Martin McDonagh se po uspehu Treh plakatov pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri) vrača k temam nasilja, maščevanja in (ne)zmožnosti odpuščanja, le da tokrat svoj dogajalni prostor iz Amerike seli na odročni irski otoček v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Še vedno pa ga zanima predvsem psihologija jeznih, a nemočnih mož.

Tihi otoški zaselek se za državljansko vojno na celini ne zmeni pretirano; njihovi dnevi se vrtijo okrog kmetovanja in lokalnih tračarij. Najboljša prijatelja Colm (Brendan Gleeson) in Pádraic (Colin Farrell) se nekega dne znajdeta v slepi ulici: dobrovoljni Pádraic je, kot že celo življenje, zadovoljen s preprostim ždenjem ob vrčku guinessa v lokalnem pubu, njegov dosedanji pivski bratec pa ima tega vrh glave. Ko prijatelj nekega dne potrka na njegova vrata, ga Colm hladno odslovi, češ da "ga ne mara več". Šokirani Pádraic, ki noče sprejeti, da je bil načevljan dobesedno čez noč, kot polit cucek še naprej lazi za Colmom in ga poskuša razvedriti, medtem ko ta vztraja, da je njunega odnosa konec. Njegovi dnevi na svetu so namreč končni, pravi, in ne bo jih še naprej zapravljal s "topoumnim dolgočasnežem". Namesto tega se bo posvečal skladanju melodij za svoje gosli. "Mozarta si zgodovina ni zapomnila zato, ker bi bil prijazen," je njegova logika.

Vaška skupnost ne ve dobro, kako naj se odzove na nenadno spremembo statusa quo, Pádraicov svet pa se zamaje v temeljih. Ker so vsi skupaj ujeti med griče miniaturnega otočka, razhod ne more biti dobeseden. Pádraic je prisiljen od strani opazovati, kako Colm še naprej razdira šale z lokalnim žandarjem (Gary Lydon) in muzicira z vaščani. Ker Pádraic ne more in ne more verjeti, da je bila prijateljeva odločitev dokončna, se Colm na nenehne uverture odzove drastično: odslej si bo vsakič, ko ga bo Pádraic nagovoril, odsekal prst na roki in mu ga poslal. (Za goslača se zdi to še posebej mazohističen pristop.) Seveda so zelo hitro izpolnjeni pogoji, da mora to grožnjo tudi uresničiti, kar ga potisne še globlje v zagrenjenost.

Čeprav so iskrivi dialogi napisani z nezgrešljivim humorjem in si jih igralci podajajo z bliskovito hitrostjo, je oznaka "črne komedije" tukaj pretirana – črnine je neprimerljivo več kot komičnosti. McDonagha zanima tabutema duševnega zdravja pri moških (župnik Colma vztrajno sprašuje, ali se njegov "obup" vrača, kar nakazuje na zgodovino depresije), pa tudi ciklične narave nasilja v zaprti skupnosti. Brez kakršnega koli moraliziranja razgali absurdnost prepričanja, da je v imenu velike umetnosti treba trpeti. Colm je odločen, da bo za vsako ceno postal trpeči genij, in bolečina njegovega bližnjega se mu zdi pri tem sprejemljiva kolateralna škoda.

Pádraic dejansko ni najbistrejši človek na svetu – cele ure je sposoben razpredati o iztrebkih svojega konja – je pa miroljuben in prijazen možak, v katerem je prijateljeva krutost ubila nekaj pomembnega. Če je bil prej čista dobričina, vedno prijazen do svoje sestre Siobhan (Kerry Condon), potrpežljiv do lokalnega tepčka Dominica (Barry Keoghan) in nežen do ljubljene oslice Jenny, se po Colmovi zavrnitvi zmrači, zapre vase, zakrkne – in odkrije svoj potencial za krutost. V patriarhalnem okolju je konflikte konec koncev mogoče rešiti le s stopnjevanjem, in banalni prepiri hitro prerastejo v sovraštvo, ki se prenaša iz generacije v generacijo.

McDonagh naslika bukolično Irsko z zelenimi griči, ovčicami in goslači na vsakem vogalu, v to pokrajino pa med drugim postavi lik zlovešče starke s kapuco, ki med vaščani trosi svoje vizije smrti. Duše otoka imajo zato pridih bajke, ki ga še podčrta alegorija državljanske (bratomorne?) vojne v ozadju. Izvirni naslov filma, The Banshees of Inisherin, se navezuje na folklorne prikazni, ki – tako Colm – smrti ne napovedujejo več s kričanjem, ampak samo še iz daljave opazujejo človeško trpljenje. Iz teh besed veje izguba vere v katoliškega (ali pa kakršnega koli drugega) Boga. V bistvu Colmove depresije je najbrž ugotovitev, da je na svetu prepuščen samemu sebi, brez kakršne koli utehe, še posebej ne od župnika, ki je eden najbolj vulgarnih ljudi v vasi. Ko si torej sam spodmaknil edino oporo v življenju, prijateljevo družbo, se je pahnil v položaj, iz katerega ne vidi več rešitve.

Edina, ki situacijo vidi zdravorazumsko, je seveda ženska. Siobhan je tista, ki je pripravljena Colmu v obraz zabrusiti resnico: vsi moški v tem zakotju so dolgočasni, celo velecenjeni Colm, pa naj se še tako skriva za svojim skladateljskim poslanstvom (zgovorno je, da ne ve niti, v katerem stoletju je ustvarjal njegov ljubljeni Mozart). Colm ne vidi, da ne bo "poseben" in večvreden zaradi svojega trpljenja, prav tako se najbrž ne bo vpisal v zgodovino s svojo glasbo – edina stvar, po kateri izstopa, je njegova pritlehna krutost.

V tem pogledu so Duše otoka tipično McDonaghov film: najočitnejša referenca je drama Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008), v kateri sta bila prijatelja prav tako Colin Farrell in Brendan Gleeson. Film plačana morilca spremlja po njuni misiji in nato brez obsojanja opazuje njune predvidljive, čeprav nikakor ne neizogibne reakcije. Ker se avtor vrača k dinamiki zakrknjenega starejšega moža in njegovega naivnejšega mlajšega kolega, sta filma dejansko povezana, čeprav gre za popolnoma različen dogajalni kraj in čas.

Dobrodošla komična sprostitev je Barry Keoghan, ki smo ga sicer vajeni v veliko mračnejših vlogah. Liku Siobhan je režiser očitno hotel dati njen lastni stranski zaplet (je edina oseba, ki sanja o tem, da bi kdaj zapustila otok), ki pa se zdi rahlo na silo vrinjen v zgodbo. Farrell in Gleeson sta oba izjemna v minimalističnem podajanju tihe bolečine, potlačenega besa in neubesedljivega hrepenenja – še posebej Colin Farrell, ki najverjetneje lahko računa na oskarjevsko nominacijo (dobil je že igralsko nagrado beneškega festivala). Globino in poetičnost zna vdahniti liku, ki ga vsi po vrsti opisujejo kot dolgočasnega in topoumnega.

Duše otoka je srce parajoča zgodba prav zaradi svoje neokrašenosti in zadržanosti. McDonagh naslika portret tragičnega moža, ki bi se raje telesno pohabil, kot pa se soočil z mislijo, da je zapravil svoje življenje. Razlogi, zakaj se dva, ki sta si bila nekoč blizu, razideta, na koncu niti niso pomembni – gre za žalostno ugotovitev, da se človeška bitja pri izražanju bolečine in nesmisla življenja vedno znova zatekamo k banalnosti nasilja.

Ocena: 5-