Že napovednik za Asistentko razkriva, kako inteligenten pristop je režiserka Kitty Green v resnici ubrala s svojo minimalistično, monokromno dramo: tako glasbena podlaga kot tudi eliptični prizori in rezi sugerirajo, da se gibljemo v sferi psihološke srhljivke, morda celo grozljivke. Če se je tista peščica filmov, ki so v zadnjem času eksplicitno ali posredno načenjali vprašanja dobe #MeToo, praviloma nagnila v smer naivnega poudarjanja "solidarnosti močnih žensk", ki lahko skupaj in z vztrajnostjo dosežejo spremembe, Asistentka ubere težjo pot. Še tri leta po eksplozivni reportaži New York Timesa se marsikomu zdi nedojemljivo, kako je lahko plenilec v najvišjem rangu svoje industrije cela desetletja nemoteno zlorabljal podrejene; prav zato poskuša pričujoči film sistematično razgaliti mehanizme, s katerimi se Harveyji Weinsteini tega sveta obdržijo na površju.

In ker ima Asistentka pravzaprav uradno letnico nastanka 2019, jo lahko mirno uvrstimo tudi v trend zgodb o bitkah delavskega razreda v kapitalizmu, ki se je lani tako jasno izrisal s pomočjo uspeha Parazita (Glej tudi: Medtem ko vas ni bilo, Nož v hrbet, Jaz sem Frenk).

Asistentka koncizno, hladnokrvno dokumentira dan v življenju sveže diplomiranke Jane (Julia Garner), ki stremi h karieri filmske producentke. A vsako poklicno pot je treba nekje začeti: pred malo manj kot dvema mesecema je postala najnižje rangirana asistentka v ekipi, ki dela za veliko (največjo?) živino filmske produkcije. Šef se zanjo ne zmeni, razen če se je treba nad nekom znesti ali najti krivca za najbanalnejše zaplete. Za vsako domnevno napako se mora Jane posipati s pepelom in svoja ponižna opravičila oddajati tudi v pisni obliki.

Čeprav spremljamo en sam dan v protagonistkinem življenju, Green s scenarijem in režijo sugerira, da je njeno življenje ena sama hromeča monotonija, vsi dnevi bolj ali manj enaki. V pisarniški kompleks zjutraj pride prva, ko je zunaj še trda tema. Prižge luči, pomije umazano posodo od prejšnjega dneva, pobere pošto. Nekatere zadolžitve so manj običajne: po tleh šefove pisarne pobira izgubljene ženske uhane, z naslanjača drgne madeže nepojasnjenega izvora (je pa popolnoma jasen namig pisarniška interna šala, da naj se "nihče za božjo voljo ne usede na tisti kavč"). Vsi, ki so ji vsaj za las nadrejeni (torej vsi), jo obravnavajo kot služinčad brez obraza in imena, kot moteč vdor v njihov natrpan dan. Ko po sestanku šefov iz pisarne odnaša skodelice in pladnje, jo moški opazujejo z nepotrpežljivim prezirom; ženske se pogovarjajo, kot da je ni v prostoru, ne da bi z enim samim pogledom priznale njen obstoj. Tudi sama pazi, da ne bi s kakim sunkovitim gibom, nenadnim zvokom ali vpadljivim oblačenjem na kakršen koli način pritegovala pozornosti.

Kitty Green na subtilen način pokaže, kako se rutinska, duhamorna opravila, ki sodijo med delovne naloge vsakega asistenta, v neki sivini nedoločnega vmesnega prostora prepletajo z nalogami, ki v to polje več ne spadajo. Je res tako lahko razmejiti, kdaj si zunanji opazovalec in kdaj del nagnitega sistema? Nihče je izrecno ne prosi, naj laže in se izmika, a jasno je, kaj se od nje pričakuje: če bo klicala šefova razrvana žena, bo klic morala prevzeti Jane, edina ženska med asistenti – in morala bo lagati, da ne ve, kako ga najti. Kako naj se vtika v to, da k šefu na večerne "sestanke" kar naprej hodijo mlade lepotice? Se ima pravico oglasiti, če šef eno od "kandidatk za delo v ekipi" namesti v luksuzni hotel? Naj ne podpiše sprejema pošiljke zdravil za erektilno disfunkcijo?

Stilistični prijemi filma – klafstrofobično bližnji posnetki, tesnobna kompozicija in pa seveda bolehna svetloba neonskih pisarniških luči, ki osvetljuje vsak kader – učinkujejo komplementarno s ključno avtorsko odločitvijo: šef, ki bi lahko bil Harvey Weinstein ali pa tudi kdo drug, se pred kamero nikoli ne pojavi. Prisoten je samo s kričanjem na drugi strani telefonske linije, v obliki nenehnih zahtev in pričakovanj. To samo še dodatno podčrta popolno izčrpanost in stres, ki se nalagata na asistentkinih ramenih.

Jane je v vseh pogledih Slehernica: zelo lahko je biti na njeni strani in zato je še toliko bolj nelagodno opazovati, kako jo okolica počasi gnete in spreminja – in ne na boljše. Meje tega, kaj je še sprejemljivo, se premikajo skoraj neopazno, a vsak dan: ko ji sodelavca čez ramo narekujeta pismo opravičila za "vtikanje" v šefovo življenje, se meja premakne. Ko se kolegi na glas šalijo o tem, v katerem hotelu je treba sredi delovnega dne iskati nadrejenega, se meja premakne.

Poanta ni v osrednjem zlikovcu, poanta je v sokrivdi, ki si jo delijo vsi. Kljub temu pa se en lik radostno približa karikaturi stripovskega zlobca: Matthew Macfadyen, ki najbrž neprijetne asociacije vzbuja že zaradi svojega lika v HBO-jevem Nasledstvu, je sijajen kot vodja kadrovske službe, ki naj bi sprejemal pritožbe v povezavi z neprimernim delovnim okoljem. Jane bo zelo kmalu ugotovila, da namen kadrovske službe ni zaščita delavcev, pač pa kritje hrbta establišmentu.

Mit "ameriškega sna" je tesno prepleten z idejo, da je treba v imenu uresničitve svojih ciljev "staviti nase", "tvegati vse" in seveda "trdo delati". Življenje, kot ga slika Asistentka, razgali banalnost takih krilatic: generacija z na trg dela stopa kot podplačana sila v brezizhodnem ciklu nenehnega garanja na račun kakršnega koli osebnega življenja; v ZDA so še dodatno osedlani z ogromnimi študentskimi dolgovi. Etična neoporečnost je seveda vrlina, a vse prepogosto se izkaže za luksuzno dobrino, ki si je marsikdo preprosto ne more privoščiti.

Pred nami je tih film: protagonistka skoraj nikoli ne govori, kaj šele, da bi glas povzdignila nad opravičujoče mrmranje. To tišino zrcali tudi zvočna podoba filma, a je Asistentka kljub temu krik upora proti strupenim delovnim okoljem, ki vsako slutnjo odpora proti seksističnim praksam in zlorabi položaja zatrejo že v kali. Najbrž je jasno, da v tem kontekstu "srečnega" – ali vsaj katarzičnega – razpleta ne moremo pričakovati.

Ocena: 4+