Ustanovitelj in pevec skupine 5a Punkada Fausto Sousa, klaviaturistka Fatima Pinho, kitarista in pevca Jorge Maleiro in Paulo Jacob ter bobnar Miguel Udarite so 20. septembra nastopili v Kinu Šiška. Pred koncertom so predvajali kratkometražni dokumentarni film Are We Punks or Not?, ki prikazuje snemanje prvenca zasedbe v družbi punk rockerja Vitora Torpeda, "one-woman-banda" Surma in producenta indie glasbe Ruija Gasparja ter koncertno turnejo po Portugalskem. Poleg Češke, Madžarske in Luksemburga so Ljubljano 20. septembra obiskali v okviru evropske turneje, na kateri snemajo nov dokumentarni film. S skupino in snemalno ekipo ter podpornim osebjem smo se dobili po tonski vaji v zaodrju. Glavno besedo je imel Paulo Jacob, učitelj glasbe na Združenju za cerebralno paralizo v Coimbri (APCC), ki se je skupini pridružil pred 22 leti.
Kako je nastala skupina 5a Punkada?
Fausto: Skupina je nastala leta 1993. Sprva smo bili v njej trije glasbeniki. Na žalost sem od ustanovnih članov ostal le še jaz.
Ste takrat igrali punk?
Paulo: Mislim, da lahko odgovorim, čeprav nisem od začetka član skupine. Punk v imenu skupine se ne nanaša posebej na zvrst glasba, temveč na odnos, ki ga imamo. Torej igramo, kar hočemo. Lahko je to punk, lahko je folk, lahko je jazz. Ampak lahko rečemo, da imamo nekakšen punkovski odnos in svobodo, da glasbeno počnemo, kar koli želimo.
V tej zasedbi igrate zadnjih pet let, najmlajši član, Mike (Miguel Udarite), je star 24 let, najstarejši, Fausto, pa 55 let. Med vami so torej precejšnje razlike v letih, različne pa so tudi vaše invalidnosti.
Paulo: Ne maramo, da nas ljudje obravnavajo kot nekoga z invalidnostjo. Mi temu rečemo nezmožnost in potem odstranimo predpono -ne, saj za ustvarjanje glasbe potrebuješ zmožnost, in se raje osredotočamo na to. Sicer pa drži, vsi imamo svoje posebnosti. Ampak prav zaradi teh razlik ste, recimo, drugačni in tudi zato posebni.
Fatima: Jaz imam tako kot Fausto cerebralno paralizo, zato pri igranju klaviatur uporabljam palčko, saj s prsti ne morem igrati.
Miguel: Downov sindrom.
Jorge: Jaz imam Williamsov sindrom (WS). (Gre za nevrorazvojno motnjo znanega genetskega izvora, za katero je značilna resna zakasnitev začetka govorjenja, vendar razmeroma beseden, razumljiv in tekoč govor v poznem otroštvu in odrasli dobi. Op. a.)
Paulo: Jaz sem pa plešast in imam vitiligo. In sem res poseben. (smeh)
Koliko albumov ste posneli?
Paulo: V resnici smo izdali le album Are we punks or not?, ki ga promoviramo na tej mini evropski turneji. Tako album kot dokumentarni film sta nastala v okviru evropskega projekta. Ideja je bila, da bi 5a Punkada posnela album v živo v Nemčiji, a nismo imeli založbe. Nekaj založb se je zanimalo za nas, a vrsta promocije ni bila najbolj pozitivna za skupino. Želeli so nas predstavljati kot glasbenike s posebnimi potrebami, mi pa smo želeli biti skupina, ki igra glasbo, in to pravo ter vznemirljivo glasbo. Nato smo prek evropskega projekta ustvarili čudovito ekipo in posneli album ter dokumentarni film.
In zdaj snemate še en dokumentarni film, kajne?
Telmo Soares (režiser dokumentarnega filma): Ja, v nasprotju s prvim se ta osredotoča na to, kako je biti umetnik z invalidnostjo ter potovati in koncertirati. Zato snemamo vse od letal do tega, kako greš iz avta in moraš iti na večerjo. Posneli bomo, kako je treba pri takšni skupini številne procese in malenkosti spremeniti. Gre za stvari, o katerih ljudje brez invalidnosti sploh ne razmišljajo. Prav tako smo se pogovarjali z nekaterimi drugimi umetniki v teh državah, skozi katere potujemo, in zanimivo je slišati drugačna mnenja. Svetla stran snemanja dokumentarca je ta, da nastopamo v tujini. Veliko skupini si namreč želi igrati na turneji zunaj Portugalske, a jim ne uspe. Seveda pa snemamo tudi glasbene nastope in odzive ljudi, ki so v občinstvu.
Kakšni pa so ti odzivi?
Paulo (po posvetu s preostalimi člani skupine): Veliko obiskovalcev naših koncertov ni nikoli videlo ali slišalo za 5a Punkado. Zato je obisk našega koncerta zanje veliko presenečenje. Nekateri osupnejo. Morajo se spopasti s tem, da slišijo to lepo in plesno glasbo in vidijo invalidske vozičke na odru.
Fatima: Ne nazadnje smo si vsi drugačni, vsi različni. Ko stopim na oder, se počutim zares posebno in imam občutek, da moram nekaj deliti in narediti. Počutim se popolno in izpolnjeno, saj res rada igram, to me izpolnjuje.
Miguel: Jaz igram bobne. Na odru se počutim izjemno.
Jorge: To, da imam posebne potrebe, ne pomeni, da ne morem igrati glasbe. Zame ni pomembno, ali igram za eno ali dve osebi ali množico 50 tisoč ljudi – pomembno je, da igram. 5a Punkada bi morala dobiti nagrado za najboljšo glasbeno skupino na svetu. (smeh)
Kako to, da je na današnjem koncertu prost vstop?
Vasco Silva (organizator turneje): To je zato, ker vse stroški krije evropski projekt (Creative Europe, program Musicaire). Sicer pa tudi na naših koncertih zaračunamo vstopnice.
Ko smo že pri koncertih, nedavno ste na povabilo skupine Coldplay nastopili pred 50.000 ljudmi na stadionu v Coimbri. Kako je prišlo do sodelovanja?
Paulo: To je zanimiva zgodba. Ko smo izvedeli, da bodo Coldplay nastopili v našem mestu, smo jim po Facebooku poslali sporočilo: "Hej, Coldplay, mi smo 5a Punkada in mislimo, da bi se morali srečati!" Sprva ni bilo odziva, nato pa se je vključil naš župan, ki je na neki zabavi pristopil k pevcu Chrisu Martinu in mu rekel, veš, obstaja čudovita skupina z imenom 5a Punkada, ki bi vas rada spoznala. Pokazal jim je naš singel in videospot. Martin je bil popolnoma navdušen nad nami, poklical je svojo menedžerko in ji rekel: "Portland, jutri moraš pripeljati te fante! Koncert bomo končali na poseben način." In tako so nas odpeljali na stadion, nato pa smo se srečali s fanti na tonski vaji. In moram povedati, da je Chris Martin res posebna oseba. Je zelo človeški in res je bilo videti in čutiti, da je bil zelo vesel, da nastopamo z njimi. To me je res prevzelo.
Z ustvarjanjem glasbe želite doseči tudi spremembe v družbi. Kakšne?
Paulo: Mislim, da imamo na Portugalskem enega najboljših zakonov o dostopnosti v Evropi. A v praksi se zaplete. Imamo veliko starih stavb, ki so nedostopne, in potrebnih bo veliko prilagoditev. A ključno pri vsem tem je spremeniti miselnost ljudi. Ljudje morajo dojeti, da smo lahko vsi enakopravni le, če se med seboj sprejemamo. In mi smo zelo naivni, saj verjamemo, da lahko to spremenimo z glasbo.
Gre torej za prizadevanje za bolj vključujočo družbo?
Paulo: Ne, ne govorim o vključevanju, govorim o sodelovanju. Govorimo o tem, kaj lahko naredimo tukaj in zdaj, da spodbujamo sodelovanje. Večkrat radi rečemo: Želimo, da vsi zaplešejo in začnemo revolucijo! Revolucijo uma, revolucijo dojemanja, revolucijo pri razlikah med nami. Vsi smo živa bitja in vsa živa bitja moramo spoštovati ter se hkrati zavedati razlik med nami. Danes svobodno hodimo in tečemo, toda morda že jutri ne bomo mogli več. Treba se je vprašati, kako bi se počutili ob tem. Glasba ima moč; celo Sigmund Freud ni vedel, kako jo obvladati, ker ima takšno moč. Glasba povezuje vaš um in telo, zaradi nje se premikate, razmišljate, se jočete, sprašujete … Zato – ko pravim, da smo naivni, ker verjamemo, da lahko z glasbo spremenimo miselnost ljudi – dopuščamo možnost, da nismo naivni, saj resnično verjamemo v to.