V Indiji, državi z 1,4-milijardnim prebivalstvom, vsako leto producirajo več kot 1500 filmov – pa se indijski film kljub temu le redko prebije na mednarodni trg. Baročni bollywoodski spektakli v tujini praviloma niso predmet resne analize; predlanski RRR je bil eden redkih blockbusterjev, ki so pritegnili tudi neindijsko občinstvo. Praznino na mednarodnih festivalih je zdaj zapolnila Payal Kapadia s svojim drugim celovečercem (in prvim igranim filmom); Vsi odtenki svetlobe je prvi indijski film po tridesetih letih, ki so ga sprejeli v tekmovalni spored v Cannesu – in ga na koncu ovenčali s prestižno veliko nagrado žirije.

Že uvodni prizor Vseh odtenkov svetlobe zelo precizno nakaže teme in fokus režiserke: dokumentaristični posnetki nas vržejo v kaos, trušč in barve Mumbaja; metropola poka po šivih od vseh ljudi, ki so od blizu in daleč prišli iskat srečo (ali pa vsaj zaslužek) naravnost v žrelo zveri. Če je Mumbaj zelo specifičen po svojem prepletu jezikov, kulinarik in kultur, pa ga zaznamujejo tudi univerzalne teme urbanega življenja: na eni strani osamljenost in izolacija priseljencev, na drugi strani večna pretočnost in spremenljivost mesta, ki prežveči in izpljune šibke. To, da si obdan z milijoni ljudi, ni nobena varovalka pred osamljenostjo; svetloba (iz naslova) se v temo prikrade šele z vezmi prijateljstva in solidarnosti.

V tej ogromni freski brbotajočega življenja se naš fokus zoži na dve mikroskopsko majhni piki (zdaj smo prešli v igrani film, z jasno implikacijo, da bomo gledali sicer fiktivno zgodbo, a trdno zasidrano v resničnosti). Med sodelavkama, medicinskima sestrama Prabho Čeči (Kani Kusruti) in Anu (Divya Prabha), je vsaj 15-letna starostna razlika, a si delita najeto stanovanjce v Mumbaju. Prabha je poročena, a se ji mož iz Nemčije že več kot leto dni ni niti oglasil; počasi nanjo lega tiho spoznanje, da ga najverjetneje nikoli ne bo nazaj. Odsotnost kakršne koli radosti v njenem življenju je izpisana na Prabhinem obrazu; s strogo in konservativno držo se je ogradila od sveta; mlajši kolegici očita, da si bo uničila dobro ime, če se bo vedla kot lahkoživka.

Anu, po drugi plati, je trmasta romantičarka, ki bi rada izkusila življenje; dogovorjena poroka, kakršno je imela Prabha in kakršno ji vsiljujejo starši, zanjo ni sprejemljiva. Čeprav je še v meglici sveže ljubezni, se morata s fantom Šiazom (Hridhu Haroon) skrivati po odročnih kotičkih in parkih. On je namreč musliman, ona pa hindujka; za obe njuni družini je taka zveza že v izhodišču nedopustna. (V državi, kjer si je premier že tretji mandat na volitvah izboril z izrazito protimuslimansko politiko, vključitev takega motiva ne more biti naključna.)

Ženski povezuje tudi skrb za prijateljico, starejšo vdovo Parvati (Chhaya Kadam), ki ji po moževi smrti grozi deložacija iz doma, v katerem – brez ustreznih potrdil – živi že 22 let. "Brez papirjev se lahko oseba preprosto razblini," otožno ugotavlja Parvati, ki ji ne bo preostalo drugega, kot da se vrne v svojo rodno vas. Na mestu njene stare hiše bo seveda zrasla orjaška "luksuzna" stolpnica. Prizor, v katerem Prabhva in Parvati kamenjata jumbo plakat za novogradnjo, odlično ilustrira subtilen pristop k filmu – protikapitalistična poanta je zavita v nežen trenutek zavezništva med prijateljicama.

Kapadia tako preplete karakterne študije treh med seboj zelo različnih žensk – a dileme, odločitve in strahove vsake od njih obravnava z enako toplino in naklonjenostjo. Vsakdanji trenutki, ki se odvijejo skoraj brez besed – Parvati na svoj zadnji dan v Mumbaju prvič obišče restavracijo, mimo katere je hodila vsak dan –, postanejo globoko melanholični, pomenljivi delčki večjega mozaika.

Širša slika je portret spregledanih, pozabljenih žensk, ki so svoja življenja posvetile skrbi za druge, a v zameno nikoli niso dobile priznanja svojega truda, da o družbenem statusu, premoženju ali osebni sreči niti ne govorimo. Režiserka ima ostro oko za podrobnosti bolnišničnega vsakdana, ki pričajo o tem, kako je biti ženska v sodobni Indiji: ostarela bolnica se boji duha pokojnega moža, ki jo mori ob večerih; medicinska sestra iz gole empatije "pod pultom" izroči kontracepcijske tablete utrujeni 25-letnici s tremi otroki in možem, ki "ne verjame" v vazektomijo.

Film načenja številne pereče problematike, a to počne na introspektiven, impliciten način, pa naj gre za korupcijo gradbincev, delavske pravice, verske razlike ali položaj žensk. Mumbajci se radi sklicujejo na svojo pregovorno žilavost, izvemo v neki točki, a je to predvsem iluzija, ki jo negujejo v imenu golega preživetja.

Dogajanje je postavljeno v monsunsko obdobje, kar pomeni, da je film prežet z odtenki modrine; vlaga in nalivi dajejo filmu izrazito melanholično noto. Direktor fotografije Ranabir Das zna poiskati tihe, slikovite prizore v kaosu velemesta. Šele v sklepnem dejanju filma se preselimo v obalno vasico v Maharaštri, ki je obsijana s toplejšimi barvami.

Z umikom iz mesta bodo ženske dobile, kar so najbolj krvavo potrebovale: Parvati občutek, da je nekje doma, Anu pa prostor za intimnost in bližino mlade ljubezni. Največjo katarzo bo doživela Prabha. Po incidentu, ki obvisi nekje v mejnem prostoru magičnega realizma, med našim in sanjskim svetom, si bo končno dala dovoljenje za srečo in odmik od boleče preteklosti.

Verjetno je to najprimernejši epilog za izrazito razpoloženjski, čustveno inteligenten film, ki k spremembam v svetu ne kliče z jedkim revoltom, pač pa z nežno podporo in solidarnostjo v težkih trenutkih.

Ocena: 4,5