Podoba ameriškega predmestja, ki ga v Pokvarjenem predmestju z utečenimi prijemi naslika Clooney, je kliše: pokrajina povojne Amerike, posejana z neskončnimi serijami enakih hišic, ki jih obdajajo enake trate z enako vestno pokošeno trato, enaki zloščeni avtomobili in enaki, prazni obrazi dostojnih, bogaboječih Američanov in njihovih stepfordskih žena. Vsi so razumevajoči in odprti ljudje, bi vam povedali, ki se zavzemajo za rasno integracijo ... samo morda ne ravno v njihovi soseski. Tak kompozit stereotipov se je v kolektivno zavest vpisal kot povzetek nekega časa, kot utelešenje "ameriškega sna", ki to ni - v resnici je le trhlo pročelje, za katerim zeva globoka eksistencialna praznina.

Dobro, Clooney je torej naslikal klasično, prepoznavno kuliso za družbeno satiro in kritiko. Težava je le v tem, da mu je ne uspe v ničemer nadgraditi: detajlirano je poustvaril našo kolektivno predstavo o nekem času, kakršna se je ohranila v (pop)kulturi, pozabil pa jo je nadgraditi s poanto, ki bi segala onkraj medle ugotovitve, da rasizma nismo pokopali nekje v sredini prejšnjega stoletja. Črni humor - in prav v nebo vpijoče očitno je, katere šale sta spisala brata Coen - in obsesivna osredtočenost na zgodovinske detajle pričata o tem, da je imel Clooney za svoj projekt še veliko bolj visokoleteče cilje.

Scenarij za Pokvarjeno predmestje je torej skrpan iz nekega zgodnejšega besedila: nikoli realiziranega scenarija o predmestni družini, ki se zaplete v mrežo umorov in laži; v osemdesetih, na petah uspeha njunega prvenca Blood Simple, sta ga napisala Joel in Ethan Coen. To je noirovska štrena o možaku, ki mu vajeti genialnega načrta za umor žene spolzijo iz rok. Morda ni izviren film (konec koncev sta brata to zgodbo pozneje izpilila in predelala v Fargo), a vsaj stoji. Bolj problematična je druga polovica, ki sta jo sklepala in nič kaj diskretno v glavno pripoved stlačila George Clooney in njegov stalni sodelavec Grant Heslov, ki sta pod projekt podpisana kot soscenarista. Gre za resnično zgodbo o Levittownu (v filmu se imenuje Suburbicon), povojni skupnosti 17 tisoč identičnih domov (z notranjo opremo vred), eni od mnogih podobnih, ki jih je ustanovil gradbenik William Levitt. In prepovedal temnopoltim družinam, da bi v njih kupovale domove, češ da bi to "odvrnilo vse druge potencialne kupce". Leta 1957 je neki par svojo hišico v Levittownu vendarle prodal temnopoltemu paru, Williamu in Daisy Myers, kar je sprožilo demonstracije in celo nasilne izgrede belske večine. To je bil prelomen trenutek v ameriški zgodovini, trenutek, ki je razkrinkal hinavščino v srcu "liberalnih" severnjaških zveznih držav, ki so bile, vsaj na papirju, tradicionalno nasprotnice suženjstva in zagovornice državljanskih pravic.

V Pokvarjeni soseski družina Lodge - oče Gardner (Matt Damon), mama Rose (Julianne Moore) in njena identična dvojčica Margaret (še enkrat Julianne Moore) ter mali Nicky (Noah Jupe) - v resnici ni odkrito sovražna do novih prišlekov. Imajo pa svoje težave. Gardnerjev zakon očitno ni srečen: njegova žena je na invalidskem vozičku, in to zaradi posledic avtomobilske nesreče, v kateri je bil za volanom on. Čeprav to nikoli ni izrečeno, očitki kot oblak visijo nad vsakim Rosinim pogledom. Margaret je, po drugi plati, veliko bolj vesela in ustrežljiva, na pogled pa popolnoma enaka. Kaj je torej ubožcu storiti? Edina logična rešitev: Gardner in Margaret pri mafiji naročita umor "odvečne" sestre in že kujeta načrte, kako bosta z denarjem od zavarovalnice pobegnila na Arubo. Ko še osemletni Nicky spregleda, da ima njegov oče umazane roke pri tragični smrti svoje žene, se štrena začne razpletati.

Sledijo razrezani segmenti poslov z mafijo, zavarovalniškega agenta z utemeljenim sumom (izvrstni Oscar Isaac) in novih umorov, med njimi pa prizori nadlegovane družine Mayers, ki stoično, skoraj svetniško prenaša šikaniranje in sovraštvo. Jasno je, da vrli meščani Suburbicona krivdo, da v njihovi soseski kar naenkrat umirajo ljudje, polagajo pred vrata Mayersovih. Na Gardnerja Lodgea, ki na neki točki po ulicah hodi dobesedno okrvavljen in z morilskim orožjem v roki, ne pade niti senca suma.

Nihil novi sub sole: vemo, da je moral biti film že dokončan, preden so se letos poleti zgodili izgredi belskih supremacistov v Charlottesvillu. Toda ali je zato Clooney neki modri prerok, ki je videl v prihodnost in nam razložil mehanizme zgodovine? Pokvarjeno predmestje seveda implicira, da množično prebujanje rasnega sovraštva ni neki nov preobrat v ameriški družbi (in politiki), ampak le ponovna legitimizacija starih teženj - a je Clooney v svoji dobronamernosti komično okoren in pridigarski. Meyersove, temnopolto družino, okrog katere se zgosti ves njegov pravičniški bes, obravnava kot prazne simbole, kot idealizirane poosebitve dostojanstva in krščanske potrpežljivosti. Nekaj neverjetno ironičnega je v tem, da ga ljudje, ki naj bi predstavljali moralno jedro njegove zgodbe, kot tridimenzionalne osebnosti sploh ne zanimajo. Dodatna ironija izvira iz dejstva, da je morda najboljši del filma ravno detajlirani portret zloščene, "idilične" soseske Suburbicon, ki jo skuša že od prvega hipa dalje dekonstruirati. (Lažem: z naskokom najboljši je Oscar Isaac v vlogi zavarovalniškega agenta, edini, ki je videti, kot da je ušel iz polnokrvnega filma bratov Coen. In, roko na srce, to je največ, na kar je Clooney lahko upal.)

Ocena: -3; piše Ana Jurc