"Love is the drug," preroško naznanjajo Roxy Music, še preden sploh vidimo dekle, ki bo to spoznalo na lastni koži. Laura (Seidi Haarla) v uvodnem kadru pride domov, kjer očitno ni zares doma: sobe so natrpane s pretencioznimi intelektualci, ki se zabavajo z izmenjavanjem literarnih citatov in prezirljivimi nasmeški avtsaderjem, kakršna je ona. Finka, ki je v Moskvo prišla "študirat jezike". Njen varni pristan v tem trušču je ruska sostanovalka – in ljubimka – Irina (Dinara Drukarova). Skupaj bi morali naslednji dan potovati v Murmansk, da bi arheologinja Irina dekletu tam razkazala slavne petroglife. A Rusinja za pot zdaj nima časa, Laura pa je očitno preponosna, da bi priznala, da je na izlet hotela samo zaradi nje. In tako se znajde sama na večdnevni vožnji z vlakom na sever, češ da "moramo videti, od kod prihajamo, če hočemo vedeti, kdo smo", z besedami Irininega snobovskega kroga.

V Laurinem kupeju drugega razreda ni pravega udobja, je pa slikovit sopotnik: mlad Rus, Ljoha (Jurij Borisov), ki se na sever odpravlja delat v premogovni obrat. Dokler ne prispe tja, očitno namerava čas na vlaku izkoristiti za praznjenje steklenic domačega žganja in grobo vtikovanje v vsakogar, ki mu pride na pot.

Če je na začetku Ljoha grozeča, potencialno nasilna prezenca – prvo noč kot čep pijan Lauro vulgarno zaslišuje, ali je prostitutka, kar veliko pove o nekdanji ruski percepciji Finske – pa se postopoma izkaže, da so njegovi impulzivni izpadi samo krinka, za katero se skriva še en nerazumljen, krhek posameznik. Borisov je popolnoma naraven v vlogi, ki se zanaša predvsem na telesnost nepredvidljivega hedonista, ki ga lahko vsak trenutek odnese čez rob. Nič manj prepričljiva ni Seidi Haarla v vlogi inteligentne ženske, ki pa ji je kulturni šok pobral ves veter iz jader.

Ne bo prevelik kvarnik, če zapišemo, da sledi nežen zaplet v duhu Linklaterjeve klasike Pred sončnim vzhodom: zgodba o zmotnih prvih vtisih, o čustvenih vezeh, ki se lahko spletejo tudi v kratkem času, in o nepredvidljivosti ljubezni. S to razliko, da se Finec veliko bolj kot Linklater zaveda pragmatične resničnosti sveta: poležane frizure, olupki mandarin po kupeju, žalostna ponudba jedilnega kupeja. Prav tako se naša protagonista ne bosta zapletala v filozofske razprave o naravi ljubezni in smrti: on je nesporno pripadnik delavskega, ona pa srednjega razreda, in ta razkorak med njima ne bo nikoli v celoti izginil.

Da zgodba to ne zapade v sentimentalnost, poskrbijo obrobne teme filma: Kuosmanen pokaže, da posameznik kljub poznavanju jezika v tujem okolju do neke mere ostaja riba na suhem, obsojen na birokratske ovire in nesporazume v družabnih situacijah.

Čeprav se režiser izogiba situacijski komiki in drugim stereotipnim prijemom hollywoodske romantične komedije, pa ne skriva ambicij za vzbujanje podobnih občutij pri gledalcu.

Če sta Laura in Ljoha srce filma, je stari, škripajoči vlak njegovo drobovje: direktor fotografije Jani-Petteri Passi s pridom izkoristi klavstrofobično utesnjenost spalnih kupejev in ozkih hodnikov. Kamera nima druge izbire, kot da je stisnjena tik ob protagonista, kot da čisto od blizu opazuje zidove, za katerimi se skrivata svojo osamljenost in strah pred bližino.

Za dodatno odtujenost od sveta poskrbi odsotnost mobilnih telefonov: zgodba se odvija v devetdesetih, in če hoče Laura priti v stik z zunanjim svetom, mora iskati telefonske kabine na zasneženih postajah; njena obsojenost na neprijetnega pajdaša v kupeju je tako še bolj dokončna. O dogajalnem času pričajo tudi sintetične puhovke, kakršne so, ironično, danes spet v modi, in puščoben kolorit postsocialistične Rusije. Dih jemajoča, včasih skoraj komično odljudna pokrajina skrajnega severa poskrbi za markantne in občasno duhovite prizore.

Ocena: 4+