Številne obiskovalce to preseneti, zlasti tiste, ki pričakujejo temačno viharniško vzdušje razburkanega sivega Baltika, ki jim bo pomagalo razumeti Bergmanov moreči, mračnjaški ton (in um) – in se ga morda nalesti za lastno ustvarjanje.

Zdi se, da si nekaj takega obetata tudi Chris (Vicky Krieps) in Toni (vedno odlični Tim Roth), dolgoletni filmarski par, ki na Färø pripotuje na pol za pisanje novih scenarijev, na pol zato, ker Tonija, slavnejšega in uspešnejšega dela para, gosti tamkajšnji vsakoletni Bergmanov filmski festival.

In, da, Bergmanov festival, ki poteka v Bergamonovi zasebni majceni kinodvorani na otoku, je resnična atrakcija na Färu.

Kot je tudi Bergmanov center in muzej, pa Bergamnov safari (!), ki tiste najbolj zagrizene oboževalce švedskega filmarja popelje po markantnih točkah otoka, ki so tako ali drugače igrali vlogo v režiserjevem življenju.

Udeleženci ob jagnječjem burgerju pretenciozno razpravljajo o kadrih in sporočilih še tako obskurne epizode Bergmanove filmografije, preden lahko občudujejo drevo, ki se ga bodo morda spomnili iz enega od filmov.

"Švedi so obsedeni z Bergmanom, povsod je," dahne eden od turistov na safariju, ujet v svoj majceni intelektualni mehurček.

V resnici domačine na Färu Bergmanova zapuščina kaj dosti ne obremenjuje (razen, kadar gre za malce preintenzivne obiskovalce, ki skušajo obkljukati vsako lokacijo na zemljevidu "Bergmanovega" otoka).

In ne, Bergman ne meče neko vseprežemajočo senco na Švedsko in Švede. "V resnici je bil kreten," nonšalantno pove Chris eden od tistih, ki ga na otok vežejo družinske vezi, njegova stara starša pa sta nakupovala hrano v isti trgovini kot legendarni filmar.

Analiza umirajočega zakona

A Chris in Toni nista tu, da bi zares prišla do dna Bergmanovi enigmi – čeravno ju namestijo v njegovo hišo, v spalnico, kjer je posnel najbolj mučne kadre Prizorov iz zakonskega življenja (1973), “film, zaradi katerih se je ločilo na milijone ljudi", se namuzne oskrbnica domovanja, medtem ko Chris že skeptično pogleduje proti postelji.

Gledalec hitro zazna, da njun zakon ni idealen, režiserka Mia Hansen-Løve nam pusti več kot dovolj subtilnih znakov, da sta oba malce naveličana eden drugega – fizična privlačnost je bolj ali manj usahnila, ne moreta se zediniti niti glede tega, kateri Bergmanov film bi gledala, njeno zagledanost v starejšega, briljantnega umetnika pa je na neki točki povsem organsko zamenjal bolj trezen pogled na partnerja, ki ga še najbolj zanima on sam.

Ko ji kuratorka v Bergmanovem centru še na tisti suhi, stvarni švedski način pove, da Bergman za svojih devet otrok, ki jih je imel s petimi različnimi ženskami, kaj dosti ni zares skrbel, ji ubije še njene (precej naivne) ideale, da so veliki umetniki tudi veliki ljudje. "Rada imam neko koherentnost v življenju," pripomni Chris.

Kako ločiti umetnost od umetnika?

Kako ločiti umetnika od umetnosti, je večna zagonetka, ki jo Bergmanov otok načne, a se nikdar zares ne poglobi vanjo.

Chris se v pomanjkanju iskrice v zakonu, v pomanjkanju navdiha za pisanje, v večni senci uspešnejšega moža zateka v film, ki nastaja v njeni glavi in se na neki točki začne prepletati z osrednjim filmom, pri čemer njena protagonistka Amy (Mia Wasikowska) obsesivno išče potrditev v ljubezni distanciranega nekdanjega ljubimca Josepha (Anders Danielsen Lie), Chris sama pa pri svojem soprogu potrditev njenega (roko na srce, precej slabega) pisanja. Zadoščenja ne najde ne ena ne druga.

A čeprav Mia Hansen-Løve pogumno v središče svojega zadnjega filma postavi enega največjih režiserjev vseh časov in Bergamanov otok preplete z vrsto navezav na Šveda, ne naredi napake, da bi skušala posneti nove Prizore iz zakonskega življenja (to so letos tako ali tako storili že pri HBO-ju z ameriško različico serije z Jessico Chastain in Oscarjem Isaacom v vlogi razhajajočih se zakoncev).

Avtobiografski prebliski

Vse skupaj ostane zgolj pri dovtipih in pri filmu, ki se v resnici nikdar ne spusti prav globoko v psihoze umirajočega zakona.

Film je bolje kot nek poklon Bergmanu (ali ga, bognedaj, primerjati z njegovimi deli) gledati skozi prizmo avtoričinih lastnih izkušenj kot partnerica starejšemu, uglednejšemu režiserju in frustracij, ki jih nadobudnim ustvarjalkam take zveze lahko povzročijo.

Hansen-Løve (40) je namreč nekdanja življenjska sopotnica francoskega režiserja in kritika Oliviera Assayasa (66), s katerim je bila v razmerju pri komaj 20 letih in s katerim ima tudi hčerko.

S poznavanjem teh okoliščin lahko malce bolje beremo podtone Bergmanovega otoka, zlasti, ko gre za razpravo o vlogi ženske kot partnerice velikih umetnikov in za iskanje potrditve – tako s strani partnerja kot, navsezadnje, pri samem sebi.