Kdor nikoli ni izgubil vere vanj, bo v Mandy videl vrnitev v zlate čase testosteronskih eskapističnih akcionerjev tipa Brez obraza (1997) in Con Air (1997), pa tudi dediščino Cageevih zgodnejših, manj konvencionalnih podvigov (Divji v srcu, 1990).

Zaplet drugega celovečerca italijansko-kanadskega režiserja Panosa Cosmatosa je linearen, ogrodje pripovedi preprosto. Dogajanje nas prestavi v leto 1983 (najbrž samo zato, ker je estetika osemdesetih trenutno tako zelo v trendu), kjer ob vznožju gorovja ob puščavi Mojave Red (Nicolas Cage) in Mandy (Andrea Riseborough) živita v tihi gozdni idili. Njuna od civilizacije odrezana ljubezen ima pridih mističnosti; včasih ju motijo le čudne sanje, prvi znanilci nečesa temačnega na obzorju. Mandy po naključju pritegne pozornost Jeremiaha (Linus Roache), vodje nasilnega verskega kulta, ki se odloči, da jo mora vključiti v svoj harem. Ponjo pošlje več svojih fanatičnih podrepnikov in peščico temačnih motoristov, ki so videti kot najbolj hardcore metalska ekipa vseh časov (nikoli ni jasno, ali so samo poblazneli od LSD-ja, ki ga varijo, ali pa so dejansko demonske pojave). Mandy ugrabijo, Reda prevežejo z bodečo žico in ga prepustijo smrti. Ko se okrvavljeni, napol nezavestni možak izvleče iz vezi, smo šele nekje na sredini filma. Do tega trenutka je bil Cage v ozadju, karakteriziran samo kot "Mandyjin mož"; od te točke pa do konca sledi samo še krvavo maščevanje z Redom v prvem planu.

Drvar Red je, in za to res ni boljšega izraza, cageevski lik non plus ultra. V svojem prvem daljšem prizoru razcapan in okrvavljen stoji v majhni kopalnici, žganje si izmenično zliva v usta in po globoki rani pod rebri, ob tem pa s spačenim obrazom iz sebe spušča nekakšno prvinsko tuljenje in renčanje. Prav zaradi te baročne ekscesnosti, zaradi teatralne predanosti skrajnim likom in vlogam, ima Nicolas Cage – kljub nizu podpovprečnih filmov – še vedno status kultnega igralca. Sean Penn je nekoč prezirljivo komentiral, da Cage "ni igralec, ampak performer" – kar je v resnici izvrstna opazka, le da je jaz ne bi uporabila kot žaljivko. V Mandy cageevska značilna maničnost ni karikatura in ni nastopaštvo – skupaj s stilizirano estetiko filma se dviguje na raven popolnoma samosvoje umetnine. Kdo drug bi lahko prižgal cigareto na tleči lobanji trupla, ki ga je pravkar obglavil, in to ne bi izpadlo kot nenamerna komedija?

Kljub precej konvencionalnemu zapletu epopeje maščevanja je Cosmatosova iztirjena pravljica, ki se kopa v zasičenih odtenkih rdeče in vijoličaste, absolutno izvirna stvaritev. Čeprav je nasilja na pretek in je tudi zelo nazorno (kdaj ste nazadnje videli dvoboj z motornimi žagami?), gre v prvi vrsti za razpoloženjsko grozo, postopoma nalegajoče nelagodje, ki bo dobro znano fanom Davida Lyncha. (Mandy je tudi ena zadnjih priložnostih, da slišite delo velikega islandskega mojstra filmske glasbe Jóhanna Jóhannssona, čigar prezgodnja smrt je bila velika izguba za filmski svet).

Zgodbo prežemajo sanjska logika in nadrealistični elementi, ki jih poudarja igra svetlobe in triki direktorja fotografije Benjamina Loeba. Andrea Riseborough, ki na trenutke spominja na mlado Sissy Spacek, je protejska filmska prezenca, včasih eterična in krhka, drugič neustrašna in jedka. Nič čudnega, da Jeremiah ne more preboleti njenega zaničljivega posmeha. Linus Roache odlično upodobi prototip voditelja kulta, preroka, ki pridiga predvsem podložnost, ki na gramofonu v nedogled predvaja sadove svoje falirane glasbene kariere, ki mrcvari starejše priležnice, najnovejši pa prede, da je "nekaj posebnega". Človeška žrtvovanja in demonski motoristi so seveda fantazijski elementi, a na Jeremiahu je tudi nekaj zelo realističnega, zelo prepoznavnega.

Mandy definitivno ni film za široke množice: njegova estetika se vam bo zdela bodisi zanimiva bodisi fetišistična in odbijajoča. Po vizualni plati si kot referenco predstavljajte serijo Stranger Things, križano s psihedelično nočno moro in filmi Nicolasa Windiga Refna. Nenaklonjeni gledalci bodo morda ocenili, da Refna in Cosmatosa povezuje tudi prevlada forme nad skoraj neobstoječo vsebino.

Nekateri odlomki niso povsem logični, ritem dogajanja pa je neenakomeren in neharmoničen. Protagonist, ki prevzame vlogo skoraj mitološkega junaka, se mora spopasti z absolutnim zlom; vzporednice bi se dalo vleči tako z Zlobnimi mrtvimi Sama Raimija kot s sago Hellraiser. Vseeno pa je Panos Cosmatos eno izmed imen, ki v zadnjih letih s svojimi svežimi pristopi oživljajo žanr fantastičnega, ne pa samo stopajo po sledi velikih predhodnikov.

Ocena: 4+; piše Ana Jurc