Jagnje se v resnici izmika enoznačnim žanrskim oznakam, obstajajo celo vzporednice z vesternom, režiser sam pa je projekt opisal kot "vizualno pesem". Kot soscenarist je z njim sodeloval pesnik in pisatelj Sjón, ki je v preteklosti pisal glasbo za Björk in besedila za Von Trierjevo Plesalko v temi. Nastala je temačna pravljica, ki ruralne običaje preplete z mitologijo in srhljivko o tesnobah in strahovih starševstva. Prav tako prek obrazcev žanra načenja temo družinske izgube in žalovanja, kar v zadnjih letih postaja (pre)pogost adut grozljivke.

Od gledalca film terja precejšnjo mero potrpljenja in bo razočaral vsakogar, ki pričakuje klasično strašenje: več teže je na neizgovorjenem in atmosferi kot na srhljivih preobratih. Film spominja na neki drug prvenec, Čarovnico (2015), s katero se je na filmski zemljevid vpisal Dave Eggers, a je vendarle ne dosega po intenzivnosti groze. Bolj primeren opis občutkov, ki jih zbuja film, bi bil ... negotovost.

Glavna zvezda filma je islandsko poletje s svojimi modrimi meglicami, poznimi sončnimi zahodi in čredami ovac, ki vsak dan potrebujejo skrb in nego. (Direktor fotografije Eli Arenson se izkaže s svojo tehniko plana in kontraplana.) Čas v letu, ko se kotijo jagnjeta, puhasti simboli preporoda in življenja, je tudi čas, da se vprašamo, kaj vse lahko zaobjema pojem družine.

Jóhannssonovi stari starši so bili kmetovalci in režiser razume napore življenja z naravo. Mlad zakonski par, Maria (Noomi Rapace) in Ingvar (Hilmir Snær Guðnason), dneve preživljata v tihi slogi in vedno isti rutini: skrb za ovce, delo na njivi, delo v hiši. Na prvi pogled mirna idila, ki pa jo na laž postavljata žalost v njunih očeh in sled poklapanosti v ramenih.

Maria in Ingvar sta navajena tudi kotenja ovc; kljub temu ju eno od rojstev vidno pretrese. Že iz napovednika je precej lahko razbrati, kaj ju je šokiralo, a svojevrsten gledalski užitek vam bo prineslo, če vnaprej ne veste ničesar.

Sledijo kvarniki.

Zakonca po rojstvu bitjeca ne izgubljata besed, a očitno je bilo sprejeto tiho soglasje: Ado, kot jo bosta poimenovala, preselita v hišo. Ko Ingvar iz ropotarnice privleče staro otroško zibko, se zavemo še nečesa drugega: nekoč sta že imela otroka ali pa sta otroka vsaj pričakovala. Neizgovorjena praznina in grenkoba v središču njunega odnosa naenkrat dobita smiselno obliko, ime. Lažje je razumeti, zakaj sta s tako lahkoto odprla svoji srci novorojenki.

Film šele po približno 40 minutah razkrije, da Ada, ki je v zibki do vratu zavita v odejico, ni navadno jagnje, ampak križanec z delno človeškim telesom. (Posebni učinki, ki so bili za to potrebni, se precej lepo zlijejo z minimalistično vizualno podobo filma. Ne nazadnje je bil Jóhannsson doslej v filmski stroki znan kot mojster vizualnih učinkov, tudi pri Rogue One, Transformerjih ter Hitrih in drznih.)

Lahko je razumeti tudi, zakaj Maria po nekaj dnevih blejanja pod oknom spalnice ustreli in zagrebe ovco, ki je biološka mama njenega "otroka" – občutila je težo obsodbe, pa čeprav skozi oči drobnice. Jasno postane, kako daleč je pripravljena iti, da bo obvarovala svojo novo družinico. Naslednja grožnja se pojavi v obliki urbanega prišleka, Ingvarjevega brata Péturja (Björn Hlynur Haraldsson), ki v prehodnem življenjskem obdobju pri njiju poišče zatočišče. Péturja seveda pretrese odkritje, da je po novem stric ovčki, še bolj pa ga iz tira vrže neomajna gorečnost, s katero se njegov brat in svakinja oklepata nekonvencionalne idile. Za trenutek se zdi, da bo prav Pétur z odločno potezo (in lovsko puško) svet vrnil v stare tirnice, a na koncu nima moči za takšno okrutnost.

Film se nadaljuje v podobnem tempu: napetost stopnjujejo potencialne nevarnosti, ki jo prepreči starševski zanos našega para. Jagnje pokaže ogromno dovzetnost za čustvovanje živali: gledalec ne občuti samo kolektivne obsodbe ovac, ampak tudi nervozno skrb domačega psa in zadržano radovednost mačke; njihova prisotnost v filmu je več kot samo okras kulise.

Vrnitev v idilo podeželskega življenja za Mario in Ingvarja ne bo mogoča: nedolžnost je bila izgubljena, plačati bo treba za to, da sta si zakonca prilastila nekaj, kar ni bilo njuno.

Kot neizbežna sila se bliža končno razgaljenje, ki bo odgovorilo na vprašanja v zvezi s tem, kako in zakaj je Ada takšna, kot je. In Jóhannsson je pri teh odgovorih, presenetljivo, precej nazoren: ne računajte na alegorično razlago – razkritje je sicer nadrealistično in groteskno, ampak precej nedvoumno. Marsikomu se bo tak konec zdel absurden, banalen in v nasprotju s poetičnim tonom vsega predhodnega dogajanja. Dalo pa bi se seveda argumentirati tudi, da scenarij izbere težjo pot, kot bi bilo samo zatekanje v "misterij narave". Ljudje so precej hitro pripravljeni verjeti v čudež, sugerira Jóhannsson, če je ta "čudež" odgovor na njihova skrivna hrepenenja. Lažje se je zaviti v topel plašč ljudske pravljice kot pa se soočiti s posledicami lastnih dejanj. Pri tem je nevarno pozabiti, da narava pač nima potrpljenja za človeška čustva in hrepenenja: na koncu vedno uveljavi svoje zakone.

Ocena: 3,5