Če rečemo, da gre pri Amaterjih za skandinavski odgovor Tarantinu in bratoma Coen, se ne bi veliko zmotili. Moland očitno rad uporabi nekatere ameriške prijeme, ki pa jim da nezmotljiv severnjaški pečat. Zlasti pri tem je zelo dosleden, saj se film v celoti dogaja v precej ekstremnih razmerah norveške zime, kjer je že vožnja s snežnim plugom, ki na gledalca dobesedno meče tone snega, posneta z izjemnim občutkom za estetiko.

Tudi izbira Stellana Skarsgarda za glavno vlogo Nilsa Dickmana, meščana leta zaspanega in odročnega mesta, ki ga sinova smrt spremeni v skoraj robotski stroj za pobijanje, je odlična. Nezgovorni Skarsgard z obrazom, ki parira ledeni pokrajini okoli njega, enega za drugim odstranjuje člane narkokartela, ki ga vodi vsemogočni Baron. Pal Sverre Hagen v tej vlogi upodobi skorajda karikiran lik bogataškega prenapetega (veganska prehrana ga očitno ne pomirja) kriminalca, ki otročje cepeta z nožicami, kadar ni po njegovem, nekdanja žena (Birgitte Hjort Sorensen iz Oblasti) mu cefra živce s pogojevanjem skupnega skrbništva nad sinom, ob tem pa ima na plečih še neznanega morilca, ki mu jemlje kader.

Prepričan, da je na delu srbska mafija, s katero ima razdeljen mamilarski rajon (pa čeprav jih vztrajno zamenjuje z Albanci), pošlje Srbom opozorilo v obliki likvidiranega sina edinca vodje srbske mafije, ki ga upodablja Bruno Ganz. "Krv za krv. Sina za sina," napove z zlomljenim glasom v slogu prave balkanske mafije Ganz in odpre novo fronto vendete.

Zgodba s srbsko mafijo poskrbi za nekaj klasičnih stereotipov, ampak tudi za ene najbolj zabavnih dialogov, zgrajenih na ustaljenih predstavah o enem in drugem narodu. Tako dobimo, denimo, slastno razlago, kako deluje oz. ne deluje socialni sistem ("Sneži." "Ja, to je pa socialna država. V toplih državah ne potrebuješ socialne pomoči, samo odtrgaš banano. Sonce ali socialna pomoč!"), kako odlični so norveški zapori ("Vsi tako prijazni in uglajeni. Celo zobe so mi poštimali! Pa nihče me ni posilil, fina družba, civilizacija, ti rečem!") in kako če "norveški pamž izgine, ga vedno išče neki zoprn starš".

Rasističnih dovtipov v tej "civilizirani" norveški družbi sicer ne manjka, pa naj si gre za vztrajno mešanje Albancev s Srbi, Japoncev s Kitajci, govora o Kitajcih kot "azijskih Židih", o Balkancih kot najnižjem sloju in o tem, kako je Nils, sicer priseljenec (iz Švedske), ampak je "priseljenec v tem pomenu v redu". Humorni ton filma sicer precej omili kakšen resnejši poskus kritike na videz popolne norveške družbe, a vseeno je kritiko in samoironijo težko spregledati.

Moland rad preigrava različne vidike na videz preprostega žanra, vnese vanj tragedijo izgube sina edinca, spoprijemanje z izgubo in medsebojne odnose, a vse skupaj začini s komedijo absurda, ki tudi zaradi pokrajine in precej komičnega kopičenja trupel nemalokrat potegne na Fargo. Vse to ob zelo premišljenem stopnjevanju do končnega obračuna, ki je videti, kot bi ga napisali za vestern stare šole. Kot so napisali že nekateri tuji kritiki, Amaterji kar kličejo po hollywoodski predelavi. A oglejte si raje izvirnik.

Ocena: +4; piše Kaja Sajovic