V oddaji Koda, ki jo lahko spremljate tudi v slovenskem znakovnem jeziku, bodo tokrat govorili o osebni asistenci, ki je od januarja letos zakonska pravica. Zakon jevelika pridobitev, so si edini tako tisti, ki jim je zakon namenjen, kot tudi invalidske organizacije in društva. Vendar pa je nekaj stvari v zakonu nedorečenih, opozarjajo.Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že pripravljajo spremembe, s katerimi bodo pomanjkljivosti, na katere so jih opozoriliizvajalci osebne asistence oziroma invalidske organizacije in društva,odpravili.
Do osebne asistence so ne glede na dohodek in premoženje upravičeni vlagatelji, ki zaradi invalidnosti potrebujejo pomoč za samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev. Do osebne asistence so upravičene osebe s stalnim bivališčem v Sloveniji, stare od 18 do 65 let, izjemoma tudi po 65. letu, če je imel vlagatelj pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti. Pogoj je tudi, da upravičenci živijo ali bi želeli živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevne institucionalne oskrbe in potrebujejo pomoč najmanj 30 ur tedensko. Uporabnik je lahko upravičen do enega ali več osebnih asistentov. Gluhi, slepi ali gluhoslepi osebi, ki od storitev osebne asistence potrebuje zgolj pomoč pri komunikaciji in spremstvu, se lahko dodeli komunikacijski dodatek. Odločijo se lahko za uveljavljanje osebne asistence v obsegu 30 ur na mesec ali pa namesto tega izberejo denarno nadomestilo v višini dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, ki trenutno znaša slabih 150 evrov. Trenutno storitve osebne asistence uporablja 923 invalidov. Osebno asistenco opravlja 76 izvajalcev in 2.028 osebnih asistentov, ki na mesec opravijo skoraj 250 tisoč ur osebne asistence. Povprečni uporabnik je vsak mesec deležen 270 ur pomoči v tej obliki, torej v povprečju 9 ur na dan. Država za plačilo osebnih asistentov vsak mesec nameni dobre tri milijone in pol evrov. Povprečni znesek na uporabnika pa je 4.104 evre na mesec.
Zakon dopuščarazlične razlage
Zakonska definicija osebne asistence je torej zbir storitev, ki ljudem, ki v vsakdanjem življenju potrebujejo pomoč drugega, omogoča neodvisno in bolj kakovostno življenje. Storitve so prilagojene konkretnim potrebam posameznega uporabnika oz. uporabnice, njegovim oz. njenim sposobnostim, željam, pričakovanjem in življenjskim razmeram. »Z zakonom urejena osebna asistenca zagotavlja posameznikom dostojno življenje v skupnosti. Sprejeti zakon o osebni asistenci je po naši oceni napredno in demokratično, »odprto« napisan, je pa težava v izvajanju zakona in razumevanju 1. in 2. odstavka 2. člena zakona, ki določa osebno asistenco kot pomoč za neodvisno, aktivno življenje in enakopravno vključenost v družbo. Na določene pomanjkljivosti oziroma nedefiniranosti in zaradi tega možne različne razlage zakona in prakse izvajanja, smo opozarjali že v različnih fazah sprejemanja zakona, ki pa niso bile upoštevane,« pravi direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik in dodaja, da so v Zvezi Sonček imeli veliko dilem, kako in na kakšen način opredeliti vlogo družinskih članov kot potencialnih izvajalcev osebne asistence. Da je zakon najboljši na svetu, vendar je nekaj stvari v njem nedorečenih, ugotavlja predsednica društva YHD Elena Pečarič, ki je tudi samauporabnica osebne asistence in je bila med pobudniki uzakonitve osebne asistence.Pečaričevameni, da starši niso primerne osebe za osebnega asistenta:»Zakon o osebni asistenci je namenjen ravno temu, da se posameznik osamosvoji. V kolikor oseba ni sposobna voditi svojih vsakdanjih aktivnosti, dobi zakonitega zastopnika. Praviloma je to starš, ampak starš ne more biti hkrati izvajalec osebne asistence, osebni asistent in še skrbnik.« Pečaričeva opozarja še na eno pomankljivost zakona: »Ocenjevalno orodje, s katerim se določa število odobrenih ur, je možno subjektivno interpretirati in je zato podvrženo neenotni uporabi in celo zlorabam. Mnogi izvajalci ne razumejo storitve osebne asistence oziroma koncepta neodvisnega življenja, kar je velika pomanjkljivost. Orodje ocenjuje samostojnost, ne pa tega, kar oseba ne more narediti. Jaz se imam za popolnoma samostojno osebo pri vseh opravilih, ko imam in če imam osebno asistenco«.
Primerne osebne asistente za vse invalide je težko najti
Osebno asistenco trenutno opravlja 76 izvajalcev, med večje sodi Društvo distrofikov Slovenije. »Naše društvo sodi tudi med tiste organizacije, ki so že pred sprejemom zakona izvajale program osebne asistence na projektni ravni, zato imamo dolgoletne izkušnje. Zakon je vsekakor dobrodošel, ker je sistemsko uredil to področje. Je pa res, da se potem v praksi pokažejo določene situacije, kjer se izkaže, da bi bilo potrebno kakšno stvar bolj konkretizirati oziroma drugače urediti. In tudi pri tem zakonu je tako,« pravi predsednica Društva distrofikov Slovenije Mateja Toman, ki tudi ugotavlja,da je na trgu dela običajno kar težko najti primerne osebne asistente za prav vse invalide, ki takšno pomoč tudi potrebujejo. »Gre za delo osebnega asistenta, ki je po svoji vsebini specifično. To ni delo, ki je primerno za vsakogar, ki bi ga vsak želel opravljati. Zanj je treba imeti določene izkušnje, določen občutek. Zato je v nekaterih predelih Slovenije izven večjih mest zelo težko v kratkem času najti ustreznega asistenta za vse invalide, ki ga potrebujejo.« Tomanova še doda, da uporabnike spodbujajo, da si osebno asistenco poskušajo urediti z osebo, ki jim omogoča, da gredo v smeri res prave osamosvojitve oziroma neodvisnosti, tudi od vpetosti v strogo ozek družinski krog. »V nekaterih primerih so lahko družinski člani ustrezni asistenti v smislu, da so usposobljeni za nudenje določene specifične pomoči najtežjim uporabnikom, najtežjim v smislu, da potrebujejo res specifično osebno opomoč. Je pa naša želja, da osebni asistenti ne bi bili samo družinski člani,«pojasni Tomanova in doda: »Verjetno je prišlo do take situacije tudi zato, ker je položaj družinskega pomočnika, ki je urejen v zakonu o socialnem varstvu, ekonomsko bistveno manj ugoden za družinskega pomočnika kot pa to velja za osebne asistente, ki so v delovnem razmerju.«
Urediti status družinskega pomočnika
Enakopravna in poštena ureditev statusa družinskega pomočnika je predpogoj prenehanja izkrivljene uporabe zakona o osebni asistenci, ki sedaj omogoča zaposlovanje družinskih članov kot osebnih asistentov, je prepričan Suhadolnik: »Jasno je treba definirati in izboljšati položaj družinskih pomočnikov. Družinski pomočnik ni prava zaposlitev, saj prejema nadomestilo, ki ga mora financirati celo uporabnik s celotnim svojim dodatkom za tujo nego in pomoč. Razliko doplačuje občina, ki se lahko zaznamuje na premoženje uporabnika, v kolikor ga ta ima. Če bi institut družinskega pomočnika uredili na način, da bi bil v osnovi enakopraven osebnemu asistentu, naj družinski član postane družinski pomočnik, osebni asistent bo pa tisi, ki bo opravljal storitve za neodvisno in samostojno življenje uporabnikov.«
Več v oddaji Koda
Odgovore na številna vprašanja boste dobili v oddaji Koda, ki jo boste lahko v slovenskem znakovnem jeziku spremljali tudi danes , 29. oktobra ob 17.30 na MMC TV na povezavi: http://4d.rtvslo.si/zivo/tvmmc. Vse objavljene oddaje si boste pozneje lahko znova ogledali tudi v arhivu MMC, na spletni strani www.dostopno.si, pod rubriko Oddaje z znakovnim jezikom. Vsebine v slovenski znakovni jezik izmenično tolmačita Nataša Kordiš in Tanja Giuliatti Davinić.
V.P.