Prvi celovečerec režiserja Carlosa del Castilla "nosi" izjemen igralski dosežek Manola Cruza v vlogi moškega, ki trpi za mišično distrofijo; Cruz je obenem tudi podpisan pod scenarij in je menda prvi prišel na idejo za film, ki bi se dogajal v provizorični "koliščarski" naselbini na kolumbijski obali. Ljudje, ki so prerevni, da bi si postavili hiše na kopnem, si v močvirju - med zemljo in morjem - postavijo zračna lesena bivališča.

Film, ki je na Festivalu Sundance osvojil nagrado občinstva v sekciji svetovnega filma, lovi ravnotežje med ganljivostjo in sentimentalnostjo: na "pravo" stran ga poleg izjemnih igralskih vložkov pretehta živ, tridimenzionalen občutek za prostor, ki se kopa v razkošnih, zasičenih barvah zahajajočega sonca (kot direktor fotografije se je izkazal Robespierre Rodriguez). Življenje marginaliziranih revežev v močvirju, ki med kolibami potujejo v čolnih, je v isti sapi portret socialne bede in gesta magičnega realizma - skupnost je tako rekoč odrezana od preostanka civilizacije in v tesnem stiku z naravo, ki jim dobesedno pljuska v domovanja.

V kratkem prologu izvemo, da je Alberto (Manolo Cruz) že v zgodnjem otroštvu izvedel, da trpi za redko obliko nevrološke okvare, mišične distrofije. V 28-letnega moža je odrasel predvsem po zaslugi ovdovele Rose (Vicky Hernández), ki sinove muke lajša z neomajno milino in nežnostjo matere, ki na svetu nima nikogar drugega. Ker Alberto pač živi v popolnoma drugem svetu kot Stephen Hawking, seveda nima dostopa do napredne zdravstvene nege: že celo življenje je prikovan na posteljo in aparaturo, ki ga ohranja pri življenju. Morje, ki je oddaljeno le par sto metrov, bi lahko bilo tudi na drugem koncu sveta - a Alberta razjeda želja, da bi vsaj enkrat videl modro prostranost oceana.

S klavstrofobično bližnjimi kadri nas režiser potisne v Albertov ležeči položaj: v njegovem zornem kotu je samo košček močvirja, in morda še en delček za njegovim hrbtom, kadar uspe z usti zagrabiti in dvigniti svoje "vzvratno ogledalo" - kuhinjsko lopatko, na kateri je pritrjeno ogledalce. Občutek utesnjenosti samo še povečuje nenehna Rosina prisotnost: mama, negovalka, motivatorka in nadzornica v enem, ki "svoje sonce", kot mu pravi, umiva, brije, hrani in tolaži med nočnimi napadi panike.

Skoraj edini "vdor" iz zunanjega sveta so redni obiski Giselle (Viviana Serna), lepotice iz soseščine, ki je približno Albertovih let in je njegova prijateljica še iz otroštva. Alberto ima na Giselline izlive ljubkovanja in (sestrske?) nežnosti predvidljivo reakcijo: čeprav mu telo postavlja nepremostljive omejitve, to seveda ne zmanjša njegovega hrepenenja in čustev. Tudi Giselle nakazuje, da do prijatelja ne čuti le usmiljenja in platonične ljubezni, a jo Rosa hitro postavi na trdna tla: ljubezen do invalida je tabu, vsako nadaljnje druženje pa bi samo še povečevalo Albertove muke. Del Castillo tako na neobsojajoč način problematizira materinsko ljubezen, ki ne more sprejeti, da je sin onkraj svojih fizičnih omejitev tudi lastna osebnost, sposobna samostojnih odločitev in čustvene rasti.

Cruz je absolutno prepričljiv v vlogi, v kakršne so veliki igralci od nekdaj radi zagrizli, ciniki pa jim pravimo "vaba za oskarje": v prvi vrsti padejo na pamet Eddie Redmayne (Teorija vsega), Javier Bardem (Morje v meni), Marion Cotillard (Rja in kost) in seveda Daniel Day-Lewis (Moja leva noga). Kolumbijec, ki je za vlogo izgubil 20 kilogramov, se kot Alberto popolnoma zlije s privzetimi omejitvami svojega telesa. Čeprav je njegov obraz zaradi bolezni izkrivljen v grimaso bolečine, uspe podajati čustva: brez odvečnih besed iz ene same geste razberemo za celo življenje ljubezni in bolečine v odnosu med materjo in sinom.

V prvi polovici letošnjega leta je hollywoodska melodrama Ob tebi, ekranizacija literarne uspešnice Jojo Moyes, marsikoga (upravičeno) razburila: milo rečeno problematično je priti do kategoričnega zaključka, da je smrt za težko invalidnega posameznika boljša ali celo edina mogoča izbira. Film Med morjem in zemljo takih posplošujočih sodb sicer ne zagreši, bi se pa verjetno dalo argumentirati, da je konec zgodbe v prvi vrsti v službi (gledalčeve) čustvene katarze in ne organski zaključek protagonistovega karakternega razvoja. Del Castillo na naša srca preokorno trka tudi z uporabo glasbene podlage: v prizorih, ki so močni že sami po sebi, včasih doni tako vsiljiva orkestralna glasba, da ima nasproten učinek od želenega. Tragedija, ki nas potegne iz bednih tuhtanj o lastnih skrbeh, ali premišljena manipulacija? Mnenja bodo verjetno deljena.

Ocena: 4; piše Ana Jurc