Premieri Kita na beneškem filmskem festivalu so sledile šestminutne stoječe ovacije in Fraserjeva nominacija za igralskega oskarja najbrž ni več niti pod vprašajem. Akademija ničesar ne obožuje bolj kot telesno preobrazbo (ta se je, da ne bo pomote, zgodila s pomočjo protetike) in grenkosladke zgodbe povratnikov, kar Fraser brez dvoma je.

Kakršni koli pomisleki v povezavi s filmom so najbrž obsojeni na to, da jih bo preglasila ganjena (in zaslužena) hvala igralca v naslovni vlogi. Brendan Fraser je igralska legenda, ki se k statusu glavnega igralca zmagoslavno vrača po večletnem premoru, v katerem je javnost izvedela za igralčevo izkušnjo spolnega nadlegovanja, marginalizacije v Hollywoodu in boja z depresijo. Svojo upodobitev 250-kilogramskega možaka je Fraser vnesel toliko človečnosti in topline, da se kakršno koli kritiziranje filma zdi kot neupravičeno pljuvanje po njegovem igralskem dosežku. A če naj bomo pošteni, je treba poskusiti vsaj ločiti med intenco režiserja in igralsko interpretacijo v središču filma.

Darrena Aronofskega od nekdaj zanimajo teme obžalovanja čustvenega in/ali telesnega samokaznovanja, pri čemer se naslanja na literarno, mitološko ali religiozno motiviko – primere te fascinacije najdemo od Rekviema za sanje prek Črnega laboda in Noeta do dram The Wrestler in mati!. Scenarij za njegov novi projekt je Samuel D. Hunter napisal po predlogi lastne drame iz leta 2013. Kit je portret univerzitetnega učitelja v Idahu, ki vodi dvojno življenje. Kadar na daljavo prek spleta predava svojim študentom (vedno z izklopljeno kamero na računalniku!), je navdihujoč, poln podpore in spodbude do mladih, ki bi jih rad pripravil do iskrenosti v pisanju. Ko je predavanja konec, obždi v svojem naslanjaču, iz katerega se zaradi svoje teže tako rekoč ne more več premakniti.

Postopoma se bo razkrilo, da je Charliejevo prenajedanje motnja hranjenja, ki se je pojavila po tragični smrti njegovega partnerja, Alana. Po izgubi velike ljubezni svojega življenja se je Charlie zaprl v stanovanje, kjer ga zdaj obiskuje samo še njegova edina prijateljica, Liz (Hong Chau). Ker je po poklicu medicinska sestra, ves čas pozorno spremlja Charliejevo pešajoče zdravje. Na točki, ko vstopimo v zgodbo, je bolnik že v zadnjem stadiju srčnega popuščanja in Liz mu napoveduje manj kot teden dni življenja, če se ne bo vsaj poskušal rešiti s prostovoljno hospitalizacijo. Ker Charlie tega očitno ni pripravljen narediti, smo obsojeni na zlovešče izpisovanje dnevov v spodnjem desnem kotu zaslona. Nobenega dvoma ni o tem, kaj se bo zgodilo. Vprašanje je le, kdaj.

Nekega dne na Charliejeva vrata potrka mlad evangeličanski misijonar, Thomas (Ty Simpkins), ki bi rad pridigal o bližajočem se koncu sveta. Charlieju tega ni treba posebej razlagati, ne zato, ker zaradi lastne travmatične izkušnje z religijo Sveto pismo pozna do potankosti, pač pa zato, ker se zdi, da ve tudi nekaj malega o apokalipsi. Obseden je s čisto določenim esejem, ki analizira Melvillov roman Moby Dick, zgodbo o človeku z izrazito željo po smrti. Vedno znova se vrača k ideji, da je pripovedovalec Ishmael tiste dolgočasne diatribe o taksonomiji kitov v knjigo vključil zato, da "bi bralca odvrnil od žalostne zgodbe svojega življenja, vsaj za kratek čas".

Vzdušje dokončnosti dodatno podčrtata vreme (deževje svetopisemskih razsežnosti) in pa brenčanje TV-poročil v ozadju: piše se leto 2016 in Donald Trump je na poti do statusa republikanskega kandidata za predsedniško mesto.

A morda bo Charlie pred koncem lahko popravil vsaj kakšno napako iz preteklosti: obiskovati ga začne najstniška hčerka Ellie (Sadie Sink), jezna in uporniška najstnica, ki je ni videl že osem let, odkar se je zaljubil v moškega in zapustil Elliejino mamo (Samantha Morton). Čeprav iz šestnajstletnice bruhajo jeza in zlobne opazke, Charlie v njenem prihodu začuti priložnost za odrešitev in spravo, preden se mu čas dokončno izteče.

Darren Aronofsky se zdi obseden z grotesko in fasciniran nad skrajnostmi človeškega telesa. Čeprav na papirju sprejema Charliejevo prenažiranje kot obliko duševne bolezni in počasnega samomora, pa si ne more pomagati, da iz debelosti ne bi naredil cirkuškega spektakla: v prizorih, v katerih se Charlie prehranjuje (po navadi s pico ali ocvrtim piščancem), do konca privije zvoke mlaskanja in žvečenja, ki podčrtajo dehumanizirajočo idejo požrešnosti. Klasični, skoraj kvadratni format slike je bil torej izrazita avtorska odločitev, ki tri četrtine skoraj vsakega kadra zapolni s človeško gmoto – namerno vzbuja vtis, kot da je protagonista preprosto preveč, da bi ga v celoti stlačil v sliko. Ton pripovedi samo še poslabša razčustvovana, bombastična glasbena podlaga Roba Simonsena, ki melodramatično uokviri vsak prizor, osredotočen na Charliejevo telo.

Režiser seveda ne more biti odgovoren za najpritlehnejše odzive na film, vsekakor pa pomanjkanje empatije v njegovem pristopu k temi take odzive lahko še zaostri. Življenje z 250 kilogrami za seboj potegne resne zdravstvene težave in invalidnost. Prikazu tega se ni treba izogibati; vsakdan morbidne debelosti je nelep in boleč. Vseeno pa ni potrebe po razstavljanju portretiranca kot cirkuškega spektakla, po zavestnih vizualnih vzporednicah s sopihajočo morsko živaljo, po iskanju pošastnosti, po siljenju gledalcev (in nekaterih likov) k priznanju, kako "ostuden" se jim zdi. Direktor fotografije je bil avtorjev stalni sodelavec Matthew Libatique, ki film prežame z umazanimi odtenki rjave, kar bi se dalo povezati z ozračjem potujočih cirkusov 19. stoletja.

Če razumemo, da je Charliejevo telo takšno, kot je, ker si zaradi duševne bolečine skuša škodovati, je lahko videti, kako nesorazmerno strupeno je obsojanje morbidne debelosti v primerjavi z drugimi samodestruktivnimi navadami, pa naj bo to alkohol, kajenje ali droge. Kit ni film, ki bi se zares trudil z niansiranjem tega sporočila, ker je prezaposlen z nesubtilnim nakazovanjem odpora. Fraserjeva nežna upodobitev trpečega posameznika deluje kot protiutež cinizmu, a preprosto ni dovolj, da bi popravila slab priokus.

Charliejeva učiteljska maksima v življenju je, da svojim učencem dopoveduje vrednost in pomen iskrenosti; pri tem je pripravljen spregledati žaljive opazke, kajti globoko v sebi verjame, da ljudje "niso sposobni, da jim ne bi bilo mar". Morda ne bi škodilo, če bi mu Darren Aronofsky malo bolj prisluhnil.

Ocena: 3-