Pred premiero je nad Mladim Ahmedom visel oblak nelagodja: s koliko takta in niansiranosti se bosta v trenutni protimuslimanskem ozračju v Evropi avtorja lotila zgodbe o muslimanskem najstniku, ki ga radikalni imam ščuva proti prijetni učiteljici arabščine? Kje je meja med razmislekom o radikalizmu in stereotipiziranjem naslovnega junaka (ali pa kar celega islama)? Treba je povedati, da je festival v Cannesu režiserja, če že ne z zlato palmo, vseeno nagradil s prestižno lovoriko za najboljšo režijo.

Mladega Ahmeda bi težko obtožili, da gledalcu vsiljuje takšno ali drugačno perspektivo – zdi se, da dokončnih odgovorov na problematiko nasilnih ideologij niti ne poskuša podajati. Režiserja in scenarista se izrecno potrudita pokazati tudi zmerne muslimane (pravzaprav so ti v filmu v večini), sicer pa ohranjata svojo tipično hladno, čustveno nevpleteno perspektivo avtsajderjev. Ves čas se zavedamo, da direktor fotografije Benoît Dervaux z distanco dokumentira muslimansko skupnost majhnega belgijskega mesta, na primer med sestankom, ki bo odločil, ali smejo svoje otroke poučevati tudi sodobno arabščino ali pa je edina sprejemljiva pot do jezika s prebiranjem sur Korana. Vprašanje, ki si ga zastavljajo v resnici, je veliko širše: kako lahko svojo kulturo in svojo identiteto obvarujemo v vse bolj sovražnem, tujem okolju? (Treba je povedati, da avtorja za kontekstualizacijo računata na gledalčevo poznavanje sveta: sama zgodba se drži zgolj in samo konkretnega primera, brez širšega portretiranja družbe.)

13-letnega Ahmeda (Idir Ben Addi) spoznamo tako kot večino protagonistov filmov bratov Dardenne, in medias res, kot bi ga zmotili sredi vsakodnevne rutine. Po eni plati je tipično mulast in molčeč najstnik, ki pa se v šoli zaplete v ne čisto tipičen konflikt: svojo učiteljico razburi, ker se z njo "kot dober musliman" kar naenkrat noče več rokovati. Ahmedova mama (Claire Bodson) tovrstne spremembe opaža že dalj časa – fant, ki so ga včasih zanimale videoigre, se zdaj samo še zapira v svojo sobo in moli. Odkar je pod okriljem ekstremističnega imama Youssoufa (Othmane Moumen), je njegov prezir nad zahodnjaškim načinom življenja viden na vsakem koraku. Med drugim obožuje svojega bratranca, ki je umrl kot mučenik, upira pa se mu, da njegova mama in sestra po svetu hodita brez hidžaba. Film ne odvrača pogleda od dvoličnosti, ki pripisuje ogromen pomen izkazovanju spoštovanja do enakovrednih (moških), ženske pa obravnava z globokim prezirom, ki izvira iz predpostavke njihove manjvrednosti. Nobenega prezira pa ni v portretu Ahmeda: iz vsake njegove geste, od nervoznega popravljanja očal in prvih poskusov britja (neobstoječe brade) pa do trmastega strmenja v tla, je jasno, da je predvsem otrok, pa čeprav otrok na pragu odločilne prelomnice.

Ker ga je imam prepričal, da je učiteljica Inès (Myriem Akheddiou) odpadnica, ker hoče otroke arabščino učiti s pomočjo popularnih popevk, se fant nanjo spravi z nožem – k sreči tako nerodno, da ženska ni poškodovana. Imama aretirajo, mulca strpajo v prevzgojni dom za mladoletnike. Ogromna večina filmarjev bi zgodbo na tej točki preusmerila v analizo Ahmedovega notranjega sveta in postopnega uvida v njegovo stisko, a ne brata Dardenne. Fanta spremljamo med njegovimi vsakodnevnimi opravki v popravnem domu, a nismo niti za ped bližje razumevanju, od kod izvira ves njegov bes. Morda je ravno v tem poanta: ali je kateri od socialnih delavcev skušal razumeti, kaj in zakaj verjame Ahmed? Jeza, ki nima nobenega pravega ventila, se kopiči in gosti.

Mladi Ahmed, ki z mojstrskim tempom od prve do zadnje minute drži gledalčevo pozornost, se na neki način oddaljuje od premise, ki smo jo pričakovali. Na nobeni točki ne skuša zares kontekstualizirati radikalizirane ideologije v Evropi; ne zanimata ga ozračje diskriminacije, ki podpihuje ekstremizem, in tudi ne represija, ki je pogosto odziv nanj. Ahmedova zgodba je, tako kot on sam, zaprta v vakuum, kar že samo po sebi priča o nezmožnosti komunikacije med dvema svetovoma. Sklepni prizor, ki na preizkušnjo postavi vsa Ahmedova ponotranjena prepričanja, se zdi kot zasilen, po nepotrebnem melodramatičnen odgovor na vprašanje, ki je preveliko za enoznačnea sklepanja.

Ocena: 4–