V svojih delih pogosto obravnava ovire in pomanjkanje prilagoditev za gibalno ovirane osebe v javnih ustanovah. Trenutno živi in ustvarja v New Yorku, sicer pa je sodeloval_a s številnimi organizacijami, med drugim s centrom Baniff, centrom ARGOS za avdiovizualne umetnosti in MMK-jem Frankfurt. Tudi sam_a že od rojstva za premikanje uporablja tudi invalidski voziček, saj zaradi nevrološke okvare zelo težko hodi. Kot pravi, pa nevrološka okvara vpliva tudi na druge vidike njenega_govega življenja. Pogovarjali_a sva se sredi julija, ko je v Galeriji Škuc v Ljubljani razstavljal_a na razstavi Bolano, na kateri so sodelovali še Johanna Hedva, Olivia Spring in RA Walden. Poleg umetnosti sva se dotaknili tudi težav, s katerimi se kot gibalno ovirana oseba spopada v New Yorku.
Kaj želite sporočiti s svojo umetnostjo? Kdo je vaše glavno občinstvo?
To je vedno tako veliko vprašanje. Mislim, da me zanimajo načini, kako lahko umetnost omogoči izkušnjo drugačnih možnosti. Pogosto razmišljam o svoji praksi kot o seriji eksperimentov o dostopnosti. V svetu umetnosti je veliko fleksibilnosti. Veliko je odprtosti v smislu stvari, ki jih lahko preizkusimo. In zdi se mi, da lahko počnem stvari, ki so pri drugih protokolih bolj toge. Zato pogosto razmišljam o tem, kakšno umetniško delo, tudi če je zgolj začasno, bi nam lahko dalo informacije o tem, kam bi lahko šli v prihodnosti, kaj bi se lahko spremenilo. In mislim, da je velikokrat, vsaj v ZDA, dostopnost, kot jo doživljam, odvisna od skladnosti. Tudi kadar dostopnost obstaja, gre za minimalen napor, zato da se izpolni neke osnove. Kot bi obkljukali zgolj tista nujno potrebna polja na obrazcu. Zaradi zakona o invalidih v ZDA (The Americans with Disabilities Act – ADA) je veliko strahu pred tožbami in pravnimi ukrepi. Zato je ureditev dostopnosti zelo zaščitniško in obrambno naravnana, zelo površno, kot da skušamo narediti samo minimum, da nam ne bi bilo treba več razmišljati o tem. Mislim, da je v ekosistemu invalidske umetnosti – kar sem izkusila tudi z drugimi invalidnimi umetniki, pisatelji in misleci – pristop k dostopnosti ustvarjalen, igriv, prijeten in navdušujoč. Poskušam razumeti, kakšne so možnosti. Res se trudim, da bi bili moje glavno občinstvo drugi invalidi. Mislim, da so oni tisti, o katerih vedno razmišljam, in resnično verjamem v solidarnost med invalidi. To je eno od desetih načel invalidske pravičnosti, kot jih je oblikovala skupina Sins Invalid (Sins Invalid je performativni projekt, ki temelji na invalidski pravičnosti, združuje umetnike invalide, pri čemer so v ospredju umetniki različnih polti in LGBTQ/spolno raznovrstni umetniki; Sins Invalid v svojem performativnem delu, ki ga vodijo invalidi, raziskuje teme spolnosti, utelešenja in invalidnega telesa). V svoji praksi res veliko razmišljam o drugih, saj ne želim, da bi bile zadovoljene le moje potrebe po dostopnosti. Želim si, da bi moje delo lahko doživljali tudi moji vrstniki, kolegi in prijatelji z oviranostmi. Mislim pa, da to vpliva tudi na ljudi brez oviranosti, tudi če gre le za prilagoditev. Mislim, da smo ljudje z oviranostmi navajeni razmišljati o prostoru, sistemih in protokolih, saj vedno trčimo v takšne, ki nam ne ustrezajo. Ljudje, ki niso telesno ali kako drugače ovirani, pogosto dojemajo grajeno okolje kot standard, nekaj, kar je težko spremeniti oz. prilagoditi. Zato je treba ljudi pripraviti, da se prilagodijo in se začnejo spraševati: Kakšne odločitve so bile sprejete v tem prostoru? Koga so upoštevali? Koga niso? Upam, da je to odgovor na vprašanje.
V Ljubljani smo si lahko ogledali nekaj vaših del, med drugim je bila pred avdiovizualnim delom pod katerega se podpisuje RA Walden zelena klop z belim napisom: "I am weary. Sit if you agree." (Utrujen_a sem. Sedi, če se strinjaš.) Klop ponuja prostor za počitek in priložnost za stik z drugimi umetniškimi deli na razstavi. Od kod ideja za takšne klopi, naredili ste celo serijo?
Ta serija del je izhajala iz moje izkušnje v New Yorku, ko sem hodil_a po muzejih. Veste, sem umetnica_k, zato želim videti umetnost. Hočem doživeti umetnost. V New Yorku imamo velike, čudovite muzeje, v katerih pa je zelo malo sedišč. Mogoče imaš na voljo eno klop ali klop v avli ali kaj podobnega. Jaz pa res potrebujem počitek. Moram se ustaviti. Ko sem to raziskoval_a, sem slišal_a, da je to pogosto kuratorska izbira. Kustos ima neko predstavo o tem, kakšna naj bi bila razstava in kako naj bi se obiskovalec ob njej počutil, in sedenje največkrat ni del te predstave. Zato klop ali stole včasih sicer dodajo, vendar v resnici to ni del celostnega procesa načrtovanja doživetja. Spoznal_a sem, da če kot umetnica_k naredim sedežno garnituro, ki je hkrati umetniško delo in funkcionalna sedežna garnitura, je to način, kako zaobiti nekakšne predpostavke, ki jih imajo kustosi. Moje delo je v resnici zelo preprosto. To je kanal, ki ga imam za to, da v galeriji dobim prostor za sedenje. Potem pa se mi je porodila tudi ideja: imam to klop, zato jo bom uporabil_a tudi za to, da spregovorim o tem, zakaj je klop postavljena v prostor. Na eno sem zapisal_a: "Rad_a bi več časa preživel_a pred tem umetniškim delom, vendar je boleče, če moram stati. Če se strinjaš, se usedi."
Na razstavi v Ljubljani sem prvič vedel_a, ob katero umetniško delo bo postavljena klop. Tako sem lahko pri nastajanju dela zares razmišljal_a o delu RA Walden. Tako sem si ogledal_a njen_gov video in nato napisal_a nekaj besedil na podlagi občutkov, ki so se mi porajali med ogledom in ki so odmevali v meni. Poslal_a sem jih avtorici_ju RA Walden, ki je označil_a nekaj svojih najljubših, nato pa sva nadaljevala_i. To je bila vznemirljiva izkušnja v smislu bolj neposrednega odziva na delo drugega umetnika in omogočanja, da to vpliva na proces ustvarjanja.
V Ljubljani smo si lahko ogledali tudi vezene škatle za robčke, ki simbolizirajo vašo izkušnjo bolezni in invalidnosti.
Veliko časa preživim doma, veliko časa v svoji postelji. Deloma zato, ker je New York nedostopen. Zato moram upravljati svojo energijo. Pred pandemijo in med njo sem bil_a veliko doma. Prvo škatlo za robčke sem naredil_a verjetno aprila ali maja 2020. To je bil prvi val karantene in v New Yorku je bil zelo intenziven čas. Slišali smo sirene, ljudje so zbolevali in umirali. To me je ustvarjalno popolnoma izčrpalo. Bil_a sem tako žalosten_a in zaskrbljen_a. Na e-Bayu sem kupil_a komplete za vezena pokrivala za škatle za robčke in občutek, da se ravnam po navodilih pri kompletu, me je zelo pomiril. Vedno se mi zdi, da se ob izdelovanju ročnih del počutim zelo dobro. Ta prva škatla je "bivala" na moji nočni omarici in je bila del mojega vsakdana ter nekaj, kar sem ves čas gledal_a, zato sprva res nisem mislil_a, da bo to umetniško delo. Izdelal_a sem jo le kot zabaven projekt za krajšanje časa. Pozneje pa sem začel_a razmišljati o tem, da sem veliko doma, in o tem, kako razmišljam o predmetih v svojem domu, še posebej o predelu nočne omarice, ki se mi zdi zelo specifičen prostor. In razmišljal_a sem o ideji, da je škatla za robčke predmet, h kateremu se zatečemo v času bolezni in žalosti. In predmet, ki skrbi za nas, ko smo bolni. Ti kompleti se mi zdijo tako očarljivi in norčavi. In všeč mi je tudi to, da se ob njih počutim zelo veselo.
Odraščali ste v Kaliforniji, kjer ste obiskovali običajno šolo. Kako so vas sprejeli sošolci in okolica?
Mislim, da sem imel_a izkušnjo, ki jo ima veliko invalidov, in sicer, da so me zelo silili, da bi bil_a čim bolj normalen_na. Zato sem med odraščanjem poskušal_a čim bolj zmanjšati svoje potrebe in podporo, ki sem jo potreboval_a, ter se poskušal_a čim bolj vključiti v družbo. Popolnoma razumem, zakaj so se moji starši odločili, da me vpišejo v redno šolo. Mislim pa, da mi je manjkal občutek, da je v redu biti invalid in da sem lahko to, kar sem, da pač potrebujem prilagoditve in podporo ter da s tem ni nič narobe.
Pri nas imamo dve skupini strokovnjakov, tiste, ki so za takojšnjo inkluzijo, in druge, ki pravijo, da uspešne inkluzije ne more biti, dokler ne bomo imeli vse potrebne opreme, popolne dostopnosti in dovolj kadra v vsaki izobraževalni ustanovi. Kako je v ZDA?
So stvari, ki se zgodijo, če invalide potisnemo v neke specifične prostore. Mislim, da so ta vprašanja tako zapletena, ker živimo v svetu, v katerem nimamo podpore, ki jo potrebujemo, in nimamo sredstev, ki jih potrebujemo, da bi zadovoljili potrebe vseh ter resnično naredili stvari drugačne. Zato delujemo po modelu pomanjkanja. Mislim, da je ena od stvari, ki jih poskušam doseči pri svojem delu, ta, da ima vsakdo vlogo pri dostopnosti. Ne le določeni strokovnjaki ali ljudje, ki imajo delovna mesta, povezana z dostopnostjo. Če pomislimo na muzejski kontekst, ima vsakdo v njem vlogo pri načrtovanju dostopnosti. Vlogo imajo kustosi, vlogo imajo umetniki, vlogo imajo pedagogi, vlogo imajo tudi upravljavci prostorov in stavb. In vse te perspektive in vse te ljudi potrebujemo za razmišljanje o tem, da bi ustvarili drugačno izkušnjo. Celotna družba mora to razumeti in si želeti sprememb.
V Sloveniji imajo ljudje, ki uporabljajo invalidske vozičke, veliko težav z dostopnostjo. Med drugim imamo nedostopne šole, javni prevoz, centre za socialno delo, državne in kulturne ustanove. Senzorni invalidi imajo veliko težav z digitalno dostopnostjo, resnično dostopnih je le okoli 5 % spletnih strani. Vse to – čeprav je Slovenija podpisnica Konvencije o pravicah invalidov in čeprav imamo precej strogo zakonodajo na tem področju. Kako dostopen pa je New York za gibalno ovirane osebe?
Sliši se podobno. Veliko stvari je nedostopnih. Izjemno težko je najti dostopno stanovanje, zlasti če iščeš cenovno dostopna stanovanja. Veliko je javnih stavb, ki so tehnično dostopne, a imajo kljub temu velike težave, kot so pokvarjena avtomatska vrata; ali če želite uporabiti dostopni vhod, morate iti po čudni poti zadaj ali kaj podobnega. Veliko težav je z dostopnostjo javnega prevoza v New Yorku. Ne spomnim se odstotka postaj, ki imajo dvigala, a je ta zelo majhen. Dvigala, ki jih imajo, pa niso ustrezno vzdrževana, zato se pokvarijo in povzročajo velike težave. To je velik problem. Mislim, da je podobno temu, kar ste rekli, tudi ameriški zakon o invalidih, ki je bil sprejet leta 1990, natančno opredeljuje pravice invalidov. Torej imamo več kot 30 let te zakonodaje, vendar je veliko načinov, da se ne izvaja, ali izgovorov, da je ni mogoče izvajati. Tako je tudi po 30 letih te zakonodaje še vedno veliko stvari, ki sploh niso dostopne.
Kaj pa digitalna dostopnost?
Kar zadeva digitalno dostopnost, sodelujem z Bojano Coklyat pri projektu Alt Text Poetry. To je zelo majhen del digitalne dostopnosti, gre samo za razmišljanje o opisih slik, ki so pomembni za slepe ljudi. To je zelo pomemben del tega. Mislim, da je zlasti pri družbenih medijih to veščina, ki jo mora imeti širok krog ljudi. Vsak od nas mora namreč svojim objavam v družbenih medijih dodati opise slik, da bi bile te platforme dostopne. Pri projektu Alt Text Poetry so nas intervjuvali iz umetniških publikacij ali novičarskih portalov in mislim, da smo, razen v enem primeru, morali vedno opozoriti, da ta spletna stran, za katero nas intervjuvajo, ni dostopna. Vse več ljudi se zaveda, kaj je besedilo ALT in da je digitalna dostopnost pomembna, ampak pred nami je še zelo dolga pot.
Ali menite, da bomo kdaj živeli v družbi, ki bo resnično enaka za vse? Kaj mislite, da je za to potrebno?
Mislim, da je pred nami dolga pot. Jaz sem usmerjen_a v proces. Ne vem, ali bomo kdaj prišli do resnično enakopravne družbe, vendar menim, da je tudi proces dragocen in da moramo še naprej delati in se truditi. In mislim, da bomo pri tem delu še naprej odkrivali nove stvari. Razkrili bomo nove neenakosti in na površje bodo prišle nove zadeve. Resnično verjamem v ta ponavljajoči se proces, v katerem nekaj poskusimo, vidimo, kako je, se iz tega učimo, preučujemo in poskušamo znova. Mislim, da je to moj pristop. Zdi se mi, da se ves čas dogajajo tako dobre kot grozne stvari, in včasih sem bolj v stiku z enimi, včasih pa z drugimi. Doživel_a sem nekaj res neverjetnih izkušenj, ki so invalidnost postavljale v ospredje, in čeprav so bile redke, so bile izredno močne.