Vlada si agresivno podreja vsaj načeloma neodvisne ustanove, sistematično napada medije, vztrajno niža raven javne debate, v zunanji politiki pa se obkrožamo s skupino držav, ki so večino opisanega že opravile. Prav izvirni torej nismo, prav tako ne avantgardni. Sledimo in prepisujemo. Ampak dobro, smer je jasna, vemo, kam nas peljejo.

Dost' 'mamo, si je rekla skupina uglednih intelektualcev in oblikovala pobudo o oblikovanju koalicije ustavnega loka, strank torej, ki jih ob siceršnjih političnih razlikah druži priseganje na ustavne vrednote. Za zdaj so zraven opozicijske SD, LMŠ, SAB in Levica – in prav tu zna biti problem. Še pred nekaj meseci so namreč te iste stranke tvorile koalicijo, ki je pravzaprav nastala na podobnem programskem izhodišču, okrog katerega se zbirajo zdaj, pa je šlo vse skupaj k hudiču. Izhodišču se reče Janez Janša oziroma Nejanez Nejanša, razlog, da so se stranke razšle, pa je ležal v nepremostljivih osebnih razhajanjih, kot se temu reče, ko razpadajo holivudski zakoni. Hkrati nam za mandatarja ponujajo nov nov obraz, Jožeta P. Damijana, ki ga je politika pred mnogo leti le bežno obliznila.

Skratka. Ekipa, ki je še na začetku leta demonstrirala, kako ne more zdržati skupaj, uporablja že nekajkrat neuspešno preizkušeno politiko novih obrazov. Izvirno in privlačno, ni kaj. Vprašanje zato ni, kaj gre lahko narobe, vprašanje je, kaj bi bilo treba storiti, da bi šla kakšna stvar prav.

Za začetek bi vsi, ki bi pri projektu sodelovali, morali iz žepov potegniti fige. Morali bi nehati tekmovati v velikosti svojih egov. Nekaj minimalne iskrenosti in medsebojnega zaupanja tudi ne bi bilo odveč. Preštudirati bi morali vse napake, ki so jih naredili Janša, Cerar, Šarec, Janković in še kdo, in jih ne ponoviti. Potem bi stvar morda lahko celo delovala. Sicer pa …