor za planinstvo invalidov/OPP Planinske zveze Slovenije) pogosto udeležuje. "To, da pomagam, je način življenja. Pred upokojitvijo sem delal kot varuh v Varstveno-delovnem centru, zdaj pa to še naprej počnem prostovoljno," je dejal in dodal, da mu je na takšnih pohodih najbolj všeč druženje. "Fajn družba je, to niso pokvarjeni ljudje, saj ste sami videli."
"Brez organizacije GOGO ne bi prišli na noben hrib"
69-letna Andreja Dizdarević, ki električni voziček uporablja zaradi mišične distrofije, se je inPlanincem pridružila pred štirimi meseci. "Zato ker sem ovdovela in sem morala izpolniti nastalo praznino," je povedala in priznala, da se v družbi inPlanincev počuti izvrstno.
Že tretje leto se pohodov za gibalno ovirane udeležuje Jani Peljhan, ki za premikanje uporablja električni skuter. "Drugače ne bi mogli priti na takšne kraje. Brez organizacije GOGO ne bi prišli na noben hrib. Vidimo marsikaj, česar drugače ne bi mogli," je prepričan. Za obisk hribov pa je navdušil tudi svojo mamo Dragico Peljhan, ki tako kot njen sin Jani zaradi dedne okvare sklepov in kosti uporablja električni skuter. "Ko se takole pelješ, marsikaj vidiš, lepe razglede, lepo naravo, stkejo se nova prijateljstva," je dejala.
Ekipa pohodnikov je bila precej raznovrstna: nekateri na ročnih vozičkih, drugi na električnih, tretji s priklopom in četrti na električnih skuterjih. Zato je vzpon za nekatere lahko precej naporen, za druge pa sploh ne. "Danes je odlično vreme in prečudovita narava," je povedala Anica Mežnar, ki ji je pri projektu GOGO najbolj všeč organiziran prevoz do izletniških destinacij. Električni invalidski voziček zaradi revmatoidnega artritisa uporablja 15 let, spremljevalka, ki je tudi njena prijateljica, pa ji pomaga pri vsem, kar potrebuje. "Na teh pohodih tudi jaz uživam. Invalidi so zelo pozitivni ljudje, veliko bolj kot tisti, ki imajo vse. Tako se tudi jaz napolnim z energijo, pa tudi zase nekaj naredim," je dejala spremljevalka Katarina Praznik. Na pohodu je bila tudi Tina Cerk, ki jo je spremljala osebna asistentka in na pohode hodi že od leta 2021. "Ti pohodi so zelo vključujoči in povezovalni, na njih so namreč ljudje vseh starosti in z različnimi težavami. Spoznavam tudi druge bolezni in tako se vsi povezujemo," je poudarila Cerkova, ki ima napredujočo mišično distrofijo in uporablja električni invalidski voziček.
Problematična dostopnost planinskih koč in sanitarij
Na pohodu je bil tudi Stojan Rozman, vodja delovne skupine GOGO, ki je pojasnil, kako se je vse skupaj začelo. "Gibalno ovirani smo že prej hodili v gore, le da smo šli posamezno in to niso bili organizirani pohodi. A težava je v tem, da gibalno ovirani vedno potrebujemo neko podporno okolje. Največkrat je problem prevoz, saj je težko najti prevoznike, potem pa potrebuješ še nekoga, ki te bo na nekaterih odsekih potegnil ali porinil. Vse to je treba urediti, in to počneta Jurček Nowakk in Marjeta Čič iz inPlaninca," je povedal Rozman, ki je zaradi prometne nesreče pri 32 letih postal paraplegik.
Po njegovih besedah ima veliko uporabnikov ročnih invalidskih vozičkov električni priklop v obliki tretjega kolesa, ki ga pritrdijo na voziček. "Taki uporabniki si želijo do cilja priti po asfaltirani cesti, zato da ne poškodujejo vozička," je opozoril. Temu je pritrdila tudi Anja Slak, ki je na pohod prišla z vozičkom, na katerega je pritrdila električni priklop: "Današnji izlet mi je izjemno všeč, ker ni bilo makadama, kar je za moj voziček s priklopom idealno in sem lahko čisto samostojno prišla do cilja." Slakova, ki uporablja voziček zaradi multiple skleroze in se pohodov udeležuje že štiri leta, mi je zaupala, da je planinarjenje vedno oboževala, skupini GOGO pa se je pridružila, ker se ji je zdelo zanimivo, da gre lahko tudi kot gibalno ovirana oseba v hribe.
Še ena težava, na katero je opozoril Rozman, pa je dostopnost koč in sanitarij. "Ugotovili smo, da je večina koč starejših in nimajo invalidskih sanitarij, zato moramo iskati take, ki imajo sanitarije, primerne za invalide." Opozoril je še, da je velika razlika med invalidi, ki uporabljajo električne vozičke, in tistimi, ki uporabljajo ročne invalidske vozičke. "Na vse je treba misliti, in v akciji GOGO nam je s pomočjo donatorjev in sponzorjev uspelo nabaviti tudi dva vozička, ki ju posojamo."
Veliko zanimanje gibalno oviranih za pohode
Na tokratnem izletu je bilo 60 ljudi, od tega 20 gibalno oviranih, sedem slepih in trije s kognitivnimi motnjami, preostali so bili organizatorji in spremljevalci. A to je bila ena manjših odprav, je dejal Rozman. "Če bi šli danes na Veliko Planino, kot je bilo sprva načrtovano, bi prišlo 268 gibalno oviranih. Toliko se jih je namreč prijavilo. Si predstavljate, kako veliko parkirišče je potrebno za tako skupino ljudi, koliko prostovoljcev in kakšna organizacija?" Zato je po njegovih besedah zelo pomembno tudi dobro sodelovanje z lokalnimi društvi. "Ko smo šli na pohod na Porezen, je tamkajšnje lokalno planinsko društvo v več kot sto dražnikov na cesti vstavilo les, da se ne bi kakšno kolo invalidskega vozička zataknilo," je povedal Rozman in pohvalil tudi sodelovanje s Planinskim društvom Valentin Stanič Kanal, ki upravlja Dom pod Ježo. V zares idiličnem ozračju so nam postregli kosilo in dovolili odigrati prijateljsko tekmo z balinčki na njihovi terasi. Čez čas so se nam pridružili tudi slepi pohodniki s spremljevalci, ki so prehodili zahtevnejšo pot, in vsi skupaj smo se družili in delili svoje vtise. Zares srčna in pozitivna druščina, ki mi je polepšala dan in vame vnovič vtisnila besede ene od spremljevalk: "Hvaležna sem, da sem lahko del te družbe, ki me vsakič znova obogati."
