Antoine in Miriam sta zakonski par, ki se loči. Hči je že skorajda polnoletna, zato sama odloča o stikih z očetom, o 11-letnem Julienu, ki jasno izrazi, da ne želi stikov z njim zaradi njegovega nasilja do mame, pa odloči sodnica. Miriam, nad katero se je Antoine psihično in tudi fizično znašal, zato je z otrokoma odšla živet v drug kraj, zahteva, da ima skrbništvo samo ona, medtem ko si Antoine prizadeva za deljeno skrbništvo, glede obtožb pa zatrjuje, da se mu godi krivica. "Če ni bil vzoren mož, še ne pomeni, da ni dober oče," je bil eden izmed argumentov njegove odvetnice. Sodnica sprejme odločitev o deljenem skrbništvu, takrat pa se nočna mora za družino, predvsem Juliena, ki očetu ne pravi očka, ampak ga naziva On, šele začne. "Primopredaja" otroka poteka v hiši Miriaminih staršev, saj ne želi, da bi Antoine izvedel, kam so se preselili. Napeti in razrvani Antoine, ki je kot tempirana bomba, se sprva še nekako zadržuje, a čedalje bolj na plan prihaja njegova bolestna plat, zato zaslišuje in psihično trpinči Juliena o tem, kje živijo, če je z njimi tudi mamin partner. Ko vzroji na družinskem kosilu s svojimi starši, ki so do Juliena zelo ljubeči, ga oče vrže iz hiše, a tudi to ga ne ustavi. Situacija kulminira na rojstnem dnevu starejše hčerke, na katerem se Antoine, ki vztraja, da je samo želel prinesti darilo, pojavi kljub dejstvu, da ga hči ne želi videti. Takrat sodu izbije dno.

37-letni režiser in scenarist z izjemnim tempom učinkovito vrti spiralo filma, ki je v bistvu nadgradnja njegovega kratkega filma iz leta 2013 Avant que de tout perdre, za katerega je bil nominiran tudi za oskarja. Obdržal je vse like, ki nosijo celo ista imena, ter oba glavna igralca.

Če na začetku Antoine še kaže znake "opeharjenega" očeta, kar je posledica predvsem njegove izjemno retorično vešče odvetnice, je na drugi strani mama rahlo pasivna. A hitro se pokaže resnična plat njenega nekdanjega moža, ki deluje po tipičnem vzorcu povprečnega zlorabljalca in nasilneža: po levem licu te poboža, če pa kaj ni po njegovo, te po desnem udari. Že začetni prizor zaslišanja v človeku vzbudi občutek nemoči: ni pomembna resnica, pomembno je le, kako dobrega odvetnika imaš. V pravični družbi bi dejstvo, da se otrok noče srečati z očetom, moralo stati samo zase in vanj ne bi smel nihče zarezati dvoma. Žal pa ni tako. "Ne vem, kaj so mu natvezli," odvrne Antoine, Julienova resnica je kar naenkrat postavljena pod vprašaj. Resnica pač ni vedno nekje vmes, kar se jasno izkaže v nadaljevanju filma.

Iz prizora v prizor se kaže Antoinova vse bolj preteča nrav, že njegova velika postava vzbuja strah, še bolj pa bruhajo njegove frustracije, pri čemer se nič ne ozira na to, da jih najbolj občuti Julien. Temu sicer večkrat zatrdi, kako rad ga ima, a njegova dejanja govorijo ravno nasprotno. Mama ga skuša obvarovati, a je pred sistemom nemočna: se bom pritožil, ji navrže, ko mu pravi, da se Julien (prestrašen leži v postelji) ne počuti dobro in ne želi preživeti konca tedna z njim. Če Antoine iz prizora v prizor izgublja nadzor sam nad sabo, Miriam na drugi strani postaja psihično vse močnejša. Ne želi na nož z Antoinom, čeprav vse kaže, da je katastrofa pred vrati. Prizor, ko Antoine že na robu zloma skorajda vdre v novo stanovanje in se po njem razgleduje, kot da je še vedno del družine, je eden najprepričljivejših: zdi se skoraj nečloveško, kako se Miriam uspe obvladati, ko jo stisne v železen, posesiven objem in ji zagotavlja, da se je spremenil. Formalna ločitev se zdi kot posmeh. Je bivši lahko res kdaj bivši? Se bo sploh kdaj vrnil občutek varnosti?

Družinski položaj močno vpliva tudi na skoraj polnoletno hčer Josephine, ki se pred domačo dramo umakne v zaščitniški objem fanta. Čeprav se na prvi pogled zdi kot tipična najstnica, ki se osredotoča samo nase, sta v njej globoko zakoreninjena strah in zaskrbljenost za mamo in bratca. To na pretresljiv način pokaže prizor, ko med lastno rojstnodnevno zabavo na odru poje, a ves čas z begajočim pogledom išče mamo in brata, vedoč, da je pred dvorano nekje oče.

Okolica molči
Legrand je brez velikih besed v film umestil še en zelo pomemben vidik, ko govorimo o nasilju v družini: molk okolice. Ko poteka zadnji travmatični prizor sredi bloka, se ne odzove nihče, z izjemo starejše sosede, ki opravi odrešilni klic. Kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru? Živimo v družbi, ko se največkrat v takih situacijah, ko gre za nasilje v družini, obrnemo proč, češ bo že nekdo drug pomagal oz. to se me ne tiče, kar je nesprejemljivo. Če na začetku zgodbe sistem ni zaščitil otrok, je to nalogo na koncu morala opraviti policija.

Filmska ekipa je opravila izvrstno delo. Legrand, pred katerim je svetla filmska prihodnost, je z izjemnim režijskim lokom v 90 minutah poskrbel, da se gledalec zaradi stopnjevanja strahu počuti kot na vlaku smrti. Denis Menochet je izvrsten v vlogi psihotičnega nasilneža Antoina, Lea Drucker zelo prepričljiva v vlogi mame Miriam. Največje delo pa je opravil Thomas Gioira, ki je v vlogi Juliena tako prepričljiv, da si verjetno vsak gledalec večino filma želi samo, da bi ga stisnil k sebi in odpeljal proč.

Ocena: 4+, piše: Ksenja Tratnik