20.000 dni na Zemlji je zastavljen kot "dan v življenju" mitologiziranega avstralskega zvezdnika - med različnimi opravki smo mu za petami od jutranjega zvonjenja budilke pa do večernega koncerta na britanski obali - a zdi se, da je tak okvir samo formalni prijem, bolj ali manj izmišljena konstrukcija, skozi katero Iain Forsyth in Jane Pollard ponudita intimen, nekonvencionalen vpogled v naravo ustvarjalnega procesa. Režiserja sta ubrala impresionističen pristop in stkala sanjsko atmosfero, ki pričujoči film postavlja na čisto drugačno raven od klasičnih glasbenih dokumentarcev. Pri tem jima gre zelo na roko seveda tudi sam portretiranec: naj živi še tako malomeščansko eksistenco v zaspanem mestecu (ali pa se dela, da jo živi), Nick Cave že samo s svojo prisotnostjo in intenzivno introspekcijo poskrbi za dramo. "Lastno življenje in odnose kanibaliziram za svoje pesmi. Večino časa se počutim kot eden od tistih ljudožercev iz stripov, z debelimi ustnicami in koščico v nosu, ki nenehno iščejo kaj za v lonec. Kar vprašajte mojo ženo, Suzie, po navadi je ona tista, ki se kuha."

Zavedati se je treba, da v kvazidokumentarnem prepletu žanrov, ki smo mu priča, Nick Cave igra vlogo, vlogo 50-letnega zvezdnika mitoloških razsežnosti, ki se sredi ustvarjalnega procesa spopada z minljivostjo, lastnimi strahovi pred pozabo in krhkostjo fiktivnega sveta, ki ga ustvarja v svojih pesmih. A konec koncev mu tega ne gre zameriti: glasbeni dokumentarci nikoli niso služili demistifikaciji, počlovečenju velikih osebnosti, pač pa kvečjemu zgolj krepitvi njihove skrbno premišljene javne persone. Cavova je vsaj zanimiva - pa čeprav ves čas v klasični "uniformi" tesno prilegajoče se črne obleke in nakitja, kakršnega se ne bi sramoval niti Liberace.

Bolj kot biografski portret je 20.000 dni na Zemlji torej treba razumeti kot novodobni film noir, psihološko dramo o umetniku, ki razmišlja o samem sebi. Ni treba biti goreč oboževalec Nicka Cava in poznati celotnega njegovega opusa, da lahko ceniš, kar ponuja 20.000 dni na Zemlji - vseeno pa kritičnega pogleda od filma ne pričakujte: Forsyth in Pollardova k tematiki pristopata malodane s pozicije idolatrije, prepričana vernika, ki tudi skeptike postopoma zvabita v svoj Cavu posvečeni tempeljček.

Naj bo ura pri psihoterapevtu, ki ji "na skrivaj" prisluškujemo, torej še tako umeten konstrukt, pa ponuja fascinanten vstop v svet Cavove fikcije, pa naj bodo to njegovi romani, poezija ali pesmi: ta starozavezni, kruti svet, posejan s padlimi angeli, svet, kjer se počeli dobrega in zla nenehno spopadata, se rojeva in umira ločeno od svetovnonazorskih načel njegovega Stvaritelja. "V mojih pesmih je vedno navzoč lik Boga. Nekakšna prezenca, ki opazuje, ki beleži dobro in slabo. V resničnem življenju v to ne verjamem."

In čeprav Cave ni ravno človek, ki bi se v svojih javnih nastopih veliko smejal, ga nekajkrat zalotimo prav pri tem početju. Šele ko njegov ozki, z zalisci obrobljeni obraz nekoliko nerodno raztegne grimasa nasmeha, ki razkrije malce preveč ravne in prevelike zobe, se zaveš, kako zelo neobičajnemu prizoru si priča. Humorja sicer v filmu ne manjka. Kako naj si človek drugače sicer razlaga prizore, v katerih Cave z vso resnostjo brska po svoji "zapuščini", za arhivarje identificira sošolce na starih fotografijah in katalogizira zaklade, pred dvajsetimi leti kupljene na berlinskem bolšjaku? Med drugim naleti na svojo prvo oporoko iz časov skupine The Birthday Party, ko denarja sicer ni imel skoraj nič, a bi po smrti vsega namenil za "ustanovitev Spominskega muzeja Nicka Cava." ("Vedno sem bil postavljaški cepec.") Človek, ki kaj takega spusti v film o sebi, mora imeti precejšnjo mero občutka za samoironijo.

"Bistvo pisanja pesmi je kontrapunkt," razloži pevec na neki toči. "Sopostavljanje stvari, ki v resnici ne sodijo skupaj, in čakanje, kaj se bo nato zgodilo." Z izmeničnimi elementi grajenja in spodjedanja kulta portretiranca sta avtorja očitno stavila na prav ta princip.

Svoje spomine ponudijo tudi gostujoči intervjuvanci, ki pa se, namesto da bi bili v klasični maniri posajeni pred kamero, naključno pojavljajo in izginjajo na zadnjih sedežih jaguarja, s katerim se Cave prevaža po deževnem Brightonu. Tu je med drugim igralec Ray Winstone (sodelovala sta pri vesternu The Proposition), ki filozofira o tem, koliko se performer med nastopom lahko prelevi v nekaj drugega od samega sebe, pa slavni "odpadnik" Cavovega benda, Blixa Bargeld, in seveda Kylie Minogue, ki je s Cavom posnela uspešnico Where The Wild Roses Grow; z njo debatirata o odrski karizmi pokojnega Michaela Hutchenca. "Nimam te moči, da bi igral celi dvorani," obžalujoče pripomni Cave. "Predvsem sem izvajalec za prve vrste. Najdem si posameznika ali skupinico čisto spredaj, in se hranim s psihodramo, z mešanico občudovanja in groze, ki jo oddajajo." Kar je seveda iztočnica za prizore, dobro znane vsakomur, ki je bil na Cavovem koncertu v prvi vrsti: na pol hipnotizirani feni, ki svojega idola božajo, grabijo in tudi spustijo kakšno solzico, kadar jim strmi naravnost v oči.

Je ideja enigmatičnega, temnega trubadurja, ki izmenično razbija po starinskem pisalnem stroju in modruje o virih lastnega navdiha, sama po sebi pretencizna in samovšečna? Nedvomno. Toda obenem je fascinantno biti priča procesu, v katerem Cave iz globin podzavesti vleče utrinke spominov (na očeta, ki mu je bral prvo stran Lolite in razlagal aliteracije, na prvo dekle, ki jo je videl golo, na sitno in bolehno Nino Simone, ki je žvečilko prilepila na pokrov klavirja) in jih gnete v majhne drobce nekih bodočih pesmi, zgodb, razmišljanj. "Najbolj se bojim izgube spomina," prizna svojemu terapevtu. "Spomin je tvar, iz katere smo. Zgodbe, ki jih pripovedujemo najprej sebi, in potem drugim." In svojo "zgodbo" je Nick Cave izpilil do popolnosti - čeprav je fiktivna, priča o neki globlji resnici ustvarjalnosti.

Ocena: -5, piše Ana Jurc